Jedro

V sodni praksi je bila uveljavljena rešitev, da je nepremično posebno premoženje enega od zakoncev na podlagi določb ZTLR izgubilo svojo naravo, kadar so vlaganja in skupno delo zakoncev identiteto (stanje in vrednost) nepremičnine spremenila v tolikšni meri, da je bilo mogoče nepremičnino šteti za novo stvar - graditelj je torej stvarnopravna upravičenja pridobil s pomembnimi vlaganji. SPZ je, drugače kot ZTLR, dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit: prirast (vlaganje zakonca v posebno premoženje drugega zakonca) pripade tistemu zakoncu, ki je lastnik nepremičnine, zaradi česar stvarnopravne pravice s pomembnimi vlaganji ni mogoče pridobiti. Skupno premoženje v tem primeru predstavlja terjatev do posebnega premoženja v višini vlaganj iz skupnih sredstev v času trajanja zakonske zveze. Lahko pa stvarnopravne učinke med zakoncema ustvarja sklenjen dogovor, na podlagi katerega je na nepremičnini nastala solastnina.

Če je med strankama obstajal dogovor v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ, je tožnica na spornih nepremičninah stvarnopravno upravičenje pridobila na tej podlagi. Če do sklenitve dogovora z vsebino v smislu določbe 48. člena SPZ ni prišlo in je toženec (le) soglašal s tožničinim vlaganjem, pa je potrebno odločiti o utemeljenosti zahtevka za vrnitev vlaganj po 59. členu ZZZDR. V tem primeru je treba oceniti večvrednost sporne nepremičnine zaradi del in plačil v času zunajzakonske skupnosti, nato pa ugotoviti deleže pravdnih strank na tej povečani vrednosti.

Po stališču sodne prakse se bistveno višji dohodki enega od zakoncev ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino odražajo v večjem solastniškem deležu.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, katere nepremičnine in premičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank (I. točka izreka), določilo, da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 10 % (II. točka izreka) in odločilo, da sta obe pravdni stranki upravičeni predlagati razdelitev skupnega premoženja (III. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje spadajo nepremičnine izven obsega parc. št. 171/3, 173/2 in 173/4, k.o. X, ter motocikel znamke Y in za višji delež tožnice na skupnem premoženju (V. točka izreka). Tožnici je v povračilo naložilo 2.470,30 EUR pravdnih stroškov toženca, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V nasprotju z opravljenim procesnim vodenjem je obrazložitev v izpodbijani sodbi, da sodišče nekaterih prič ni zaslišalo, ker je bil predlog premalo substanciran. Tožnica meni, da je sodišče njen delež v višini 10 % ocenilo napačno. V sporu o deležih na skupnem premoženju se ne upošteva le dohodek zakonca, temveč tudi druge okoliščine. Tožnica je ostala doma in skrbela za gospodinjstvo ter otroka na predlog toženca. Obseg tožničinega prispevka, ki bi moral biti znatno višji, je sodišče zavestno prezrlo. Pomoč sorodnikov pri gradnji skupne hiše je bila namenjena obema pravdnima strankama. Odločitev sodišča je izrazito enostranska in v škodo tožnice. Ni jasno, zakaj je sodišče v postopku angažiralo izvedenca, saj se je ta ukvarjal pretežno z oceno vrednosti nepremičnine, kar je znatno pripomoglo k dolgotrajnosti postopka, pri čemer sodišče tožeči stranki očita, da s svojimi vlogami ni pripomogla k hitrejšemu zaključku postopka. Sodišče mora odločati o potrebnih stroških, ne pa o stroških, ki bi pripomogli k hitrejšemu končanju stvari. Potek odločanja o stvari je bil zmoten. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

3. Zoper I. in IV. točko izreka se pritožuje toženec in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v razveljavljenem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje. Strinja se z zaključki sodišča, da je sporne nepremičnine prejel v dar od staršev z darilno pogodbo, da je bil od svojcev deležen znatne finančne in fizične pomoči pri gradnji hiše, da se je pri gradnji izdatno finančno angažiral, večje breme varstva in vzgoje skupnega otroka pa je bilo na tožnici, da je bila pomoč toženčevih staršev dana izključno tožencu, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 10 % in delež toženca 90 %, da motocikel Y ne spada v skupno premoženje. Zmoten pa je zaključek sodišča, da izgradnja hiše na toženčevih parcelah predstavlja novo stvar, zaradi česar naj bi nepremičnine 171/3, 173/2 in 173/4, k.o. X, predstavljale skupno premoženje pravdnih strank. Sporne nepremičnine predstavljajo posebno premoženje toženca, saj jih je v dar prejel od svojih staršev, zato bi moralo sodišče tožničino vlaganje v toženčevo posebno premoženje presojati po pravilih stvarnega prava in upoštevati, da tožnica dogovora o skupni gradnji ni zatrjevala. V konkretnem primeru ni šlo za skupno gradnjo pač pa za posebno premoženje toženca. Željo graditi je imel toženec neodvisno od tožnice, tožnica pa je želela samo uživati. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je pravno neupoštevno, ali je bil toženec pred nastankom zunajzakonske skupnosti s tožnico edini lastnik spornih nepremičnin, kot tudi, da vlaganja toženca brez soglasja tožnice po razpadu zunajzakonske zveze na višino deležev na skupnem premoženju ne morejo imeti vpliva. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank trajala od 2010 dalje. Med pravdnima strankama v času prijateljevanja ni prihajalo do prelivanja denarnih in nedenarnih sredstev, s tem pa ne do ustvarjanja skupnega premoženja. Odnosi med pravdnima strankama so bili vse do konca leta 2014 spremenljivi. Zunajzakonska skupnost je trajala le od decembra 2014 do februarja 2015. Ne drži, da del finančnih vložkov toženca in njegove družine ni bil namenjen za gradnjo hiše. Ker je sodišče zavrnilo dokazovanje z novim izvedencem in zaslišanjem predlaganih prič, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

4. Toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, tožnica pa je v njenem odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe toženca. Obe stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pravdni stranki sta v sporu o obstoju in obsegu skupnega premoženja ter deležih na njem. Tožnica je v tožbi trdila, da sta s tožencem od 2003 do 2017 živela v zunajzakonski skupnosti, v kateri je nastalo skupno premoženje, ki obsega premičnine in nepremičnine. Primarno je zatrjevala, da so bile nepremičnine kupljene v času trajanja zunajzakonske zveze in predstavljajo skupno premoženje, podredno pa, da je v času zunajzakonske zveze vlagala v posebno nepremično premoženje toženca. Toženec je obstoj zunajzakonske skupnosti zanikal oz. je trdil, da naj bi kvečjemu trajala od decembra 2014 do februarja 2015, posledično pa je zanikal tudi obstoj skupnega premoženja. Za primer, da bi sodišče zaključilo drugače, je ocenil, da njegov delež znaša najmanj 90 %, tožničin pa 10 %.

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je zunajzakonska skupnost pravdnih strank trajala od leta 2010, ko se je pričelo njuno skupno bivanje pri toženčevih starših, do izselitve tožnice iz novozgrajene stanovanjske hiše v letu 2017; - da je gradnja nove stanovanjske hiše potekala v letu 2012, deloma pa tudi kasneje; - da je gradbeno parcelo (nepremičnine parc. št. 171/3, 173/2 in 173/4, k.o. X) toženec prejel z darilno pogodbo od staršev; - da je do nakupa avta Audi prišlo v letu 2015; - da je bila tožnica več doma in skrbela za otroka ter gospodinjstvo, toženec pa je cele dneve delal; - da so bili tožničini dohodki med trajanjem zunajzakonske zveze občasni in so znašali v obdobju od 2010 do 2017 11.111,43 EUR bruto, toženčevi pa v obdobju od 2010 do 2017 75.361,00 EUR neto; - da gre prispevek tožničinih staršev h gradnji stanovanjske hiše, ki ne predstavlja upoštevanja vrednega deleža, šteti v korist obema pravdnima strankama, prispevek toženčevih staršev in prijateljev, ki je bil izdaten, pa v njegovo korist. 8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, (1) da novo zgrajena stanovanjska hiša predstavlja novo stvar; (2) da spadajo v skupno premoženje nepremičnine parc. št. 171/3, 173/2 in 173/4, k.o. X (na katerih je bila zgrajena stanovanjska hiša), in osebni avtomobil Audi; (3) da znaša delež na skupnem premoženju 10 % v korist tožnice in 90 % v korist toženca.

_O pritožbi toženca_ _Glede obstoja in trajanja zunajzakonske zveze_

9. Prvostopenjsko sodišče je kot predhodno vprašanje presojalo obstoj in trajanje zunajzakonske skupnosti med pravdnima strankama. Po določbi 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Pritožba pravilno opozarja, da vsebino življenjske skupnosti z enakimi učinki kot jih ima zakonska zveza praviloma potrjujeta skupno bivanje in določena stopnja premoženjskega prelivanja, vendar tudi pomanjkanje teh elementov samo po sebi še ne pomeni, da zunajzakonske skupnosti ni. Njen obstoj in trajanje se zato presoja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera.

10. Po oceni pritožbenega sodišča je pravni standard zunajzakonske skupnosti prvostopenjsko sodišče pravilno napolnilo z okoliščinami konkretnega primera, pritožbene trditve v prvostopenjsko presojo trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank pa ne ustvarjajo pomisleka. Zavzemanje toženca v pritožbi, da trajnejša življenjska skupnost z namenom skupnega življenja v obdobju od 2010 do 2013 med strankama (še) ni obstajala, ker sta pravdni stranki v tem obdobju prijateljevali, je v nasprotju z izpovedbami prič A. A. in B. B., pa tudi C. C. in D. D. Na podlagi njihovih izpovedb je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnica k tožencu preselila v letu 2010, sosedje pa so njuno razmerje že v tem obdobju dojemali kot notorno skupnost. Dejstvo, da tožnica v začetnem obdobju skupnega bivanja pri tožencu ni vsakodnevno prenočevala, na režim skupnega premoženja ne vpliva, saj se obstoj zunajzakonske skupnosti presoja za nazaj in gre zahtevo po dalj časa trajajočem skupnem življenju razumeti kot zaokrožen sklop konkretnih okoliščin. Ker pravdni stranki nista podali niti trditev o tem, da je v tem obdobju (2010 - 2013) njuna življenjska skupnost razpadla, ali o tem, da se tožnica k tožencu ni neprekinjeno vračala, gre zato kvečjemu sklepati, da je bil v tem obdobju takšen način življenja med njima nekaj običajnega. Pritožbeni argument toženca, da je v letu 2010 sobo in kopalnico pri starših prenovil samo za sebe, dvoma v obstoj zunajzakonske skupnosti ne vzbuja, ker je zaslišan izpovedal, da se je hišo odločil graditi že v letu 2008, ko so parcelo kupili njegovi starši. Če je bil toženčev namen graditi hišo, je bila obnova sobe s kopalnico v hiši toženčevih staršev dve leti pozneje nesmiselna. Pravilen je tudi zaključek v izpodbijani sodbi, da je ves ta čas med pravdnima strankama obstajala določena stopnja ekonomske skupnosti. Takšen zaključek utemeljuje že pritožbeno nesporna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je tožnico na začetku njunega skupnega življenja preživljal toženec, ki je redno prejemal dohodke. S tem je do določene stopnje do prelivanja premoženja med strankama prišlo že v letu 2010 in ni utemeljeno pritožbeno navajanje, da ekonomska skupnost v tem obdobju ni obstajala. Da je med pravdnima strankama v tem obdobju obstajala močna medsebojna čustvena navezanost pa kaže odločitev za skupnega otroka, saj je tožnica konec leta 2012 zanosila. Neutemeljeno je zato pritožbeno navajanje, da v tem času ni bilo elementov življenjske skupnosti in je šlo, zgolj za željo po skupnem življenju in medsebojno čustveno navezanost. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je skupno premoženje nastajalo v obdobju od 2010 do (nespornega prenehanja zunajzakonske skupnosti v letu) 2017, je ob povedanem materialnopravno pravilna.

_Glede nepremičnin parc. št. 171/3, 173/2 in 173/4, k.o. X_

11. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je v 21. členu določal, da se z zgraditvijo na tujem zemljišču pridobi lastninska pravica na originaren način po samem zakonu, v 24. do 26. členu pa je uredil nasprotne interese graditelja in lastnika nepremičnine, ki so nastali zaradi gradnje na tujem zemljišču. V sodni praksi je bila uveljavljena rešitev, da je nepremično posebno premoženje enega od zakoncev na podlagi določb ZTLR izgubilo svojo naravo, kadar so vlaganja in skupno delo zakoncev identiteto (stanje in vrednost) nepremičnine spremenila v tolikšni meri, da je bilo mogoče nepremičnino šteti za novo stvar - graditelj je torej stvarnopravna upravičenja pridobil s pomembnimi vlaganji. Stvarnopravni zakonik (SPZ) je, drugače kot ZTLR, dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit: prirast (vlaganje zakonca v posebno premoženje drugega zakonca) pripade tistemu zakoncu, ki je lastnik nepremičnine, zaradi česar stvarnopravne pravice s pomembnimi vlaganji ni mogoče pridobiti. Skupno premoženje v tem primeru predstavlja terjatev do posebnega premoženja v višini vlaganj iz skupnih sredstev v času trajanja zakonske zveze.1 Lahko pa stvarnopravne učinke med zakoncema ustvarja sklenjen dogovor, na podlagi katerega je na nepremičnini nastala solastnina.2

12. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki v času veljavnosti SPZ (2012 - 2013) gradili na toženčevem zemljišču stanovanjsko hišo, v katero sta se vselili konec leta 2012. Takrat še ni bila v celoti dokončana in je bila kasneje narejena še fasada, ograja, mansardni del hiše in zunanja ureditev okolice. Glede na ta časovni okvir je sodišče prve stopnje pri odločanju izhajalo iz pravnega standarda nove stvari, ker je z gradnjo stanovanjske hiše prišlo do spremembe identitete gradbene parcele. Ob predhodno pojasnjenih materialnopravnih izhodiščih je prvostopenjsko sodišče zmotno presojalo pravni standard nove stvari, saj ga je razlagalo izrazito (pre)široko in v duhu določb ZTLR, po katerih se lastninska pravica na gradbenem objektu lastniku zemljišča prisodi le izjemoma (solum cedit superficiei).

13. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo med drugim sporno, kakšna je narava darilne pogodbe, ki jo je toženec sklenil z očetom v letu 2011 za gradbeno parcelo, na kateri sta pravdni stranki gradili stanovanjsko hišo. Tožnica je trdila, da je bila darilna pogodba navidezna in je šlo za odplačen prenos lastninske pravice v korist toženca. Toženec je temu nasprotoval s trditvami, da je nepremičnine pridobil neodplačno z darilno pogodbo. Dokazni postopek je pokazal, da so bile nepremičnine, na katerih je bila hiša zgrajena, tožencu podarjene.3 Pred sodiščem druge stopnje ta ugotovitev sedaj ni (več) sporna.

14. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, ali je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, ki utemeljuje tožničino stvarnopravno upravičenje na novo zgrajeni hiši. To vprašanje je pomembno zato, ker je režim pridobitve lastninske pravice na tuji nepremičnini drugačen, kot je bil po določilih ZTLR in velja določba 48. člena SPZ. Tožnica je postavila stvarnopravni zahtevek in uveljavljala njen delež na spornem premoženju (50 %). Prav tako je postavila podrejen zahtevek, če ne bi bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na spornem premoženju in uveljavljala pravico do izplačila deleža vlaganj po 59. členu ZZZDR. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je med drugim zatrjevala, da je prišlo med pravdnima strankama do sklenitve dogovora, da se bo gradila hiša, ker sta si ustvarjali skupno življenje. S temi trditvami je predstavila dodaten pogled na spor. Toženec je tem trditvam nasprotoval z navedbami, da med pravdnima strankama ni bilo dogovora o nastanku solastnine. Prvostopenjsko sodišče teh dejstev ni raziskalo, pa bi jih moralo, saj sodišče pravo pozna (iura novit curia) in ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke ter mora zatrjevana dejstva presojati z vseh možnih pravnih vidikov oziroma norm, ki bi utegnile biti relevantne.

15. Če je med strankama obstajal dogovor v smislu drugega odstavka 48. člena SPZ, je tožnica na spornih nepremičninah stvarnopravno upravičenje pridobila na tej podlagi.4 Če do sklenitve dogovora z vsebino v smislu določbe 48. člena SPZ ni prišlo in je toženec (le) soglašal s tožničinim vlaganjem, pa je potrebno odločiti o utemeljenosti zahtevka za vrnitev vlaganj po 59. členu ZZZDR. V tem primeru je treba oceniti večvrednost sporne nepremičnine zaradi del in plačil v času zunajzakonske skupnosti,5 nato pa ugotoviti deleže pravdnih strank na tej povečani vrednosti. Tožnica je v ta namen pravočasno predlagala angažiranje izvedenca ustreznih strok. Ob pravilni uporabi materialnega prava torej gola ugotovitev, da je zaradi obsežnih gradbenih del nastala nova stvar, tožnici ne prinaša stvarnopravnih upravičenj, saj je bila hiša zgrajena v času veljavnosti SPZ in režima ZTLR, ki je urejal način pridobitve lastninske pravice z zgraditvijo na tujem zemljišču, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

_Glede plačila računov in dviga zneskov gotovine za gradbeni material_

16. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pomoč staršev toženca v maju 2012 ni upoštevna, ker je takrat hiša s streho že stala. Ob (pritožbeno nesporni) ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da se je na gradbeni parceli delalo tudi po koncu leta 2012, to dejstvo ne more biti odločilno. Bistveno je, ali je bil gradbeni material, ki se je v tistem času kupoval, dobavljen za hišo, ki sta jo pravdni stranki gradili in v čigavo korist je bila pomoč v plačilu gradbenega materiala, saj je od tega odvisen delež na skupnem premoženju. Glede dvigov gotovine toženčevih staršev pred in po zaključeni gradnji sporne hiše pa gre pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je bolj verjetno, da je bil denar porabljen za obnovitvena dela na hiši toženčevih staršev. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o glavni stvari, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in je pritožba tudi glede tega utemeljena.

_O pritožbi tožnice_ _Glede deležev na skupnem premoženju_

17. Pritožba tožnice glede ugotovljenih deležev pravdnih strank na njunem skupnem premoženju je utemeljena. Po določbi drugega odstavka 59. člena ZZZDR se v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

18. Po izračunu sodišča prve stopnje je toženec v obdobju od 2010 do 2017 zaslužil 75.361 EUR neto in tožnica 11.111,43 EUR bruto, kar pomeni, da je bil tožničin delež dohodkov le nekaj več od desetine skupnega zaslužka. Na podlagi ugotovitev, da sta pravdni stranki enako prispevali k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino, da je prispevek toženčevih sorodnikov in prijateljev pri gradnji hiše upoštevaje vreden delež, ki gre le v korist toženca, manjši prispevek tožničinih sorodnikov pa v korist obeh pravdnih strank, je sodišče prve stopnje napravilo zaključek, da znašata deleža na skupnem premoženju do 10 % v prid tožnice in do 90 % v prid toženca.

19. Po stališču sodne prakse se bistveno višji dohodki enega od zakoncev ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino odražajo v večjem solastniškem deležu. Če zakonec z višjimi dohodki zelo malo ali ničesar ne prispeva k skupnemu gospodinjstvu oziroma skrbi za družino, se lahko višji dohodki enega od zakoncev izenačijo z bistveno večjim prispevkom drugega zakonca k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino.

20. Čeprav je dokazal bistveno višje dohodke od tožnice, toženec v obravnavani zadevi domneve o enakem deležu na skupnem premoženju po presoji pritožbenega sodišča ni uspel izpodbiti najprej že zato, ker je dokazni postopek pokazal, da je bil njegov prispevek k skupnemu gospodinjstvu ter skrbi za otroka bistveno nižji kot tožničin. Navedeno gre zaključiti že na podlagi izpovedi pravdnih strank in toženčeve matere. Tožnica je v obliki dela doma in varstva otroka bistveno prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja in je tudi od tega odvisno pravilno ovrednotenje njenega deleža. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je treba toženčevo odsotnost zaradi službe in aktivnosti pri gradnji stanovanjske hiše ustrezno uravnotežiti z aktivnostmi tožnice pri gradnji ter skrbjo za gospodinjstvo in otroka. Glede pomoči toženčeve matere pri varstvu otroka pritožba tudi utemeljeno opozarja na napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da gre to pomoč šteti le v korist toženca, ker gre na podlagi izpovedi toženčeve matere zaključiti, da je bila pomoč namenjena obema, kar je tudi sicer po presoji pritožbenega sodišča z življenjskega vidika najbolj verjetno, saj je otrok nenazadnje skupen pravdnima strankama. Življenjsko logično tudi je, da tožnica kot ženska pri gradnji ni zmogla enakih fizičnih aktivnosti kot toženec in je aktivnosti tožnice pri urejanju dokumentacije ter nakupih potrebnega materiala uravnotežiti s toženčevo fizično udeležbo pri gradnji.

21. Vprašljiva je tudi dokazna ocena prvostopenjskega sodišča glede pomoči toženčevih sorodnikov in prijateljev pri gradnji, v kateri sodišče prve stopnje vidi razlog za višji tožnikov delež. Vrednostnega ovrednotenja te pomoči sodišče prve stopnje ni napravilo, temveč je napravilo (posplošeno) oceno, da gre za upoštevanja vreden delež, ki gre zgolj v korist toženca, kar pa za zaključek o tem, da gre v korist toženca na skupnem premoženju delež 90 %, ne zadošča. Ker je bila pomoč tožničinih staršev, ki je bila pretežno v delu, namenjena obema pravdnima strankama, pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita življenjsko nesprejemljivo izhodišče, da je bila vsa (bodisi materialna ali nematerialna) pomoč toženčevih staršev in sorodnikov namenjena le tožencu, saj gre iz okoliščin konkretnega primera razbrati, da so toženčevi sorodniki in starši pravdni stranki v tem obdobju dojemali kot partnerja v zunajzakonski skupnosti.

22. Ker pri določitvi deležev na skupnem premoženju prvostopenjsko sodišče prispevkov pravdnih strank, ki se upoštevajo na podlagi določbe drugega odstavka 59. člena ZZZDR, ni ustrezno ovrednotilo, je pritožbeni očitek zmotnega zaključka izpodbijane sodbe o tem, da je delež tožnice na skupnem premoženju 10 %, toženčev delež pa 90 %, utemeljen. Sodišču prve stopnje prispevka strank sicer ni treba ugotoviti matematično, kajti v primerih, kot je obravnavani, to niti ni mogoče, mora pa biti v sodbi kljub temu obrazloženo, na kaj je sodišče oprlo svojo odločitev o višini deležev pravdnih strank na skupnem premoženju. Pri odločanju, kakšen delež sta pravdni stranki na tem premoženju pridobili, pa bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse zgoraj navedene pravnorelevantne okoliščine.

_Glede procesnih kršitev_

23. Neutemeljena je pritožbena graja kršitve dokaznega postopka. Tožnica v pritožbi niti določno ne pojasni, kaj konkretno bi predlagane priče izpovedale oziroma dokazale, temveč navaja, da je bila zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem predlaganih prič v nasprotju z materialnim procesnim vodenjem sodišča. Zgolj takšne navedbe pa v pravilnost izpodbijane sodbe same za sebe ne vnašajo dvoma.

24. S tem je odgovorjeno tudi na očitek toženca v pritožbi glede zavrnitve predlaganih dokazov z dodatnim izvedencem in zaslišanjem prič.

_Sklepno_

25. Sodna odločba mora biti utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti in logično vzdržno dokazno oceno (8. člen ZPP). Če ne vsebuje ugotovitev o zatrjevanih pravno relevantnih dejstvih in odgovorov na relevantne trditve strank, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotovljenih kršitev ne more odpraviti samo, ker bi s tem poseglo v ustavno varovano jedro pravice do pritožbe. Ugotavljanje celih sklopov pravno relevantnih vprašanj in njihova subsumpcija pod pravilno pravno normo šele na pritožbeni stopnji bi namreč posegla v pravico strank do pritožbe. Višje sodišče je zato pritožbama ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ker na posameznih stvareh iz skupnega premoženja ni mogoče določiti različnih deležev, saj celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zunajzakonskih partnerjev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev glede premičnega premoženja.

26. Napotki za nov postopek so razvidni iz predhodne obrazložitve. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj predstavljenih materialnopravnih izhodišč dopolniti dokazni postopek in po oceni vseh že izvedenih in potencialno dodatno izvedenih dokazov ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč presoditi, ali je (kateri) tožbeni zahtevek tožnice utemeljen.

27. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Prvi odstavek 48. člena SPZ. 2 Drugi odstavek 48. člena SPZ. 3 Ob tem za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali je toženec nepremičnino neodplačno pridobil pred nastankom zunajzakonske zveze ali v času njenega trajanja. Darilo, dano enemu zakoncu, predstavlja njegovo posebno premoženje, tožnica pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da so bile nepremičnine z darilno pogodbo podarjene obema pravdnima strankama. 4 Tožnica je sicer postavila ugotovitveni (stvarnopravni) zahtevek, kar v primeru skupne gradnje ni pravilno, saj je potreben dajatveni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, vendar v tem primeru ne gre za neodpravljivo nesklepčnost. 5 Vlaganja toženca v času po razpadu zunajzakonske zveze pravdnih strank, ki so povečala vrednost nepremičnine, se bodo lahko kot morebitno prikrajšanje uveljavljala s potencialnim obligacijskim zahtevkom.