Jedro

Odločbo tožene stranke o zavrnitvi zahteve za oprostitev carine za uvoz blaga po brezcarinskem kontingentu na podlagi mednarodne pogodbe o brezcarinski blagovni izmenjavi v okviru Tržaškega sporazuma je sodišče odpravilo, ker se tožena stranka ni opredelila o tožnikovih ugovorih in o po njem ponudenih ter predloženih dokazih in ni razložila, na podlagi katerih dokazov je ugotovila, da je bilo blago kupljeno v enem in ne v drugem kraju, kot tudi ni presodila v pritožbi ponujenih dokazov in ne razlogov za njihovo oceno, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka - 2. odst. 209. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave z dne 17.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo carinarnice z dne 16.7.1993, s katero je organ prve stopnje po uradni dolžnosti naknadno odločil o plačilu 10.310.- SIT carine in drugih uvoznih davščin za ocarinjeno blago po uvozni carinski deklaraciji Carinske izpostave z dne 11.12.1993. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo po podatkih spisov po navedeni carinski deklaraciji ocarinjeno blago po tarifni štev. 8482.10 v vrednosti 48.060.- SIT in blago po tarifni številki 8481.90 carinske tarife v vrednosti 29.592.- SIT. Prodajalec blaga je bil iz kraja M. Pri carinjenju je bil prijavljen 57. člen carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ), zato carina in druge uvozne davščine niso bile obračunane. Uvoznik je predložil potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 6.11.1992 za koriščenje brezcarinskega kontingenta lista "D" v letu 1993, na podlagi katerega je bil deležen oprostitve plačila carinskih dajatev za blago iz tarifnih številk 87.81 do 84.83 v vrednosti 17.000.000.- TS XIT. Pri naknadni kontroli deklaracije in listin priloženih pri carinjenju je carinarnica ugotovila, da zadevno blago ne more biti oproščeno plačila carine na podlagi liste D Tržaškega sporazuma, ker ni bil izpolnjen osnovni pogoj, da blago ni bilo izvoženo in prodano iz obmejne cone Trsta. Na podlagi te ugotovitve je organ prve stopnje izdal odločbo o naknadnem plačilu carine in drugih uvoznih davščin v skladu z določbami 1. točke 1. odstavka 270. člena CZ. Tožena stranka je ocenila odločitev organa prve stopnje kot pravilno. Blago je lahko oproščeno plačila carine in drugih uvoznih dajatev na podlagi 57. člena CZ na podlagi mednarodne pogodbe - sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni izmenjavi v okviru Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, ki ga je z aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo ratificirala Republika Slovenija (Uradni list RS štev. 40/92). Pogoj za uporabo sporazuma je, da se blago iz tarifnih številk določenih v listi "D" tržaškega sporazuma, izvozi in proda iz obmejne cone Trsta. Ker pa je blago kupljeno v kraju M., kar ni v coni Trsta, ni podlage za brezcarinski uvoz blaga. Navedba, da ima podjetje poleg sedeža v M. še filiali v Venezii in v Trstu, ne vpliva na drugačno rešitev zadeve.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je kupila blago navedeno v uvozni carinski deklaraciji po maloobmejnem prometu na podlagi potrdila GZS za koriščenje brezcarinskega kontingenta liste "D". Dobavitelj blaga je bila italijanska firma, filiala Trst, ki pa ima sicer sedež v M.. Tudi plačilo v tujino za uvoženo blago je bilo izvršeno v dobro firme v Trstu po maloobmejnem prometu prek tuje banke. Če firma ne bi imela filiale v Trstu, tuja banka tega plačila ne bi izvedla poslovni banki firme P. Tožeča stranka je mnenja, da so pogoji za oprostitev plačila carine.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožbene navedbe v ničemer ne spreminjajo dejstva, da blago ni bilo prodano iz obmejne cone Trsta, ampak temu celo pritrjujejo. Pogoj po omenjenem mednarodnem sporazumu je, da je blago prodano iz obmejne cone Trsta, kar pa v tej zadevi ni bilo tako.

Tožba je utemeljena.

Carinski zakon (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ štev. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90) v 57. členu določa, da se določbe tega zakona ne uporabljajo pri plačevanju carine za uvoženo blago, če je plačevanje carine drugače urejeno z mednarodno pogodbo. V obravnavani zadevi gre za spor glede uporabe določb mednarodne pogodbe - sporazuma med SFRJ in Republiko Italijo o brezcarinski blagovni izmenjavi v okviru Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu in liste "D" iz tega sporazuma (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe 8/89), ki ga je z aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo ratificirala Republika Slovenija (Uradni list RS štev. 40/92). Pogoj za uporabo sporazuma je, da se blago iz tarifnih številk določenih v listi "D" tržaškega sporazuma, izvozi in proda iz obmejne cone Trsta.

V stvari je sporno dejansko stanje, od katerega je odvisna uporaba navedenega sporazuma oziroma ugodnosti za brezcarinski uvoz navedenega blaga.

Po 1. odstavku 159. člena ZUP se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP), razložiti v obrazložitvi odločbe. Po navedeni določbi obsega obrazložitev odločbe med drugim poleg opisa ugotovljenega dejanskega stanja tudi razloge, ki so bili odločilni za presojo dokazov. Zgolj navedba organa prve stopnje, da je bilo blago kupljeno v kraju M. od firme P. brez navedbe dokaza in njegove ocene ni bila zadostna opora za sklep, da je bilo blago, ki ga je tožnik uvozil, kupljeno v M. Glede v pritožbi uveljavljanega tožnikovega ugovora, da blago ni bilo kupljeno v M., marveč v filiali firme v Trstu, in glede po tožniku ponudenih in predloženih dokazov za njegove pritožbene navedbe se tožena stranka ni opredelila oziroma ni razložila, na podlagi katerih dokazov je ugotovila, da je bilo blago kupljeno v M. in ne v Trstu ter v izpodbijani odločbi niti ni presodila v pritožbi ponujenih dokazov in ne razlogov za njihovo oceno. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ker sodišče ne more preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti.

Po povedanem je sodišče je spoznalo, da ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ob tem pa niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar vse bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki se, enako kot ZUP in CZ, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS štev. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.