Jedro

Izjave, ki jih dajo policiji občani, ko ta zbira obvestila v skladu s pooblastili iz tretjega odstavka 148. člena ZKP, ne predstavljajo procesno veljavnega dokaza, vendar pa tudi niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljene zakonito in jih zato iz spisa ni potrebno izločiti.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil B.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obsojenec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, obsojenca pa je oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca obtožbe oprosti.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo kot neutemeljeno zavrne, saj kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane, iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tega izrednega pravnega sredstva ni dovoljeno vložiti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem tudi izjavil. Ponovil je nekatere bistvene navedbe zahteve in predlagal enako kot v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Glede na vsebino vložene zahteve je treba uvodoma pojasniti: da se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP), da morajo biti kršitve zakona zatrjevane konkretno in obrazložene, saj le tako omogočajo njen preizkus in da vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, vrhovno sodišče ne presoja, ker je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Pregled obširne zahteve, v kateri zagovornik pretežno ponavlja razloge iz pritožbe, ki jo je višje sodišče kot neutemeljeno zavrnilo, pokaže, da vložnik določno uveljavlja: a) kršitev drugega odstavka 443. člena ZKP (v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP), ker naj bi sodišče prve stopnje "več kot desetkrat" prekoračilo zakonski petnajstdnevni rok za izdelavo pisne sodbe, zaradi česar naj bi bila sodba nezakonita in nepravilna; b) "nezakonitost in nepravilnost" sodbe, ker naj bi izpodbijana sodba izrecno in izključno temeljila na uradnih zaznamkih (izjavah) oseb, ki so jih te dale policiji neposredno po dejanju, torej na dokazih, na podlagi katerih po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 36/2002 z dne 23.10.2003 ni mogoče sklepati o obdolženčevi krivdi, ti dokazi pa naj bi odločilno vplivali na presojo zadeve, saj drugih dokazov za obsodbo naj ne bi bilo. Kot navaja zahteva enako velja tudi za zapisnike o prepoznavi (obdolženca) na policiji po fotografijah, ki so po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/2004 zgolj "dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v procesnoformalnem smislu"; s tem zahteva smiselno uveljavlja kršitev drugega odstavka 355. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

K točki a) Vsebinsko enak ugovor zagovornika je z obširnimi in razumnimi razlogi kot neutemeljen zavrnilo sodišče druge stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da zatrjevana prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za izdelavo pisne sodbe res sicer pomeni kršitev zakona, ki pa v konkretnem primeru ni imela nobenih procesnih posledic, saj zagovornik ni prepričal, da bi ta kršitev kakorkoli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost sodbe. Zagovornik pa v to ni prepričal niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri zgolj ponavlja pritožbene navedbe. Glede na naravo obravnavane procesne kršitve si je tudi sicer težko zamisliti, da bi kršitev instrukcijskega roka za izdelavo pisne sodbe sama po sebi sploh lahko imela kakršnekoli procesno relevantne posledice oziroma da bi mogla vplivati na zakonitost sodbe (do česar pa lahko pride pri večji prekoračitvi instrukcijskega roka za razglasitev sodbe). Zgolj posredno bi se morda lahko izrazila v morebitnih pomanjkljivostih pisne sodbe (364. člen ZKP), te pa v pritožbenem postopku niso bile zatrjevane in ugotovljene.

K točki b) Vložnik pravilno ugotavlja, da se prvostopenjska sodba izrecno opira na izjave (obvestila) več oseb, danih policistom neposredno po dogodku (teh oseb vložnik ne poimenuje, iz izpodbijane sodbe pa je razvidno, da gre za R.Š., D.Č., M.G. in I.Š.). Sodišče prve stopnje na podlagi primerjave njihovih izjav, danih policiji, da je oškodovanca telesno poškodoval obsojeni ter njihovih izpovedb na glavni obravnavi, ko so zanikali, da bi bil storilec obsojenec (razen D.Č., ki je potrdil vsebino svojega obvestila policiji) navaja, "da nima nobenega razloga, da izjavam, ki so jih priče o samem poteku dogajanja neposredno po dogodku dale delavcem policije in so medsebojno skladne ter se dopolnjujejo v bistvenih okoliščinah, ne bi sledilo". V nadaljevanju pa še dodaja, "da je več kot očitno, da priče na glavni obravnavi niso govorile resnice in so se v korist obsojenca trudile prikazati, da je bil storilec nekdo drug".

7. Vrhovno sodišče je v sodbi, na katero se sklicuje vložnik (in še nekaterih drugih, na primer I Ips 201/99, I Ips 65/2005) izrazilo stališče, da se sodba na izjave, ki jo dajo policiji občani, ko zbira obvestila v skladu s pooblastili iz tretjega odstavka 148. člena ZKP, ne sme opreti, ker ne gre za procesno veljavne dokaze (izraz dokaz je tu uporabljen pogojno, saj v tej fazi postopka še ne gre za dokaze v strogem pomenu besede). Te izjave pa niso nedovoljen dokaz, saj so pridobljene zakonito, skladno z zakonskimi pooblastili policije in jih zato tudi ni potrebno iz spisa izločiti (razen v primerih, navedenih v drugem odstavku 83. člena ZKP). Zato v procesni situaciji, kot je obravnavana, na tej podlagi tudi ni mogoče uspešno uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati.

8. Podobno stališče v teoriji in sodni praksi (na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 34/2004, 201/2006) velja tudi glede dokazne vrednosti prepoznave po fotografijah na policiji. Izjava, ki jo v zvezi s takšno prepoznavo daje oseba, ki opravlja prepoznavo (po svoji naravi predstavlja obvestilo policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP) ter zapisnik o prepoznavi na podlagi fotografij, ki ga sestavi policija, so dokazi v spoznavnem, ne pa tudi v procesno formalnem smislu. Tudi na takšne dokaze se sodba sodišča oziroma odločba o glavni stvari ne sme opirati, niso pa to dokazi, za katere bi veljalo eksluzijsko pravilo in ki bi jih moralo sodišče iz spisov izločiti, saj so tudi ti dokazi pridobljeni zakonito.

9. Po navedenem tudi v tem delu ni mogoče odreči utemeljenosti zahtevi, kolikor (smiselno) uveljavlja kršitev prvega odstavka 355. člena ZKP (načelo neposrednosti), po katerem se sme sodba opreti samo na dejstva in dokaze, pretresene na glavni obravnavi, v konkretnem primeru na izpovedbe prič, ki so bile pridobljene v kazenskem postopku ob upoštevanju jamstev, ki gredo obdolžencu iz pravice do poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave). V zvezi z izjavami prič, zapisanimi v uradnih zaznamkih, na katere se izpodbijana sodba izrecno opira, je bilo to procesno pravilo nedvomno kršeno. V tem smislu je zato napačno razlogovanje višjega sodišča (sodba stran 4), ki to zanika in trdi, da izpodbijana sodba temelji izključno na pravno relevantnih dokazih in da so uradni zaznamki uporabljeni zgolj kot podlaga za presojo verodostojnosti prič.

10. Ni pa se mogoče strinjati z zahtevo, ki zgolj pavšalno zatrjuje, da naj bi se sodba opirala le na uradne zaznamke (obvestila) in da sodišče ni razpolagalo z drugimi dokazi za izrek obsodilne sodbe. Višje sodišče (sodba, stran 4) je pritožbene očitke utemeljeno zavrnilo in pravilno ugotovilo, da prvostopenjska sodba kot dokazno podlago upošteva med drugim tudi medicinsko dokumentacijo o oškodovančevih poškodbah, strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke, zapisnike o sodnih prepoznavah prič (L., G., Š.), ki so obsojenca prepoznale kot storilca kaznivega dejanja ter tudi na izpovedbe prič na glavni obravnavi. S tem v zvezi pa je po mnenju vrhovnega sodišča lahko relevantno zgolj sklicevanje na izpovedbo priče D.Č., ki je povedal, da je dogajanje v lokalu potekalo tako, kot ga je policist zapisal. Le v tem primeru se izpodbijana sodba utemeljeno opira tudi na izpovedbo te priče, saj je na ta način njegova izjava postala del njegove lastne izpovedbe, ostale priče pa, kot že navedeno, prvotnih izjav policiji na glavni obravnavi niso potrdile. Po navedenem je treba ugotoviti, da vložnikovo uveljavljanje vpliva ugotovljene procesne kršitve na zakonitost sodbe izhaja iz zatrjevanja netočnih dejstev, oz. iz drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno. Zato na tej podlagi ne more uspešno uveljavljati bistvene kršitve določb kazenskega postopka oziroma vpliva ugotovljene procesne kršitve na zakonitost sodbe. V pravnomočni sodbi je navedena zadostna in zanesljiva dokazna podlaga za izrek obsodilne sodbe tudi brez upoštevanja že omenjenih obvestil policiji, na katere se sodba ne sme opreti.

11. Navedbe zahteve, da "povsem enako velja za zapisnike o policijski prepoznavi" s poudarjanjem, da tudi ti zapisniki niso dokaz v procesno formalnem smislu, omogočajo zgolj omejen preizkus: zahteva namreč ne pove določno, v katerem delu se izpodbijana sodba nedovoljeno sklicuje na zapisnike o policijski prepoznavi, ki jih omenja na več mestih in v različnih pomenih. Poleg tega obe procesni situaciji, ki ju vložnik primerja, tudi nista enaki, kot trdi. Če se v prvem primeru sodba izrecno sklicuje na obvestila, ne pa na izpovedbe prič, se kar zadeva prepoznavo izrecno opira na prepoznavo treh prič, ki so obsojenca kot storilca prepoznale pri preiskovalnem sodniku, ko je ta opravil sodno prepoznavo, kot zakonito procesno dejanje na podlagi 242. člena ZKP. Zapisnik o prepoznavi po fotografijah na policiji pa je sodišče, kot navaja, v tem delu uporabilo zgolj za presojo verodostojnosti prič na glavni obravnavi. Dovoljenost tovrstne "uporabe" zapisnikov o prepoznavi na policiji, ki ji pritrjuje tudi višje sodišče, pa zahteva ne problematizira. Zato tudi na tej podlagi nezakonitosti sodbe zahteva ne izkaže. 12. Vse ostale obširne navedbe v zahtevi, s katerimi zagovornik izpodbija pravilnost dokazne presoje in zaključkov izpodbijane sodbe glede pravno relevantnih dejstev, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. V ta okvir sodi: sklicevanje zahteve na domnevno sugestibilno oziroma nezakonito ravnanje policije v predkazenskem postopku (pri zbiranju obvestil in prepoznavi po fotografijah), s čimer vložnik želi prepričati, da je vložitev kazenske ovadbe "konstrukt"; navajanje domnevnih nepravilnosti pri sodni prepoznavi, (v tem vidi tudi kršitev tretjega odstavka 242. člena ZKP), ker naj bi priče obsojenca že pred tem prepoznale po fotografijah in ker so policisti peljali priče na prepoznavo v istem policijskem vozilu, s čimer izpodbija metodo oziroma zanesljivost opravljenih prepoznav; izpodbijanje verodostojnosti izvedenca medicinske stroke, nestrinjanje z njegovo oceno, da je bila poškodba prizadejana na način, s katerim se lahko telo hudo telesno poškoduje in navedbe, da sodišče ni dopustilo preizkusa strokovnosti izvedenca z drugim izvedencem, saj naj bi zavrnil odgovor na "temeljna vprašanja o strokovni podstati njegovega izvedenskega dela".

13. V zvezi z dokaznim predlogom obrambe za odreditev drugega izvedenca medicinske stroke je že višje sodišče argumentirano pojasnilo, da zagovornikovi pomisleki v zvezi z delom izvedenca temeljijo na zagovornikovi polemiki z izvedencem na glavni obravnavi, s katerim je prišel v konflikt, da pa je sodišče prve stopnje sicer sprejemljivo in razumno utemeljilo, zakaj ni ugodilo temu dokaznemu predlogu obrambe in da zagovornik ni izkazal pravne relevantnosti dokaznega predloga. Pridružilo se je tudi oceni prvostopenjske sodbe, da je izvedensko mnenje strokovno in prepričljivo.

14. Nejasne in zato neupoštevne so navedbe zahteve, ko vztraja pri očitku, "da je sodišče nezakonito dopustilo kazenski postopek, čeprav se državna tožilka na poziv obrambe ni želela opredeliti do listinskih dokazov" (člankov na listni številki 44 in 45 ter elektronskem sporočilu na listni številki 46). Sicer pa po ugotovitvah pravnomočne sodbe ta ne temelji na teh dokazih, prvostopenjsko sodišče pa je tudi pojasnilo, zakaj navedenih dokazov ni bilo dolžno izločiti iz spisa. Navedbe zahteve o domnevno nezakonitem odvzemu prostosti v predkazenskem postopku na podlagi "nepojasnjenih okoliščin" presegajo okvir dovoljenega preizkusa pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti, pomenijo pa tudi izpodbijanje dejanskega stanja.

15. Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98 a. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.