Up-120/02 - 7

25. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C. - C. in Č. Č., odvetniki v Z. Z., na seji senata dne 4. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 72/01 z dne 19. 12. 2001 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1032/99 z dne 18. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu je bila pritožnikova tožba za razveljavitev sklepov delodajalca o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja zavrnjena. Vzporedno s postopkom pred Delovnim sodiščem je zoper pritožnika tekel še kazenski postopek. Na prvi stopnji je bil pritožnik dne 20. 3. 1997 spoznan za krivega, pritožbeno sodišče pa je dne 8. 10. 1997 ugodilo njegovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo poslalo v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pritožnika dne 11. 11. 1999 oprostilo vseh obtožb. Na podlagi razveljavitvene odločbe Višjega sodišča z dne 8. 10. 1997 je pritožnik dne 20. 11. 1997 podal predlog za obnovo postopka pred delovnim sodiščem. Pritožnikov predlog za obnovo postopka je bil s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pd 1/95 z dne 4. 6. 1999 zavrnjen. Pritožnik se je zoper navedeni sklep pritožil. Med pritožbenim postopkom na Višjem delovnem in socialnem sodišču je pritožnik dne 16. 12. 1999 predložil sodišču še pravnomočno oprostilno sodbo z dne 11. 11. 1999. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom št. Pdp 1032/99 z dne 18. 1. 2001 pritožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče pa je s sklepom št. VIII Ips 72/01 z dne 19. 12. 2001 zavrnilo tudi pritožnikovo revizijo, saj je zavzelo stališče, da obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP77) ni podan.

2.Zoper v izreku navedeni sodni odločitvi vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V njej opozarja na nepravilnosti izpodbijanih odločitev. Očita Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču, da ni ocenilo oprostilne kazenske sodbe. Graja tudi stališče Vrhovnega sodišča, da se kazenski in disciplinski postopek izključujeta.

Pritožnik je namreč prepričan, da naj bi prav oprostilna kazenska sodba dokazovala, da pritožnik ni storil nobene od očitanih mu kršitev delovne discipline. Z ravnanjem sodišč so mu bile zato kršene ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb.

B.

3.Očitki pritožnika v zvezi s stališčem Vrhovnega sodišča, da pravnomočna oprostilna sodba ni nov dokaz v smislu 9. točke 421. člena ZPP77, se nanašajo samo na ugotovitve glede dejanskega stanja ter na uporabo materialnega prava. To pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. V postopku z ustavno pritožbo lahko Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanimi posamičnimi akti kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču - v nadaljevanju ZUstS).

4.Ustavna pritožba torej ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru delovnega spora, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. Pri odločanju o ustavni pritožbi se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno oziroma samovoljno. Takih stališč po presoji Ustavnega sodišča v izpodbijanih sklepih ni. Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten očitek pritožnika, da se Višje delovno in socialno sodišče ni opredelilo do oprostilne sodbe kot razloga za obnovo. Iz pravice stranke, da se v postopku izjavi, ki je izraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, izhaja namreč tudi zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani ter da se do njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Čeprav se Višje delovno in socialno sodišče v svoji odločitvi ni opredelilo do oprostilne sodbe, se je do tega dokaza izčrpno opredelilo Vrhovno sodišče, ki je argumentirano obrazložilo vprašanje dopustnosti obravnavanja dokazov, predloženih po preteku pritožbenega roka, nevezanosti sodišč na pravnomočne oprostilne odločbe, izdane v kazenskih postopkih, ter razmerja med kazenskim in disciplinskim postopkom. Odločitev Vrhovnega sodišča, zakaj ni štelo oprostilne sodbe za novi dokaz, je zato zadostno in prepričljivo obrazložena in temelji na zaključkih, ki so glede na pravilno interpretacijo pravnih norm mogoči. Okoliščina, da izpodbijani odločitvi sodišč nista v korist pritožnika, pa ne zadošča za sklep o kršitvi ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.

5.Tudi pavšalna navedba pritožnika, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan