Jedro

Pogoj za izdajo ukrepa o prepustitvi stanovanja je, da žrtev in povzročitelj nasilja živita v skupnem gospodinjstvu v stanovanju, ki ga skupno uporabljata. Ker udeleženca prebivata v ločenih stanovanjih, ni pogojev za izrek ukrepa po 21. členu ZPND.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagateljica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu izrečejo ukrepi iz 19. in 21. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini(1).

2. Predlagateljica je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2). Navaja, da je bil predlog za izrek ukrepov vložen dne 13. 2. 2015, sodišče pa je sklep izdalo šele dne 30. 6. 2016. Sodišče je postopek vodilo v smeri možnosti sklenitve sodne poravnave, s katero bi stranki dogovorili pravila sobivanja, čeprav je predlagateljica že sami ideji sodišča o sklenitvi sodne poravnave nasprotovala. Res sta udeleženca s sodno poravnavo z dne 2. 4. 2015 nakazala, da imata resen namen razrešiti vsa medsebojna sporna razmerja, vendar okoliščin, da je do nasilja prišlo, ni možno spregledati. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno menilo, da pojem „ stanovanje v skupni uporabi“ ni dopustno širiti na primere, ko imata udeleženca postopka v souporabi le vhod v hišo in hodnik. Obstoj skupnega gospodinjstva med žrtvijo in povzročiteljem nasilja ni eden od elementov za uporabo določbe 21. člena ZPND. Pritožba še opozarja, da ZPND ne določa časovnega okvira dogodkov, ki se lahko upoštevajo pri izrekanju ukrepov po 19. členu ZPND. Sodišče prve stopnje ni nesporno ugotovilo, da je do izklopa telekomunikacijskih naprav prišlo zaradi napake na vodniku. Predlagateljica s strankami posluje preko interneta in s svojimi prihodki razpolaga preko spletne banke. Ker je nasprotni udeleženec izklopil internet, je bila predlagateljica omejena pri razpolaganju z njenimi prihodki, kar predstavlja ekonomsko nasilje. Prvo sodišče se ni opredelilo do konkretnih navedb predlagateljice glede neplačevanja bivanjskih stroškov, zaradi česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Neprimerno in nerazumljivo je stališče sodišča prve stopnje, da dogodek, ko je nasprotni udeleženec postavil nogo med vrata predlagateljičinega stanovanja tako, da jih ni mogla zapreti, ne predstavlja nasilja v pomenu ZPND, temveč je po oceni sodišča prišlo le do neprijetne medsebojne komunikacije udeležencev in zgolj neprimernega vedenja nasprotnega udeleženca. Okoliščina, da predlagateljica ni izrecno izpovedala, da se počuti ponižano in zasmehovano, še ne more pomeniti, da ji žaljivke takšnih občutkov ne povzročajo. Nasilje s strani nasprotnega udeleženca traja že vrsto let, zato je razumljivo, da je predlagateljica do določene mere nanj otrpnila. Splošno znano je, da dlje časa trajajoče nasilje pri žrtvi povzroči otopelost, vendar kljub temu ni mogoče šteti, da se žrtev, ki je izpostavljena nasilju, storilca ne boji. Predlagateljica je izpostavila, da nasprotni udeleženec ponoči ropota ter moti njen mir, zato ne more spati, pomanjkanje spanca pa se odraža v njeni duševni stiski, razdražljivosti in nerazpoloženju nasploh. Sodišče zanemari mnenje CSD o ogroženosti predlagateljice s strani nasprotnega udeleženca in tudi mnenje izvedenca glede duševnega zdravja nasprotnega udeleženca. Predlagateljica je pritožbi predložila še oceno ogroženosti CSD ... z dne 12. 7. 2016 ter mnenje podjetja V. d. o. o., ki naj bi izkazovalo, da je nasprotni udeleženec nestrokovno inštaliral električno napeljavo. Dne 18. 6. 2016 je predlagateljica opazila, da je nasprotni udeleženec na zgornja zunanja balkonska vrata namestil video kamero.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je vse pravno relevantne okoliščine za odločitev v zadevi pravilno ugotovilo in na tej dejanski podlagi sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Pogoj za izdajo ukrepa o prepustitvi stanovanja je, da žrtev in povzročitelj nasilja živita v skupnem gospodinjstvu v stanovanju, ki ga skupno uporabljata, kar je pritožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker udeleženca prebivata v ločenih stanovanjih, ni pogojev za izrek ukrepa po 21. členu ZPND.

7. Prav ima pritožba, da za ukrepe po 19. členu ZPND ni mogoča smiselna uporaba sedmega odstavka 21. člena ZPND, ki določa prekluzivni rok treh mesecev za vložitev predloga, odkar je žrtev utrpela katero od ravnanj iz prvega odstavka navedenega člena, vendar pa se je prvo sodišče opredelilo tudi do zatrjevanega dogodka iz meseca novembra 2014, ki naj bi bil po stališču prvega sodišča zatrjevan izven „relevantnega“ obdobja. Sicer pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi prvega sodišča o nedokazanosti posameznih zatrjevanih dejanj oziroma da zatrjevano nasilje samo po sebi nima takšnih razsežnosti, ki bi utemeljevalo izrek predlaganih ukrepov po 19. členu ZPND.

8. Glede očitkov o motenju nočnega miru, nevzdrževanju stanovanja in skupnih prostorov ter poseganja v substanco predmeta služnosti, pa je že prvo sodišče pritožnici pojasnilo, da ima na voljo drugo sodno varstvo.

9. Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Varstvo žrtve je le začasno, saj sme sodišče izreči ukrepe za največ šest mesecev, žrtev pa lahko predlaga podaljšanje ukrepov še za največ šest mesecev (četrti odstavek 19. člena ZPND). V tem času naj bi žrtev poiskala ustrezno trajno rešitev svoje stiske. Namen ZPND torej ni kaznovanje povzročitelja, kot to veje iz predlagateljičine pritožbe, temveč zgolj začasno varstvo žrtve pred nasiljem. V konkretni zadevi se zato po mnenju pritožbenega sodišča kot bistveno izpostavlja, da sta udeleženca postopka dva meseca po vložitvi predloga za izrek ukrepov po 19. in 21. členu ZPND sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere sta dokončno uredila vsa medsebojna pravna razmerja, ki so se reševala v taksativno naštetih sodnih postopkih. Res predmetnega postopka udeleženca izrecno nista vključila v poravnavo, saj je predlagateljica vložitev predmetnega predloga nasprotnemu udeležencu zamolčala, vendar pa sta udeleženca postopka s poravnavo uredila solastninska razmerja ter tudi določila način uporabe stvari. S sklenjeno sodno poravnavo se je nasprotni udeleženec svojemu polovičnemu solastninskemu deležu na solastni hiši odpovedal v zameno, da ima v hiši dosmrtno brezplačno služnostno pravico stanovanja v prvem nadstropju in podstrešnega prostora ter pravico souporabe skupnih prostorov hiše. Dogovorila sta tudi način in obseg izvrševanja služnosti nasprotnega udeleženca ter vprašanje plačila stroškov v zvezi z bivanjem nasprotnega udeleženca v hiši. Udeleženca sta se zavezala, da se bosta izogibala motiti drug drugega pri mirnem izvrševanju posesti ter sta tudi obžalovali ravnanja, ki so bila predmet kazenskih postopkov. Predlagateljica po sklenitvi te poravnave do zaključka naroka nasilnih ravnanj s strani predlagatelja ni zatrjevala.

10. V pritožbi zatrjevana dejanja, ki naj bi se zgodila po zaključku naroka, so izven časovnih meja pravnomočnosti, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 37. členom ZNP.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPND.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.