Jedro

1. odstavek 72. člena ZDen določa, da se odškodnine, dane za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen, upoštevajo, če so presegle 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine. Način, kako se upoštevajo, je treba določiti v skladu s temeljnim načelom poprave krivic in pravičnostnim načelom izravnalne pravičnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani sklep pod točko I/3 (ta se nanaša na vračilo skupnega stranišča na dvorišču v koristni površini 2 m2 v solast in soposest) spremeni tako, da se predlog v tem delu zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne ter sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Udeleženca sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: V tej denacionalizacijski zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, da je podan pravni temelj za denacionalizacijo. To pomeni, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da menjalna pogodba z dne 16.5.1963 ustreza standardu iz 5. člena ZDen (1). Z izpodbijanim sklepom pa je bilo nato odločeno, da se upravičenki O. M. vrne v solast in soposest ½ skladišča z dohodom iz veže v koristni površini 15 m2 po pogodbi (v izmeri 21 m2 po zemljiškoknjižnih podatkih), ½ skladišča na dvorišču v koristni površini 36 m2 po pogodbi (v izmeri 50 m2 po zemljiškoknjižnih podatkih) ter da se ji v solast in soposest vrne skupno stranišče na dvorišču v koristni površini 2 m2 po pogodbi (enota v zemljiški knjigi ni posebej vknjižena). S popravnim sklepom je bil nato izrek popravljen tako, da so sedaj navedeni tudi ustrezni zemljiškoknjižni podatki. Gre za podatek, da so fizični deli stavbe, ki so predmet vrnitve, evidentirani v zemljiški knjigi pod parcelno številko 383, vložna številka 88, k.o. ..., kot družbena lastnina v upravi občine ... (Dn št. 5386/87/63).

Proti sklepu se pritožuje nasprotna udeleženka. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba najprej navaja, da nepremičnine, ki se vračajo, niso pravilno opredeljene in niso opredeljene z zemljiškoknjižnimi podatki. Zato jih ni mogoče enoznačno identificirati. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, kaj naj bi dokazovalo, da je nasprotna udeleženka lastnica prostora pod točko 1 izreka.

Nasprotna udeleženka v zvezi s prostorom – straniščem poudarja, da predlagateljičin prednik na tem prostoru ni imel lastninske pravice, temveč zgolj pravico souporabe.

Nasprotna udeleženka poudarja oziroma opozarja na izvedensko mnenje izvedenca Č.. Ta je ugotovil, da vrednost nepremičnin v času podržavljenja na naslovu ... znaša 11.950,50 DEM, vrednost podržavljenih nepremičnin na trgu ... pa 29.587,50 DEM. Nasprotna udeleženka je ugovarjala pasivni legitimaciji v tem postopku glede na naveden odstotek. Sodišče se do ugovora ni opredelilo in v tem delu nima razlogov.

Pritožba je bila vročena predlagateljici; ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je v manjšem delu utemeljena, sicer pa je neutemeljena.

Pritožba, ki je mestoma sicer nerazumljiva, saj ni mogoče ugotoviti, zakaj se sploh zavzema, odpira štiri vprašanja, s katerimi se je soočilo pritožbeno sodišče ter bo v nadaljevanju nanje odgovorilo: vprašanje opredeljenosti nepremičnin (fizičnih delov stavbe), ki se vračajo; vprašanje, ali je prostor, ki je opredeljen v točki I/1 izreka, tisti prostor, ki je bil nacionaliziran ter ali je toženka zavezanka za vrnitev; vprašanje materialnopravne pravilnosti glede vrnitve straniščnega prostora (točka I/3.) v „solast in soposest“ in vprašanje upoštevanja razmerja vrednosti nacionaliziranega premoženja na eni in nadomestnega premoženja na drugi strani.

K točki 1. V stvarnem pravu velja, da so nepremičnine opredeljene z enotnimi, jasnimi identifikacijskimi znaki, ki omogočajo razločno identifikacijo. To velja tako glede nepremičnin na splošno (ko gre za zemljiškoknjižne parcele) kot tedaj, ko gre za fizične dele stavbe kot samostojne objekte lastninske pravice (etažna lastnina).

Vendar pa je zaradi kaotičnosti stvarnopravne (predvsem zemljiškoknjižne) urejenosti v dolgem preteklem obdobju realnost žal drugačna. Večstanovanjske stavbe še niso v celoti etažirane, zemljiškoknjižni podatki pa se ne skladajo vedno s stvarnim stanjem. To velja tako glede opisa nepremičnine, kakor tudi glede njenega obsega.

Pred takšno realnostjo si ni mogoče zatiskati oči, marveč jo je treba ob upoštevanju vseh splošnih pravnih načel ustrezno upoštevati. Tako tudi ni mogoče zahtevati od subjekta pravice (v tem primeru pravice do vračila nacionaliziranega premoženja), naj navede ustrezne identifikacijske znake, če pa teh znakov ni. Subjekt pravice na to neustreznost in kaotičnost ni imel in nima nikakršnega vpliva. Ta kaotičnost je v obravnavani zadevi še posebej poudarjena. V celoti je razvidna iz zemljiškoknjižnega izpiska (2). Pred nacionalizacijo stavba ni bila etažirana, marveč je bila razdeljena na idealne solastninske deleže. Glede na to, da gre za večstanovanjsko stavbo ter upoštevaje kasnejše vpise v zemljiški knjigi, še posebej pa splošne življenjske izkušnje, ne more biti nobenega dvoma, da je bila navzlic idealni solastninski razdelitvi stavba v naravi razdeljena po realnih fizičnih enotah stavbe. Solastninski delež upravičencev je znašal 21/420 (L. M.) in 21/420 (O. M.). Nato je prišlo do nacionalizacije. Celotna stavba je postala družbena lastnina. Na tej točki je bila solastninska razdelitev po idealnih deležih razbita. Nastopilo je stanje zemljiškoknjižnega nereda, katerega odraz je tudi še sedanje stanje v zemljiškoknjižnem vložku. Kar se je namreč zgodilo, je to, da so bili kasneje posamezni deli stavbe izvzeti iz nacionalizacije. Izvzeti pa so bili v zemljiškoknjižnem postopku tako, da je bilo v zemljiški knjigi opisno navedeno, za katere fizične dele stavbe gre in komu pripadajo. Tako je bil med drugim iz nacionalizacije izvzet tudi tisti del stavbe, ki je pripadal L. M. in O. M.. Vpisan je bil kot: „poslovni prostor v pritličju zgradbe v izmeri 35,50 m2 s skladiščem 21 m2 in 50 m2.“ To je tisti fizični del zgradbe, ki je bil predmet nacionalizacije. Lastnikoma je bil namreč kasneje odtujen na podlagi menjalne pogodbe, ki ustreza standardom krivične nacionalizacije iz 5. člena ZDen. Slednje je bilo v tem postopku že ugotovljeno s pravnomočnim vmesnim sklepom, ki je prestal tudi revizijski preizkus.

Zahteva predlagateljem, naj v takšnem položaju v zahtevi navedejo jasne identifikacijske znake, je zahteva, ki je ni mogoče izpolniti. Ker bi takšna zahteva zanikala pravico predlagateljev, naj se jim popravijo krivice (takšno pravico pa jim daje zakon), bi bila v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije).

Predlagateljica je zahtevo za vračilo oblikovala tako, da se prilega zemljiškoknjižnemu opisu iz časa podržavljenja (zraven je navedla le še realne izmere prostorov s terena). Tako oblikovana zahteva pa tudi ni v nikakršnem konfliktu s sedanjim stanjem zemljiške knjige. To stanje, kot že rečeno, sicer ni ustrezno – stavba bi morala biti etažirana, vendar to ni predmet tega postopka. Predmet tega postopka je le to, da se tisto, kar je postalo družbena lastnina z nacionalizacijo, sedaj vrne upravičencem. Če se bo vrnilo na tak način, kot je bilo tudi zemljiškoknjižno odvzeto, to na kasnejši etažni načrt ne more imeti nikakršnega vpliva. Nosilec pravice v pripravi bodočega etažnega načrta bo namesto denacionalizacijskega zavezanca pač denacionalizacijski upravičenec. Morebitne težave, ki bi pri ustvarjanju etažnega načrta lahko nastale, bodo tako kvečjemu posledica zemljiškoknjižnega nereda in nikakor ne posledica odločitve v tem denacionalizacijskem postopku.

Glede izreka: Tako, kakor so nepremičnine, ki se vračajo, opredeljene v izpodbijanem sklepu v zvezi s pravnomočnim popravnim sklepom „D“ N 58/2008-128 z dne 12.10.2009, je v največji možni meri skladno z opisi v zemljiški knjigi ter stanjem v naravi. Pritožbeni očitki o nezadostni identificiranosti tako niso utemeljeni.

K točki 2: To vprašanje je (glede na zemljiškoknjižno stanje) dejanske narave. Sodišče prve stopnje je napravilo dokazno oceno in jasno navedlo, zakaj je prostor (in ne morebiti kak drug prostor v pritličju) isti, kot tisti, ki je bil predmet podržavljenja. Jasno je tudi navedlo, zakaj ne pripada gostilni S. (ta tega prostora niti ne zaseda) in če je tako, je to pač fizični del stavbe, ki ga je nasprotna udeleženka zavezana vrniti. Nobenih ovir ni, da tega (torej polne vrnitve lastninske pravice z vsemi tremi lastninskopravnimi upravičenji) ne bi mogla storiti. Dejanskih ugotovitev pritožba ne more izpodbiti s pavšalnim izpodbijanem, češ da „po svojem najboljšem vedenju nima podatka o tem, da bi bila sama ali po svojih prednikih lastnica te nepremičnine“.

K točki 3: Straniščni prostor, ki je opisan v točki I./3, po zemljiškoknjižnih podatkih ni bil nikoli enota zemljiškoknjižnega prava. V razlogih izpodbijanega sklepa je tudi dejanska ugotovitev, da je ta prostor služil kot skupni del stanovanj. Res je, da se ta prostor omenja v menjalni pogodbi, vendar pa je tudi res (kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje), da zakonca M., z menjalno pogodbo nista mogla prenesti na drugega več pravic, kot sta jih sama imela. To pa pomeni, da ta fizični del zgradbe tudi ni mogel biti predmet podržavljenja. Slednje se navsezadnje odraža tudi v sami odločitvi sodišča prve stopnje. Ta je v resnici ne–odločitev, saj se predlagateljem vrača nekaj nedefiniranega; namreč: soposest in solastnina brez vsakršnih deležev. Še več, sodišče celo zapiše, da bodo ti deleži določeni pri vzpostavitvi etažne lastnine. Ob dejanski ugotovitvi, ki je predlagateljica v odgovoru na pritožbo ne izpodbija, da je stranišče služilo kot skupni del za določena stanovanja, je na mestu pravni zaključek, da stranišče ni bilo predmet podržavljenja ter da deli usodo skupnih delov stavbe.

Če ta del stavbe ni bil predmet podržavljenja, pa tudi ni podlage za denacionalizacijo. Vrača se namreč tisto, kar je bilo podržavljeno (1. člen ZDEN). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter sklep spremenilo tako, da se zahteva za vračilo straniščnega prostora v nedefinirano solast in soposest zavrne.

K točki 4: Pri pravilu iz 1. odstavka 72. člena ZDen je treba upoštevati temeljni namen zakona. To je poprava krivic. Predlagateljica je namreč zahtevala le razliko med vrednostjo enih in drugih nepremičnin po menjalni pogodbi. Ni torej zahtevala vsega, kar ji je bilo podržavljeno, marveč le obe skladišči in (sicer neutemeljeno) stranišče. Ugotovitev sodišča je, da je vrednost tistega, kar zahteva, enaka vrednosti tistega, kar ji je bilo ob neenaki vrednosti dajatev po menjalni pogodbi odvzeto. Kako torej v skladu s 1. odstavkom 72. člena ZDen upoštevati vrednost nadomestnih nepremičnin po menjalni pogodbi? Prvi odstavek 72. člena ZDen namreč govori o „upoštevanju“. Po stališču pritožbenega sodišča tako, da ne bodo porušena temeljna načela ZDen (načelo poprave krivic) in tudi ne temeljna načela pravičnosti, ki se odražajo v vrednostni izravnavi prej porušenega (krivičnega, protipravnega, vrednotnega ravnovesja). To pravičnostno načelo izravnalne pravičnosti (iustitia commutativa) je tudi bistvena podstat odškodninskega prava. V povezavi z načelom poprave krivic iz ZDen velja tudi pri zapolnjevanju pravnega pojma „upoštevati“ iz 1. odstavka 72. člena ZDen. Ker je torej z izpodbijanim sklepom upravičenki vrnjeno le tisto in toliko, za kolikor je bila ob podržavljenju vrednostno prikrajšana, bi bilo materialnopravno neutemeljeno, da bi morala po 1. odstavku 72. člena ZDen nasprotni udeleženki še karkoli plačati.

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo: V pretežnem delu je pritožba neutemeljena in ob tem niso podani razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP (3). Glede straniščnega prostora (točka I./3 izreka) pa je pritožba utemeljena. Ker ta prostor, kot je bilo obrazloženo, ni bil predmet podržavljenja, v skladu s 1. členom ZDen tudi ne more biti predmet denacionalizacije. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sklep spremenilo tako, da se zahteva za vračilo tega prostora zavrne (pooblastilo iz 3. točke 365. člena ZPP).

O stroških postopka: Sodišče prve stopnje o stroških prvostopnega postopka še ni odločilo. Sprememba odločitve pritožbenega sodišča tako tudi ne daje podlage, da bi sodišče posegalo v odločitev, ki je še ni. S pritožbo nasprotna udeleženka v pretežnem delu ni uspela. Pritožbeno sodišče zato ob smiselni uporabi 3. odstavka 154. člena ZPP ugotavlja, da je pritožbeni uspeh neznaten in ne daje podlage za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Sama predlagateljica, ki je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, pa s to vlogo tudi ni mogla spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški za to vlogo so zato za pravdo nepotrebni ter jih sodišče v skladu s 155. členom ZPP stranki ni priznalo.

(1) Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/1991 in nadaljnji).

(2) Glej prilogo A25, kjer se nahaja najbolj popoln (najnovejši) zemljiškoknjižni izpisek. Sicer je bil zemljiškoknjižni izpisek predložen tudi že prej v postopku. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da elektronski izpisek še ni usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo.

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).