Jedro

Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, tudi z zahtevkom na nedopustnost izvršbe se ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 68/2020 z dne 4. 6. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″1. Ugotovi se, da je nedopustna izvršba tožene stranke (upnika) zoper tožnika (dolžnika), dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, In 229/2010 z dne 23. 8. 2010, v delu, ki se nanaša na to, da se izvršitelj po preteku osmih dni od vročitve sklepa o izvršbi tožniku (dolžniku) izroči na stroške tožnika (dolžnika) enosobno stanovanje v št. 2 v pritličju stanovanjske hiše na naslovu Ulica ..., evidenčna številka ..., leto izgradnje 1981, ki meri 39,25 m2, z identifikacijsko oznako stavbe iz katastra stavb ..., številka dela stavbe 2, v okviru katastrske občine 1039, v posest toženi stranki (upniku), potem, ko je iz tega stanovanja na stroške tožnika (dolžnika) odstranil osebe in stvari ter se v tem delu razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve prvostopnega sodišča dalje do plačila.‶ Tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 990,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v izvršilni zadevi, vodeni na predlog tožene stranke kot upnice zoper tožnika kot dolžnika zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu Ulica ..., pred tem sodiščem pod In 229/2010, tožnik kot dolžnik dne 7. 5. 2014 vložil ugovor po izteku roka. Ker je sodišče prve stopnje ta ugovor zavrnilo je tožnik zoper upnika vložil pravočasno, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), tožbo za nedopustnost izvršbe na predmetnem stanovanju. Izvršilni naslov v izvršilnem postopku pa je pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Celju P 959/2006 z dne 28. 3. 2008 v zvezi s sodbo VSC Cp 583/2008 z dne 11. 9. 2008 in sodba tega sodišča P 505/2008 z dne 17. 3. 2009 v zvezi s sodbo VSC Cp 657/2009 z dne 9. 7. 2009, s katero je bilo odločeno, da je odpovedana najemna pogodba št. 37-03-21/1997-63 z dne 3. 1. 2006 in da je tožnik dolžnik dolžan izprazniti enosobno stanovanje št. 2 v pritličju stanovanjske hiše na naslovu Ulica ..., evidenčna številka ..., leto izgradnje 1981, ki meri 39,25 m2 z identifikacijsko oznako stavbe iz katastra stavb ..., številka dela stavbe 2, v okviru katastrske občine 1039 in ga izročitvi toženi stranki kot upnici. Sodišče je navedbe v tožbi upoštevalo kot takšne, da se nanašajo na terjatev, ki je bila podlaga za predlagano in dovoljeno izvršbo, In 229/2010 in ugotovljena v pravnomočni sodbi P 559/2006 z dne 28. 3. 2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 657/2009 z dne 9. 7. 2009, ne po sodbi P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ni navajal ničesar, kar bi se nanašalo na razloge, zaradi katerih je sodišče najemno pogodbo odpovedalo. Šlo je namreč za nedenarno terjatev, odpoved najemne pogodbe, zaradi krivdnih razlogov neplačevanja najemnine. Sodišče pa je zaključilo, da ker tožena stranka kot upnica v izvršilni zadevi In 229/2010 ni zahtevala izpraznitve in izročitve stanovanja v ... na podlagi pravnomočne sodbe tega sodišča P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003, je zato sklicevanje tožnika kot dolžnika na hkratno izpolnitev citirane pravnomočne sodbe v tem postopku, neupoštevno. Ta pravnomočna sodba predstavlja izvršilni naslov v izvršilni zadevi I 710/2017, vodeni na predlog tožnika kot upnika zoper toženo stranko kot dolžnico zaradi omogočitve vselitve v prejšnje zakonito zasedeno stanovanje v L., ..., številka 14 v izmeri 50,08 m2. Sodišče prve stopnje je nato še ugotovilo, da se je tožnik strinjal, da mu tožena stranka svojo vzajemno obveznost po pravnomočni sodbi tega sodišča P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 izpolni na drug način, in sicer s sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje na naslovu Ulica ... Za konkreten primer sodišče ni uporabilo določbe prvega odstavka 283. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. O stroških postopka je odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Tako ugotovljeno dejansko stanje je v celoti povzelo sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi tožeče stranke.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Pritožbo podaja v laični obliki, nato pa je to pritožbo dopolnil še njegov odvetnik, postavljen po Bpp. Sodišče druge stopnje je tako v nadaljevanju enotno obravnavalo obe pritožbi tožnika kot eno pritožbo. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Najprej v pritožbi navaja, da je tožeča stranka podala ugovor dne 8. 6. 2021 zoper prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 18. 5. 2021. Sodišče je o ugovoru odločilo s sklepom z dne 14. 6. 2021, medtem ko je svojo odločitev o glavni stvari sprejelo že pred tem dne 4. 6. 2021, ko je izdalo sedaj izpodbijano sodbo. S takšnim ravnanjem je tožniku kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je po mnenju tožeče stranke storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke o zaslišanju prič E. K., A. N. in G. W. na glavni obravnavi brez obrazložitve, s čimer je poseglo v pravico tožeče stranke do izjave. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnem dejstvu nasprotje med tem kar sodišče navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in med samimi temi listinami. Toženec je že v pritožbi poudarjal, da podpis najemne pogodbe v letu 2006 ni predstavljal realizacije sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 in to iz najemne pogodbe tudi ne izhaja. To potrjuje tudi dopis tožene stranke z dne 13. 6. 2005, ki ga je takrat sestavil in poslal E. K. O nadomestni izpolnitvi v navedenem dopisu tožene stranke in dopisu z dne 1. 2. 2006 ni bilo govora o kakršnikoli realizacij sodb in torej o nadomestni izpolnitvi, za katero bi se morala upnik in dolžnik sporazumeti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj pri sklenitvi najemne pogodbe z dne 3. 1. 2006 ni šlo za nadomestno izpolnitev in bi bilo zato edino pravilno, da bi tožena stranka pred izvršbo izpolnila svojo sočasno izpolnitev, to pa je sklenitev najemne pogodbe za stanovanje v L., do česar je bila upravičena tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Izvršba je bila nedopustna zaradi tega, ker bi morala tožeča stranka pred izvršbo izpolniti svojo sočasno izpolnitev, to je omogočiti tožeči stranki, da se vseli v prejšnjo zakonito zasedeno stanovanje v L. ..., številka 14, v izmeri 50,08 m2 in podpiše s toženo stranko najemno pogodbo. Sodišče je s tem, ko ni uporabilo pravila o sočasni izpolnitvi po 101. členu OZ, ki v prvem odstavku določa, da v dvostranskih razmerjih ena stranka ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, četudi jo druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, zmotno uporabilo materialno pravo. Tega določila ni uporabilo, ampak je napačno uporabilo določilo 283. člena OZ o nadomestni izpolnitvi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da nasprotuje pritožbenim navedbam, saj se izpodbija izvršba na izpraznitev stanovanja številka 2 v pritličju na naslovu Ulica ... V zvezi z uporabo tega stanovanja pa obstajajo pravnomočne in izvršljive odločbe iz katerih izhaja, da se tožniku odpoveduje najemna pogodba na tem stanovanju. Tožena stranka v izvršilne postopku ne zahteva izpraznitve stanovanja številka 2 v pritličju na naslovu Ulica ... na podlagi pravnomočnih sodnih odločb P 38/2002 z dne 4. 9. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005, zato je sklicevanje tožeče stranke na navedeni sodni odločbi iz leta 2003 in 2005, ki naj bi predstavljali temelj za hkratno izpolnitev sodnih odločb, neutemeljeno. Nesporno je tudi, da sta sodbi Okrajnega sodišča v Celju P 38/2002 z dne 4. 9. 2003 in pravnomočna sodba Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 z dne 24. 3. 2005, že tudi zastarali, ker je preteklo od pravnomočnosti že več kot deset let. Tožena stranka je obveznost izpolnitve pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 38/2002 izvršila z najemno pogodbo številka 372-03-21/1997-63 z dne 3. 1. 2006, pri čemer hkratna izpolnitev po določbi 101. člena Obligacijskega zakonika ni bila mogoča, ker je stanovanje številka 14, ... zasedal, sicer nezakonito, G. W., brat tožeče stranke, zaradi česar je tožena stranka lahko izvršila izpolnitev dolžnosti izključno na račun nadomestne izpolnitve po določbi člena 283 OZ. Tožeča stranka je dobro vedela, da hkratna izpolnitev po določilih 101. člena OZ ni bila mogoča, izključno zaradi nezakonite zasedbe stanovanja s strani toženčevega brata G. W., zato je tožena stranka mnenja, da gre za sprenevedanja tožeče stranke, češ da ni vedela za nadomestno izpolnitev. Glede na obrazloženo predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot že obrazloženo zgoraj je sodišče pritožbo v laični obliki in dopolnjeno s strani pooblaščenca – odvetnika, obravnavalo kot enotno pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 68/2002 z dne 4. 6. 2021 v okviru vseh, v pritožbi navedenih pritožbenih razlogov.

6. Najprej sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je izdalo predmetno izpodbijano sodbo predno je bilo odločeno o ugovoru tožnika z dne 8. 6. 2021 zoper prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 18. 5. 2021. Takšna pritožbena navajanja predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga storitve relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar pomeni, da mora pritožnik obrazložiti kako bi obravnavana kršite vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe z dne 4. 6. 2021. Sodišče prve stopnje je ugovor tožeče stranke z dne 8. 6. 2021 zoper prepis zvočnega zapisa posnetka naroka glavne obravnave z dne 13. 5. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka dejansko ni podala nobene konkretne pripombe na pravilnost samega prepisa zvočnega zapisa in posnetka oziroma zapisnika. Ker torej sodišče prve stopnje s tem pravnomočnim sklepom ni ugotovilo, da je šlo pri prepisu za razlaganje navedb, ki bi se nanašale na neskladje med zvočnim prepisom posnetka je tako mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje izdalo avtentičen zapisnik o prvem naroku za novo glavno obravnavo z dne 13. 5. 2021, ki tako odraža pravo dejansko in pravno stanje, ki je bilo na naroku dne 13. 5. 2021, na katerem je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da bo sodba izšla pismeno in da se pravdnima strankama daje rok, da lahko podajo pripombe na prepis zvočnega posnetka. Iz obrazloženega tako izhaja, da iz zapisnika o glavni obravnavi ni mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje kakorkoli ravnalo nezakonito na tem naroku za glavno obravnavo in sama tožeča stranka v pritožbi ne pojasni kako je kasnejši datum izdaje sklepa o zavrnitvi predloga vplival na zakonitost in pravilnost sedaj izdane in izpodbijane sodbe odločbe. Ker gre torej zgolj za votlo navajanje pritožbenega razloga, brez vsebine in vpliva na zakonitost sodbe, zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

7. Nadalje ni utemeljeno podan pritožbeni razlog, da naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke o zaslišanju prič E. K., A. N. in G. W., na glavni obravnavi, brez obrazložitve, s čimer naj bi poseglo v pravico tožeče stranke do izjave. Temu ni tako. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 10. obrazložitve sodbe argumentirano obrazložilo zakaj je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za zaslišanje prič E. K., A. N. in G. W., zato ne držijo pritožbene trditve, da sodišče zavrnitev teh dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo. Tudi iz samega razpravnega zapisnika (glej list. št. 227 zadaj) izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje teh prič in na kratko tudi obrazložilo te razloge. Ker je sodišče prve stopnje tako obrazloženo zavrnilo te dokaze, tako tožeči stranki ni bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je nato v točki 10. in nadaljnjih obrazložitve navedlo, da se je o namenu listine prepričalo s prebranjem te listine in je napravilo dokazni sklep, da je iz te listine mogoče zaključiti, da gre za sočasno izpolnitev. Sodišče pa je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razlogov, kot je jih je pojasnilo v nadaljevanju in ki so nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, to pa je, da je razlog za zavrnitev zahtevka v tem, da tožnik v teh zadevah, tako v ugovoru po izteku roka, kot tudi sedaj v pravdnem postopku za nedopustnost izvršbe navaja dejstva, ki se ne nanašajo na izvršilni naslov, ki je bil podlaga za dovolitev izvršbe in tako takšna tožba ni dopustna. Tožnik lahko namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma v ugovoru po izteku roka uveljavlja zgolj tiste razloge, ki preprečujejo izvršbo, ki se nanaša na terjatev, ugotovljeno v izvršilnem naslovu, ne pa na katerokoli drugo terjatev, kot to v konkretnem primeru počne tožnik, ko je tožnik že kot dolžnik ugovor po izteku roka temeljil na drugih dejstvih, ki se nanašajo na drugo terjatev in sicer ugotovljeno v drugi pravnomočno sodbi P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003, ki pa ne predstavlja izvršilnega naslova v izvršilni zadevi In 229/2010 in ki je bil podlaga za vložitev te tožbe. Sodišče prve stopnje je namreč zaključilo, da tožena stranka kot upnica v izvršilni zadevi In 229/2010 ni zahtevala izpraznitve in izročitve stanovanja v ...na podlagi pravnomočne sodbe tega sodišča P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 in je zato sklicevanje tožnika kot dolžnika na hkratno izpolnitev citirane pravnomočne sodbe v tem postopku neupoštevno. Ta citirana pravnomočna sodba predstavlja izvršilni naslov v izvršilni zadevi I 710/2017, vodeni na predlog tožnika kot upnika zoper toženo stranko kot dolžnico zaradi omogočitve vselitve v prejšnje zakonito zasedeno stanovanje v L., ..., številka J 4 v izmeri 50,08 m2, kar vse je mogoče ugotoviti z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Celju I 710/2017. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo dejstvo, da tožnik v tej izvršbi ni uspel in je zaključilo, da tudi to ne more biti razlog za razloge in dejstva, ki bi dejansko bila upoštevna zgolj v tistem izvršilnem postopku (ker se nanašajo na izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila tam vložena izvršba) navaja v tem obravnavanem, sedaj pritožbeno izpodbijanem postopku.

8. V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do tožbenih trditev, da sodba P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 ni bila realizirana s sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje v L., kajti tožnik je pojasnjeval okoliščine, da mora sodišče v tej zvezi uporabiti pravila o sočasni izpolnitvi. Tudi v tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo ustrezno odločitev in obrazložitev, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in sodišče prve stopnje je v tej zvezi tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo določbo člena 238 OZ. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da se je tožnik strinjal, da mu tožena stranka svojo vzajemno obveznost po pravnomočni sodbi tega sodišča P 38/2002 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 izpolni na drug način, in sicer s sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje na naslovu Ulica ... Tožnik si je namreč pred podpisom te najemne pogodbe pridobil tudi strokovno pomoč zastopnice, ki mu je svetovala podpis citirane najemne pogodbe in kar je tožnik nato tudi storil. Sodišče prve stopnje pa je v svojih odločitvah v zadevi In 229/2010, kot tudi v zadevi In 710/2017 tožniku pojasnilo, da je bila najemna pogodba sklenjena z namenom realizacije sodb P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003. Tožnik v pritožbi v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi šlo v točki 20. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje za protispisne trditve. O takšni kršitvi določb pravdnega postopka je mogoče govoriti le takrat, kadar sodišče prve stopnje pri povzemanju vsebine navedb strank, izjav prič in ostalih dokazov pri tehnični izvedbi le-teh v sodbo stori takšno kršitev, da se te navedbe ne ujemajo z navedbami, ki izhajajo iz vsebine teh zapisnikov in listin in ker kaj takšnega tožeča stranka ne očita sodišču prve stopnje, te njene pritožbene trditve tako ne predstavljajo pritožbeni razlog iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je tožena stranka svojo vzajemno obveznost po pravnomočni sodbi P 38/2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003 izpolnila na drug način in sicer s sklenitvijo najemne pogodbe za stanovanje na naslovu Ulica ..., pa izhaja iz dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so pravilni, pri tem pa sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da je nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke v tem, da tožnik v tožbi za nedopustnost izvršbe ni navajal in tudi ni dokazal dejstev, ki bi se nanašali na nedopustnost izvršbe v zadevi Okrajnega sodišča v Celju In 229/2010, ki je bila uvedena s sklepom z dne 23. 8. 2010 in kar bi po materialnem pravu in sicer po določbi člena 59 ZIZ, predstavljali razlog za ugoditev zahtevku za nedopustnost izvršbe1. 9. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev določb ZPP, ker naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj ne bi uporabilo pravilo o sočasni izpolnitvi po prvem odstavku 101. člena OZ. Na to določbo se tožnik tekom postopka na prvi stopnji materialnopravno ni skliceval. V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka pravilno navaja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da hkratna izpolnitev po določbi 101. člena OZ ni bila mogoča in sicer zaradi nezakonite zasedbe stanovanja s strani toženčevega brata G. W. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka vedela, da gre pri sklenitvi najemne pogodbe za nadomestno izpolnitev v zvezi s sodbo P 38/2002 z dne 4. 9. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 1748/2003. 10. Sodišče druge stopnje pa odgovarja še na pritožbene navedbe tožeče stranke, ki jih je podala v laični obliki in sicer, da do izteka pritožbenega roka ni dobila brezplačne pravne pomoči po kvalificiranem zastopniku - odvetniku. Temu ni tako, kot izhaja iz pravočasne dopolnitve pritožbe je tožeči stranki s strani službe za BPP bilo odločeno o njegovi pravici do brezplačne pravne pomoči. Nadalje sodišče zavrača pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ugovornih navedb, ki jih je glede razlogov za nedopustnost izvršbe, podal tudi v ugovornem postopku in ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V tej zvezi je namreč treba slediti določbi člena 2. in 3. odstavka 60. člena ZIZ, po katerem mora dolžnik istočasno uveljavljati vse ugovore zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jih je mogoče uveljavljati po tem zakonu in istočasno navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi. To velja tudi v zvezi z navedbami dokazov o zaslišanju prič E. K., A. N. in G. W., katere tožnik ni navajal v ugovornem postopku, v postopku na prvi stopnji pa tožnik ni navedel, zakaj predlaga te nove dokaze, kajti sodišče prve stopnje lahko nova dejstva in dokaze upošteva samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo. Kaj takšnega pritožnik tudi ne zatrjuje v sami pritožbi. Tako je zavrnitev teh dokazov materialnopravno in procesnopravno pravilna in s tem sodišče druge stopnje dopolnjuje še razloge za to, da sodišče prve stopnje ni izvedlo naknadno predlaganih dokazov.

11. Nadalje pritožnik navaja, da se ne strinja s tem, da od tožene stranke ne bi smel zahtevati ničesar, kar mu je toženec dolžan in realizacijo svoje terjatve zaščititi s tem, da uveljavlja pravico, da tožena stranka najprej realizira svoje obveznosti. O tem se je pravilno izjasnilo sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da je tožnik to svojo pravico iz sodbe P 38/2002 uveljavljal v izvršilnem postopku I 710/2017 in je tožnik sam izpovedal, da tam z izvršbo ni uspel, tožnik je to svojo pravico torej iz pravnomočne sodbe zakonito uveljavljal, zakaj pa z uveljavitvijo te pravice ni uspel, pa izhaja iz drugih izvršilnih postopkov. Glede pritožbenih navedb samega tožnika o nadomestni izpolnitvi in glede uporabe člena 283 OZ pa je tožniku to pojasnjeno pri obravnavanju njegovih pritožbenih navedb, podanih po pooblaščencu, zgoraj in v tej zvezi se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje glede ugotovitve v zvezi z nadomestno izpolnitvijo pri sklenitvi najemne pogodbe, ki je bila s sodbo, ki je predmet izvršbe, ki se sedaj izpodbija s to tožbo, ugotovljena. Sicer pa sta sodišči prve stopnje in druge stopnje pojasnili v izpodbijani sodbi in v tej sodbi, kaj je nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke. To ni samo nadomestna izpolnitev, ki jo je izvršila tožena stranka v zvezi z zadevo P 38/202, temveč je to prvenstveno dejstvo, da tožnik ni s svojimi navedbami in dokazi v tožbi za nedopustnost izvršbe navedel dejstev, ki bi se nanašale na nedopustnost izvršbe v prej citirani zadevi In 229/2010. Tožnik z ugovorom nedopustnosti izvršbe ni uspel tako ne v izvršilnem postopku in tudi ne v tem pravdnem postopku, saj ni izpodbil izvršljivosti nedenarne terjatve za izpraznitev najemnega stanovanja iz krivdnih razlogov.

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot je obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Tožena stranka ni priglasila stroškov za odgovor na pritožbo.

1 V pravdi za nedopustnost izvršbe gre samo za presojo spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev, ko gre za opozicijske ugovore proti sklepu o izvršbi, ki jih ima dolžnik v izvršilne postopku (8., 9., 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in impugnacijske ugovore (3., 10., 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Z ugovorom proti sklepu o izvršbi ni več mogoče obravnavati materialnopravne pravilnosti obstoja obveznosti ali višine, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom, se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti.