Jedro

Eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe je to, da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, katere je k tožbi predložil sam tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z delno zamudno sodbo opr. št. P 397/2014 z dne 3. 12. 2014 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati skupaj znesek 36.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.000,00 EUR od 26. 6. 2013 dalje do plačila in od zneska 31.000,00 EUR od 1. 7. 2013 dalje do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 318. člena ZPP, saj je ugotovilo, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazili, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožba bila toženi stranki pravilno vročena, nanjo pa v roku 30 dni ni odgovorila. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se toženčevo pasivnost ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Sodišče je glede na dejanske navedbe ugotovilo, da je tožnik v letu 2013 tožencu izročil denarni znesek v višini skupaj 36.000,00 EUR, da bi mu skupaj z drugo toženko nabavila osebno vozilo. Toženec tega naročila ni izpolnil, bil je pozvan k izročitvi osebnega vozila, vendar toženec tega vozila ni dobavil, zato je bila pogodba razvezana po samem zakonu, tožnik pa ima pravico do vračila danega zneska. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zahtevek utemeljen tudi po materialnem pravu in je pri tem uporabilo določbe Obligacijskega zakonika o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in sicer določbe člena 103, 104, 105 in 106 ter 111 OZ. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožbe, tožba tožencu osebno ni bila vročena. V poletnih mesecih je bil namreč veliko odsoten. Tožbe, ki mu je bila puščena v predalčniku, pa tudi ni prejel. Tožbene navedbe, da naj bi bil s tožnikom v poslovnem razmerju, prvotoženec izrecno prereka. Dobave vozila BMW X6 s tožnikom prvotoženec ni dogovarjal in z njim ni bil v nobenem poslovnem odnosu. Dejstvo je, da tožnik k tožbi ni priložil nobenih listin, ki bi potrjevale te njegove navedbe in obstoja takšnega dogovora. Tožnik je sicer predložil tožbi listino v slabi fotokopiji in katero naj bi podpisal prvotoženec, da je prejel 36.000,00 EUR. Prvotoženec dvomi, da gre za pristno listino, kar dokazuje tudi s slabo fotokopijo in takšne listine ni podpisal. Dejstvo pa tudi je, da iz te slabo čitljive fotokopije sploh ne izhaja, da je tožnik izročil prvotožencu znesek 36.000,00 EUR. Sodišče bi se zato moralo bolj kritično opredeliti do tega dokaza. Dejstvo je, da iz listine, ki se v spisu nahaja pod prilogo A2, ne izhaja, da bi tožnik tožencu izročil 36.000,00 EUR za dobavo vozila BMW X6, saj takšnega zapisa na tej listini ni, kakor tudi ne tožnikovega podpisa. Prav tako pa tudi ročni podpis nekakšnega dogovora, ki se nahaja v spisu pod prilogo A4 ni podpisan niti s strani tožnika, niti s strani obeh toženih strank in kot tak nima nobene dokazne vrednosti, kot dokaz obstoja zatrjevanega dogovora. Tako so po mnenju pritožbe dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi, v nasprotju z listinskimi dokazi, ki jih je priložil tožbi. Predlaga razveljavitev sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe prvotožene stranke se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 318. člena ZPP, po kateri sodišče v primeru, če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo, izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni nadaljnji pogoji, to je, da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevo s katero stranke ne morejo razpolagati in da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je priložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prvotoženi stranki tožba bila pravilno vročena skupaj s pravnim poukom, da mora odgovoriti na tožbo, sicer jo zadanejo posledice zamudne sodbe (listovna št. 9 spisa). Na tej listovni številki se tudi nahaja obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi, ki je uradna listina in katere verodostojnost se predpostavlja. Iz tega obvestila sodišču je jasno razvidno, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bilo dne 12. 7. 2014 v hišnem predalčniku prvotožene stranke puščeno obvestilo o poskušani vročitvi, z obvestilom, da lahko v 15. dneh pisanje dvigne. Ker prvotožena stranka pisanja ni dvignila, ji je bilo priporočeno pismo po preteku določenega roka v skladu s 142. členu ZPP puščeno v hišnem predalčniku, kar je bilo dne 29. 7. 2014. Vročitev tožbe je bila tako opravljena s fikcijo vročitve, skladno z veljavnim ZPP (vročitev s fikcijo ima enake učinke kot dejanska vročitev). Zato pritožbene navedbe tožene stranke, da tožbe katera mu je bila puščena v predalčniku ni prejel, niso utemeljene. Za takšne trditve toženec ne ponudi nobene obrazložitve in ker sam priznava, da mu je bila puščena pošiljka v poštnem predalčniku, so s tem potrjene dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila vročitev tožbe tožencu veljavno opravljena po 142. členu ZPP.

6. Vse nadaljnje pritožbene navedbe, s katerimi toženec izrecno prereka, da je bil s tožnikom v poslovnem razmerju glede dobave vozila BMW X6, so takšne trditve, katere bi toženec moral podati v pravočasnem odgovoru na tožbo, zato pritožbeno niso upoštevne. Sodišče je ugotovilo, kot del dejanske podlage, katero toženec glede na izrecno določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati, in zato po načelu afirmativne litiskontestacije veljajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prvotožena stranka dne 26. 6. 2013 prejela 5.000,00 EUR in nato dne 1. 7. 2013 še 31.000,00 EUR, ter da prvotožena ni izpolnila pogodbenega naročila in tudi denarja ni vrnila. Ker prvotoženec ni izpolnil pogodbenega naročila, je bila pogodba razvezana po samem zakonu in ima tožnik pravico do vračila danega denarja. To je del dejanske podlage, katero je ugotovilo sodišče prve stopnje in to so dejstva, ki niso v nasprotju z predloženimi dokazi. Eden bistvenih pogojev za izdajo zamudne sodbe je ta, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Iz dokazov, katere je predložil sam tožnik pa ne izhaja, da bi ta odločilna dejstva bila v nasprotju s temi dokazi, na katere opozarja pritožnik. Sodišče prve stopnje mora v zvezi s presojanjem dokazov v primeru izdaje zamudne sodbe ugotavljati zgolj to da dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi. Dokazov torej vsebinsko ne presoja, ugotoviti mora le to, da dejstva niso v nasprotju z dokazi. Ni potrebno, da dokazi potrjujejo tožbene navedbe, kot to zmotno navaja pritožnik v svoji pritožbi, le v nasprotju z njimi ne smejo biti. Zato ni potrebno, da bi iz listin, ki se nahajajo v spisu, moralo izhajati dejstvo, da je tožnik tožencu izročil 36.000,00 EUR za dobavo vozila BMW X6, ker takšnega zapisa v tej listini naj ne bi bilo. Zapis v listini tako ni dokaz, katerega je predložil tožnik k tožbi, ki bi bil v nasprotju s temi odločilnimi dejstvi, na katere je nato svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje.

7. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da ni podan pritožbeni razlog iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bil podan v primeru, če bi sodišče v nasprotju z določbami ZPP izdalo zamudno sodbo. Ker pa je sodišče zamudno sodbo izdalo v skladu z določbo člena 318 ZPP, zato pritožba tožene stranke ni utemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo v sodbi citirano materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.