Jedro

Sodišče se v celoti strinja z zaključkom organa o razrešitvi postavljenega odvetnika ter prenehanju pravice do BPP. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je organ pred izdajo izpodbijane odločbe že trikrat odločil o razrešitvi postavljenega odvetnika in določil drugega odvetnika iz razlogov, ki so bili (v večini primerov, razen v enem primeru, ko je odvetnik sam zaprosil za razrešitev iz osebnih razlogov) na strani upravičenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP v 1. točki razrešil odvetnika A.A., ki je bil z odločbo, Bpp 1240/2007 z dne 28. 11. 2011, določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči, v 2. točki izreka pa odločil, da pravica do redne brezplačne pravne pomoči tožnika na podlagi odločbe, Bpp 1240/2007 z dne 21. 9. 2007, preneha in se šteje, da mu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena. V obrazložitvi je navedel, da je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v zapuščinskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Kranju, D 452/2005, ter kot oprostitev plačila sodnih taks. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B.B. Organ je z odločbo z dne 8. 4. 2009 razrešil odvetnika B.B. in namesto njega določil odvetnika C.C. Ker je odvetnik C.C. prenehal opravljati storitve BPP, je bil z odločbo z dne 25. 5. 2010 razrešen in namesto njega določen odvetnik D.D. Z odločbo z dne 28. 11. 2011 je bil odvetnik D.D. razrešen in namesto njega določen odvetnik A.A. Razlogi za razrešitev so bili na strani upravičenca – konflikt upravičenca z odvetnikom oziroma nezaupanje in subjektivno nezadovoljstvo z odvetnikovim delom ob dejstvu, da tožnik in odvetnik ne sodelujeta več. Tožnik je bil v odločbi seznanjen z enajstim odstavkom 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Odvetnik A.A. je nato zaradi trenutno povečanega obsega dela s predvideno odsotnostjo zaradi zdravstvenih razlogov zaprosil za svoj razrešitev. Z odločbo z dne 22. 12. 2011 je bila prošnja odvetnika A.A. za razrešitev zavrnjena. Dne 2. 2. 2012 je organ prejel novo prošnjo odvetnika A.A. za razrešitev, v kateri je natančno opisal potek nudenja brezplačne pravne pomoči in predlagal razrešitev. Tožnik je na predlog odgovoril s prerekanjem določenih navedb odvetnika, se je pa strinjal z razrešitvijo in predlagal postavitev odvetnice E.E. v zadevi Bpp 1573/2007, v zadevi Bpp 1240/2007 pa odvetnika F.F. Organ je ugotovil, da je prošnja utemeljena, saj je med tožnikom kot upravičencem in odvetnikom prišlo do pomembnih vsebinskih razhajanj. Konflikt tožnika z odvetnikom oziroma nezaupanje in subjektivno nezadovoljstvo z odvetnikovim delom, ob dejstvu, da ne sodelujeta več, nedvomno predstavlja razlog, da odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja v konkretni zadevi in je nastopil razlog po desetem odstavku 30. člena ZBPP. Organ je zato odvetnika razrešil. Za postavitev drugega odvetnika ni pravne podlage, saj gre že za drugo razrešitev odvetnika (enajsti odstavek 30. člena ZBPP). Ker odvetnik A.A. ni priglasil stroškov, ne pride v poštev ugotavljanje višine neupravičeno prejete BPP, temveč je organ odločil le, da tožniku pravica do BPP preneha (42. člena ZBPP).

Tožnik je v tožbi navedel, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, prav tako se ne strinja z ravnanjem Okrožnega sodišča. Ker ni prava uka oseba, prosi naslovno sodišče za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Z njeno pomočjo bo tožnik dokazal, da so vse navedbe v odločbi netočne in lažne. Sramota je, da še do danes ni rešena zapuščinska zadeva, čeprav mu je mati umrla leta 2005. Tožnik ni kriv za razrešitev odvetnika A.A., temveč je krivo nedopustno nekorektno ravnanje samega odvetnika, pa ne v tej zadevi, ker o njej nista veliko razpravljala, temveč v drugi zadevi, kjer tožniku odvetniki nočejo sestaviti upravičene tožbe proti kranjskemu sodišču. To lahko dokaže z avdio posnetki pogovorov med njim in odvetnikom A.A. in B.B. Tudi za zamenjavo odvetnika B.B. ni kriv tožnik, temveč B.B., ki ga ni zastopal korektno v drugem primeru. Tožnik zdaj po sedmih letih čakanja na dediščino po materi nima niti odvetnika, kar je sramota. Tožnik bo primoran vložiti kazenske ovadbe zoper vse odgovorne v zadevi. Ker je prejemnik socialne podpore, prosi za oprostitev vseh stroškov postopka, tudi taks. Prosi tudi za BPP v zvezi s predmetno tožbo.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem se, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka (tj. razlogov na strani upravičenca – deseti odstavek 30. člena ZBPP), šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Po 42. členu ZBPP pa strokovna služba po izvedenem ugotovitvenem postopku ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči predlaga pristojnemu organu za BPP izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do brezplačne pravne pomoči ali določi drug obseg oziroma obliko brezplačne pravne pomoči, o čemer odloči pristojni organ takoj, če to iz objektivnih razlogov ni mogoče, pa odloči najkasneje s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu predloga strokovne službe za BPP.

Sodišče se v celoti strinja z zaključkom organa o podanosti okoliščin iz zgoraj citiranih določb ZBPP in posledično odločitvijo o razrešitvi postavljenega odvetnika ter prenehanju pravice do BPP. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je organ pred izdajo izpodbijane odločbe že trikrat odločil o razrešitvi postavljenega odvetnika in določil drugega odvetnika iz razlogov, ki so bili (v večini primerov, razen v primeru, ko je odvetnik C.C. sam zaprosil za razrešitev zaradi osebnih razlogov) na strani upravičenca. Za izdajo odločbe z vsebino, kot je izpodbijana, so bili torej izpolnjeni vsi pogoji, saj je med tožnikom in postavljenim odvetnikom A.A. nedvomno prišlo do razhajanj glede vsebine zastopanja, zaradi česar nadaljnje sodelovanje med njima v zadevi, za katero je bil odvetnik postavljen (za zastopanje in pravno svetovanje v zapuščinskem postopku pod opr. št. D 452/2005) ni več možno. Že pred izdajo izpodbijane odločbe pa je bil z odločbo, št. Bpp 1240/2007 z dne 28. 11. 2011, razrešen odvetnik D.D. (in postavljen odvetnik A.A.) na predlog tožnika, ker je ta menil, da se odvetnik izmika svojim obveznostim iz naslova zastopanja in je zato vztrajal pri predlogu, kar pomeni, da je tudi takrat prišlo do razrešitve zaradi razlogov na strani upravičenca - tožnika. Tožnik v tožbi sicer ugovarja, da za razrešitev odvetnika A.A. niso podani razlogi na njegovi strani, temveč nedopustno nekorektno ravnanje odvetnika v neki drugi zadevi, vendar pa ob upoštevanju, da se je tožnik v odgovoru na predlog odvetnika A.A., ki mu ga je organ posredoval pred izdajo odločbe, strinjal z njegovo razrešitvijo s tem, da je potrdil nemožnost sodelovanja med njima in predlagal za svoje nadaljnje zastopanje odvetnika F.F., sodišče tega tožbenega ugovora ne more sprejeti. Nadaljnjega tožbenega ugovora, da tudi za razrešitev odvetnika B.B. ni odgovoren sam tožnik (odvetnik B.B. je bil postavljen z odločbo, št. Bpp 1240/2007 z dne 21. 9. 2007), pa tožnik v tem upravnem sporu ne more uveljavljati, saj bi ga moral uveljavljati v postopku pred ali po izdaji odločbe, št. Bpp 1240/2007 z dne 21. 9. 2007, česar pa ni storil, je pa iz podatkov upravnih spisov tudi razvidno, da je tožnik sam podal predlog za njegovo razrešitev.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

O tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni odločalo, saj je tožnik oproščen plačila sodnih taks v obravnavani zadevi (zadeva BPP) že na podlagi zakona (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah). Prav tako sodišče kot nepotrebno ni odločalo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka, saj v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi prošnjo za dodelitev BPP zaradi pravnega svetovanja v zvezi s to tožbo in zastopanjem tožnika v tem upravnem sporu, ki pa je bila z odločbo in sklepom organa za BPP tega sodišča, št. Bpp 74/2012 z dne 28. 5. 2012, zavrnjena.