Jedro

Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi. Spornega dne je v njegovo pisarno vstopil sodelavec. Vhodna vrata je odprl z veliko silo in z njimi udaril v vrata kovinske blagajne, ki je stala takoj za podboji vhodnih vrat. Ta so se odpirala v prostor na levo. Vrata kovinske blagajne, v kateri so se hranili zaupni in drugi dokumenti, so zaradi udarca vhodnih vrat udarila tožnika po obrazu s takšno močjo, da je tožnik zaradi tega izgubil oba sekalca. Tožena stranka je za nesrečo tožnika krivdno odgovorna, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ker ni poskrbela za ustrezno namestitev delovne opreme v tožnikovi pisarni, tožnik pa k nastanku škode ni soprispeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.202,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 dalje do plačila v roku 15 dni, višji zahtevek v znesku 2.698,00 EUR s pripadki je zavrnilo (točka I izreka) in toženi stranki tudi naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.064,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (pravilno zoper 1. odstavek točke I izreka, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nima pravnega interesa) in odločitev o stroških postopka se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni presoji dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da kakršnakoli drugačna razporeditev pohištva v pisarni ne bi prispevala k večji varnosti delovnega mesta, saj bi bilo možno regal za dokumente in garderobne omare prestaviti na mesto, kjer stoji kovinska blagajna. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu, ki v 15. členu določa, da je delavec dolžan delodajalca obvestiti o delovni opremi, ki ni varno postavljena ali na drug način ogroža delavca pri delu. Tožnika so strokovnjaki s področja varnosti pri delu ob pregledu pisarne obvestili, da delovna oprema v njegovi pisarni ni najbolj racionalno razporejena. Zato bi lahko tožnik pozval vzdrževalce, da opremo prestavijo. Kovinska blagajna sicer tožnika neposredno ni ovirala in ga tudi ni ogrožala pri delu, saj je bilo to odvisno od tega, kako jo je tožnik uporabljal. Večino delovnega časa je bila zaprta, zato ni nikogar ogrožala, če je kdo odpiral vhodna vrata v pisarno. Kadar so bila vrata kovinske blagajne odprta, bi moral tožnik paziti na to, da se ne bi istočasno odprla tudi vhodna vrata v pisarni. Takšnih trenutkov ni bilo veliko, tožnik pa bi moral kot vojaška oseba takšne situacije nadzorovati. V obravnavani situaciji je tožnik sam pozval A.A., da naj se zglasi pri njem v pisarni. Tožnik je pustil vhodna vrata delno odprta, ob vstopu A.A. v pisarno pa je imel vrata kovinske blagajne odprta. Tožnik bi se moral, ker je vstop A.A. v pisarno pričakoval, od vhodnih vrat odmakniti in zapreti vrata kovinske blagajne. Tako sta ti dve tožnikovi opustitvi izključni vzrok za nastanek škode, zato temelj zahtevka ni podan.

Tožena stranka pa se ne strinja tudi z višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi pretrpljenih telesnih bolečin dosodilo znesek 4.000,00 EUR, zaradi pretrpljenega strahu pa 800,00 EUR. Odškodnina iz obeh naslovov je previsoka, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik v zvezi z zdravljenjem in kirurškim posegom trpel bolečine srednje intenzivnosti, ki si jih je lahko lajšal s protibolečinskimi zdravili, zato bolečin, po stališču pritožbe praktično sploh ni čutil. Odškodnina iz naslova strahu v dosojeni višini bi bila upravičena samo, če bi izvedenec ugotovil, da je tožnikova poškodba pomenila skaženost obraza, saj bi bil le tedaj upravičen tožnikov strah glede komunikacije z okoljem. Ker pa skaženosti ni bilo, bi se tožnik lahko pred okolico opravičil, da je njegova komunikacija nekoliko omejena, saj je bilo v delovnem okolju znano, da je utrpel poškodbo zobovja in so vsi lahko pričakovali, da ga bo to določen čas oviralo pri komuniciranju. Tožnikov strah tako ni bil realen in mu zato iz tega naslova ni mogoče priznati odškodnine.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo celotne stroške kirurškega posega v zvezi z implantantno rekonstrukcijo, vendar pa razlogov ni pojasnilo in je nekritično povzemalo argumente sodnega izvedenca, ki je v svojem mnenju Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) očital monopolno politiko in da njegova politika za obravnavani primer ni relevantna. Tožena stranka meni, da je bil takšen poseg s stališča tožeče stranke morda upravičen, ne pa tudi z vidika prakse ZZZS, ki je izraz ekonomskih razmerij v državi, zato tožena stranka ni dolžna kriti stroškov nadstandardnih zdravstvenih storitev. Neutemeljena pa je tudi odškodnina iz naslova potnih stroškov, stroškov zdravil in fotokopij.

Glede na navedeno pa tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (pritožba se nanje le pavšalno sklicuje), dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova odškodnine za materialno in nematerialno škodo, ki mu je nastala zaradi poškodbe pri delu dne 20. 12. 2010 dosodilo znesek 9.202,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 20. 12. 2010 v delovni nezgodi. Tega dne je v njegovo pisarno vstopil sodelavec A.A. Vhodna vrata je odprl z veliko silo in z njimi udaril v vrata kovinske blagajne, ki je stala takoj za podboji vhodnih vrat. Ta so se odpirala v prostor na levo. Vrata kovinske blagajne, v kateri so se hranili zaupni in drugi dokumenti, so zaradi udarca vhodnih vrat udarila tožnika po obrazu s takšno močjo, da je tožnik zaradi tega izgubil oba sekalca. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka za nesrečo tožnika krivdno odgovorna, saj tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ker ni poskrbela za ustrezno namestitev delovne opreme v tožnikovi pisarni, tožnik pa k nastanku škode ni soprispeval. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo takrat veljavnega 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda na delu ali v zvezi z delom to povrniti po splošnih pravilih odškodninskega prava. Pravilno je ugotovilo, da vrata kovinske blagajne niso nevarna stvar, zato tožena stranka za tožniku nastalo škodo ni objektivno odgovorna po določbah 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Ker pa tožena stranka ni ravnala skladno z določbo 43. člena ZDR, 5. in 8. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji), 2. in 4. členom Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 in naslednji) ter določbami 3., 4. in 8. člena Pravilnika o zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004), je za škodo, ki je nastala tožniku, krivdno odgovorna. Ugotovilo je namreč, da obstajajo vsi štirje elementi odškodninskega delikta in sicer je tožniku nastala škoda, ki izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke, med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem obstaja vzročna zveza, obstaja pa tudi odgovornost na strani tožene stranke kot povzročiteljice škode, ker k nastali škodi tožnik ni z ničemer soprispeval. 8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in njegovega sodelavca B.B. ugotovilo, da je bila pisarna, v kateri sta delala, dolga med 4 do 5 metrov, da so bila vhodna vrata, ki so se odpirala na levo, na sredini ožje stranice pisarne, da sta bili pisalni mizi postavljeni s hrbtom ena proti drugi, na sredini pisarne, da so bile za hrbtom tožnikovega sodelavca ob celotni steni postavljene omare za obleke, za tožnikovim hrbtom je bilo okno, levo še en regal za dokumente in desno ob vhodnih vratih kovinska blagajna. Glede na velikost pisarne in opremo v njej, bi sprememba razporeditve kovinske blagajne in omare za garderobo imela enak učinek, saj bi vhodna vrata udarjala v vrata omare za garderobo. Po stališču pritožbenega sodišča, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnik lahko pozval vzdrževalce, da spremenijo in racionalno postavijo delovno opremo v pisarni, saj je zaradi velikosti pisarne ni bilo mogoče bolj racionalno postaviti.

9. Že sodišče prve stopnje se je v točki 13 obrazložitve pravilno opredelilo do tega, da bi moral A.A., ki ga je tožnik prosil za pomoč, in ga je tako tožnik lahko pričakoval, kljub temu da so bila vhodna vrata priprta cca 10 cm, pri vstopu v tožnikovo pisarno potrkati in vrata odpreti z manjšo silo. Zaradi navedenega so pritožbene navedbe o tem, da tožnik s tem, ko ni zaprl kovinskih vrat blagajne in se od vhodnih vrat ni odmaknil, pa bi moral kot vojaška oseba takšno situacijo nadzorovati, neutemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku skladno z določbo 179. člena OZ dosodilo primerno in pravično odškodnino za nematerialno škodo in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znesek 4.000,00 EUR ter za strah 800,00 EUR. Iz naslova materialne škode, pa mu je prisodilo je tudi stroške zdravljenja v višini 4.380,00 EUR, stroške zdravil v znesku 11,58 EUR ter stroške fotokopiranja zdravniške kartoteke v znesku 10,80 EUR. Tako je tožniku iz naslova nematerialne škode dosodilo znesek 4.800,00 EUR in iz naslova materialne škode 4.402,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 (skladno s 1. odstavkom 299. OZ), saj je tožnik dne 2. 4. 2013 toženi stranki posredoval odškodninski zahtevek, ki pa ga je ta zavrnila.

11. Kot je že navedeno v prejšnji točki obrazložitve, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožniku dosojen primeren in pravičen znesek odškodnine. Poleg telesnih bolečin je tožnik trpel tudi nevšečnosti pri zdravljenju, razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo znesek denarne odmene iz tega naslova, pa je zadostno obrazložilo v točki 16 obrazložitve. Prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo tudi razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, da je tožnik iz naslova nematerialne škode za pretrpljen strah upravičen do zneska 800,00 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da tožnik zagotovo ne komunicira le s sodelavci, kot to skuša prikazati pritožba. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

12. Pravilno pa je sodišče prve stopnje dosodilo tožniku tudi povrnitev stroškov, ki jih je imel v zvezi z zdravljenjem. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 20 obrazložitve in s katerimi je pravilno utemeljilo svojo odločitev, da je tožnik upravičen do povračila stroškov v zvezi z nadomestitvijo izpadlih zob. Tožnik je z nadomestitvijo v nezgodi, za katero je odgovorna tožena stranka, izpadlih zob, z implantantoma vzpostavil le podobno stanje, kot je bilo pred nezgodo. Storitev, ki jo krije Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, torej kovinski mostiček s plastično prevleko, zaradi katerega je potrebno zbrusiti štiri zdrave zobe, nikakor ni ustrezno nadomestilo za izpadle zobe, kar dejansko izhaja iz izvedenskega mnenja. Izvedenec pa je tudi pojasnil, da je bila samoplačniška storitev, ki jo je uporabil tožnik, le za 880,00 EUR dražja od storitve, ki jo krije zavod. Tako tožnik s tem načinom sanacije zob toženi stranki nikakor ni povzročil prekomernih stroškov. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da bi bila izdelava mostička smiselna le v primeru, če bi imel tožnik sosednje zobe okvarjene in bi sami po sebi zahtevali izdelavo prevlek, tega pa v tožnikovem primeru ni bilo.

13. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo povrnitev stroškov za zdravila v točki 21 in stroške fotokopiranja v točki 22 obrazložitve.

14. Ker razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih pritožnica ni priglasila.