Jedro

Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD).

Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po dne 8. 1. 2021 umrli A. A. spada tudi nepremičnina z ID znakom X, last zapustnice do celote, katere dedič je B. B., ki je umrl dne 3. 11. 2021, in ki deduje vso naknadno najdeno premoženje.

2.Zoper izpodbijani sklep se laično pritožuje dedič C. C. smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Navaja, da je bil pokojni B. B. edini dedič po pokojni A. A., zato bi moralo sodišče prve stopnje voditi dedovanje predmetnega stanovanja v zapuščinskem postopku po A. A. in v njem pozvati dediče po B. B. Predlaga, da se dodatni sklep o dedovanju razveljavi, in da sodišče prve stopnje ugotovi dediče po pokojnem B. B. v zapuščinskem postopku po pokojni A. A.

3.Pritožba je utemeljena.

4.V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti zapuščinski postopek po A. A. tako, da vanj povabi dediče, ki so še živi, sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je dedič B. B., sin pokojne A. A., umrl po izdaji sklepa o dedovanju in v času dedovanja naknadno najdenega premoženja ni bil več živ. Po B. B. teče zapuščinski postopek, ki še ni zaključen, tako da se še ne ve, kdo so dediči po pokojnem. Dejstvo, da zapuščinski postopek po pokojnem B. B. še ni zaključen, samo po sebi ni ovira za vodenje tega zapuščinskega postopka, vendar mora sodišče vprašanje, kdo so njegovi dediči, rešiti v tem postopku, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Za dediča naknadno najdenega premoženja je razglasilo pokojnega B. B., za katerega je navedlo, da je umrl dne 3. 11. 2021. V obrazložitvi pa pojasnilo, da je upoštevaje dejstvo, da je dedič umrl, zanj ustanovilo dedno pravico, ki sicer ni določena v zakonu, jo pa dopušča sodna praksa.

6.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodni praksi sicer res najti tudi odločbe, ki institut ustanovitve dedne pravice dopuščajo. Vendar večinska sodna praksa takšno procesno možnost zavrača in opozarja, da ZD ustanovitve dedne pravice ne pozna.

7.Sodišče za dediča namreč ne more razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ, pa čeprav je zapustnika preživel, saj nima sposobnosti biti stranka postopka. Po prvem odstavku 125. člena ZD je dedič lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Mrtev dedič nima sposobnosti biti stranka in ga ni mogoče razglasiti za dediča, saj v trenutku njegove smrti po samem zakonu (ipso iure) preide njegova zapuščina na njegove dediče (132. člen ZD).

8.Sodišče ni imelo pravne podlage, da bi z dodatnim sklepom o dedovanju novo najdeno zapuščino preneslo na že pokojnega dediča. ZD ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča. Namesto dediča, ki ni več živ ob izdaji sklepa (tudi dodatnega) o dedovanju, vstopijo njegovi dediči. Takšna rešitev je bolj sprejemljiva od izpodbijane zato, ker z ustanovitvijo dedne pravice vprašanje dedovanja zapustnikovega premoženja ni dokončno rešeno, pa tudi zato, ker je treba dedičevim dedičem omogočiti sodelovanje v postopku.

9.Po obrazloženem ima pritožnik prav, da je postopanje sodišča prve stopnje z ustanovitvijo dedne pravice napačno.

10.Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi pritožnika ugodilo, sklep o dedovanju razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP), v katerem bo moralo le-to ugotoviti, kdo so dediči pokojnega zapustničinega dediča ter jim omogočiti sodelovanje v tem zapuščinskem postopku, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

11.Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep razveljavilo, ker gre za kršitve, ki so glede na okoliščine primera takšne narave, da jih v pritožbenem postopku ni moč odpraviti (prvi odstavek 355. člena ZPP). V okviru popolne ugotovitve dejanskega stanja bo treba ugotoviti, kdo so dediči umrlega dediča ter jim omogočiti sodelovanje v postopku (pravica do izjave). Sodišče druge stopnje bi se do vseh navedenih dejstev opredeljevalo prvič v okviru pritožbenega postopka, na ta način pa bi strankam odvzelo pravico do pritožbe.

-------------------------------

1VSL sklep I Cp 2023/2009, VSL sklep II Cp 872/2013.

2VSL sklep I Cp 2752/2013, VSL sklep II Cp 2277/2009, VSM sklep I Cp 440/2012, VSL sklep II Cp 78/2002, VSL sklep I Cp 369/2009, VSL sklep I Cp 537/2009, VSL sklep I Cp 2975/2008, VSL sklep I Cp 876/2007, VSM sklep I Cp 485/2006, VSL Sklep I Cp 1075/2017.

3VSL sklep I Cp 43/2015.