Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala prepozno. Prepoved novot iz 286. in 362. čl. ZPP velja tudi za ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja je sicer res materialno pravni ugovor, vendar je vezan tudi na ugotavljanje določenih dejstev, dejstva, ki so pomembna za ugotovitev, ali je zastaranje nastopilo ali ne, pa je tožena stranka res začela uveljavljati šele na naroku dne 15.2.2005, pri tem pa ni izkazala, da te navedbe brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla podati.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sežani z dne 9.7.2003 opr. št. Ig 2003/00103 v 1. in 3. točki izreka v celoti uveljavi, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8-ih dni plačati znesek 966.096,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2001 do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 37.908,00 SIT, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni v znesku 241.695,24 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oz. spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je ugovarjala zastaranje tožnikove pravice na podlagi 1024. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zastaralni rok je začel teči, ko je nakazanec sprejel nakazilo, to pa je bilo dne 12.12.2001, predlog za izvršbo pa je bil vložen po 12.12.2002. Stališče sodišča prve stopnje, da je ugovor zastaranja prepozen, ni utemeljeno. Za ugovor zastaranja namreč ne velja prepoved novot, saj ugovori v nasprotju z zahtevki in navedbami niso vezani na roke. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila terjatev tožeče stranke že pravnomočno ugotovljena v stečajnem postopku in v znesku 89.023,33 SIT dne 19.7.2004 tudi poplačana. Če je tožeča stranka uveljavljala vtoževani znesek od stečajnega dolžnika v stečajnem postopku, ne more uveljavljati tega zneska še od druge stranke, saj bi sicer lahko prišlo do tega, da bi bil isti dolg dvakrat poplačan, tožeča stranka pa neopravičeno obogatena.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti drugih takih kršitev, na katere bi moralo biti pozorno pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala prepozno. Prepoved novot iz 286. in 362. čl. ZPP velja tudi za ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja je sicer res materialno pravni ugovor, vendar je vezan tudi na ugotavljanje določenih dejstev, dejstva, ki so pomembna za ugotovitev, ali je zastaranje nastopilo ali ne, pa je tožena stranka res začela uveljavljati šele na naroku dne 15.2.2005, pri tem pa ni izkazala, da te navedbe brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla podati. Kar se tiče trditve tožene stranke, da tožeča stranka ne more iz naslova asignacije terjati od tožene stranke tega, kar terja od asignanta v stečajnem postopku se je pritožbeno sodišče s tem ugovorom ukvarjalo že v svojem sklepu z dne 23.12.2004. Dejstvo, da je asignatar, to je tožeča stranka prijavil svojo terjatev v stečajnem postopku zoper asignanta, te terjatve pa še ni dobil plačane, ne more pomeniti, da je terjatev prenehala, zaradi česar tudi ni prenehala terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko iz naslova asignacije. Kar pa se tiče ugovora tožene stranke, da naj bi dobila tožeča stranka del terjatve od stečajnega dolžnika že plačane, in sicer vsaj v znesku 89.023,33 SIT dne 19.7.2004, pa tožena stranka ni uspela dokazati, da bi bil v zneskih, ki jih je tožeča stranka od asignanta dobila plačane v stečajnem postopku, zajet tudi znesek terjatve, na katerega se nanaša sporna asignacija. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.