Jedro

Vprašanje o pravnih posledicah vlaganj, opravljenih v času trajanja zakonske zveze, se je v sodni praksi kot pereče izpostavilo zlasti v primerih 1.) prelivanja premoženjskih kategorij obeh zakoncev, torej prelivanja med skupnim in posebnim premoženjem, ali 2.) skupnih vlaganj v tuje premoženje.

V razmerju med tožnikom in prvo toženko je šlo za vlaganje skupnega premoženja (bodisi dela bodisi sredstev, pridobljenih z delom) v skupno premoženje (njuna solastninska deleža). Povsem logično torej je, da je edina (dejanska) posledica takšnih vlaganj povečanje vrednosti skupnega premoženja v korist obeh strank. Morebitni večji prispevek enega od zakoncev pri vlaganjih se nato v primeru spora upošteva pri določitvi deležev na skupnem premoženju. V konkretnem primeru je bilo o teh deležih, ki zajemajo vse predmete skupnega premoženja in ne samo tistih, ki so bili vključeni v pravdi o ugotovitvi deležev, že pravnomočno odločeno. Odločitev o višini deležev na skupnem premoženju tako že vključuje morebitni višji prispevek tožnika pri navedenih vlaganjih, zato za dodatni kondikcijski zahtevek tožnik nima pravne podlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki in tretji toženki revizijske stroške v višini 942,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je v obdobju od leta 1991 do 2004 obsežno vlagal svoje delo in sredstva v nepremičnino, ki je v solastnini vseh pravdnih strank. S primarnim zahtevkom je zahteval ugotovitev drugačnih solastninskih deležev na nepremičnini, podredno pa nerazdelno plačilo vrednosti vlaganj. S sodbo P 249/2007 je sodišče prve stopnje zavrnilo oba zahtevka, vendar jo je pritožbeno sodišče glede podrednega zahtevka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje prvi toženki naložilo plačilo zneska v višini 11.406,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009, zavrnilo presežek zahtevka zoper prvo toženko in v celoti zoper dediče drugega toženca in tretjo toženko ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo še zahtevek za plačilo zneska v višini 11.406,39 EUR, zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo ter tožniku naložilo plačilo pritožbenih stroškov prve toženke.

3. V reviziji zoper odločbo sodišča druge stopnje tožnik navaja, da se je pritožbeno sodišče ukvarjalo z vprašanji, ki jih niti tožnik niti prva toženka v svojih pritožbah nista uveljavljala, s čimer je povsem poteptalo svojo prejšnjo odločitev glede narave postavljenega zahtevka. S tem je vzpostavilo neenotno sodno prakso, hkrati pa poseglo v že sprejete odločitve in stališča. Obrazložitev višjega sodišča je pavšalna. Tožnik je poudaril, da je bilo o deležih na skupnem premoženju, kamor spadajo tudi sporna vlaganja, že pravnomočno odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu P 78/2009. Posebnost konkretnega primera je po njegovem videnju v tem, da sta si tožnik in prva toženka del skupnega premoženja, sporno nepremičnino, razdelila že v času pridobitve teh deležev, zato v takšno stanje sodišče ne bi smelo naknadno posegati. Tožnik nadaljuje, da takšna delitev ne učinkuje za naknadno ustvarjeno in še nerazdeljeno skupno premoženje. V ta del skupnega premoženja po njegovem mnenju spadajo tudi sporna vlaganja. Z vlaganji se je vrednost nepremičnine močno povečala, zato je tožnik upravičen do povrnitve njihove vrednosti. Prva toženka je tožnika iz uporabe te nepremičnine izključila.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem. Prva toženka in tretja toženka sta nanjo obrazloženo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, in na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - V času vložitve tožbe je bila na nepremičnini vknjižena solastninska pravica vseh pravdnih strank, za vsako do ¼. Tožnik in prva toženka sta razvezana zakonca. Pokojni drugi toženec je oče prve toženke in tretje toženke.

- Zakonska zveza med tožnikom in prvo toženko, sklenjena v letu 1985, je bila razvezana s sodbo, izdano dne 12. 12. 2003. Tožnik se je iz sporne nepremičnine odselil že 4. 11. 2003. - Pred Okrajnim sodiščem v Žalcu je bilo s sodbo P 249/2007 pravnomočno odločeno, da delež tožnika na skupnem premoženju znaša 60 %, delež prve toženke pa 40 %.

- Solastninska deleža tožnika in prve toženke na sporni nepremičnini sta bila pridobljena z delom v času trajanja njune zakonske zveze. Pretežni del vlaganj je bil opravljen v obdobju od 1995 do 2003, in sicer z delom (oziroma z delom pridobljenimi sredstvi) v času trajanja zakonske zveze tožnika in prve toženke. Pri vlaganjih je pomagal tudi drugi toženec, vendar je šlo za njegov prispevek obema zakoncema.

- Tožnik je leta 2004 na prošnjo svojega sina vlagal le še v sobo nad garažo. 7. Preden se revizijsko sodišče spusti v presojo (ne)utemeljenosti revizije najprej ugotavlja, da se materialnopravni zaključki, ki so pritožbeno sodišče vodili v zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka, razlikujejo glede na obdobje, v katerem so bila opravljena posamezna vlaganja. Z vidika materialnopravnega razmerja med tožnikom in posameznim tožencem je, časovno gledano, zatrjevana (in ugotovljena) vlaganja razmejilo na dve ločeni obdobji, in sicer na 1.) vlaganja od 1995 do 2003, opravljena v času trajanja zakonske zveze s prvo toženko, ter 2.) vlaganja iz leta 2004, opravljena po opustitvi posesti nepremičnine in po razvezi zakonske zveze.

8. V razmerju do drugega toženca (oziroma njegovih dedičev) in do tretje toženke sta sodišči nižjih stopenj zahtevek za povrnitev vlaganj v njuna solastninska deleža iz obeh obdobij pravno opredelili kot klasični kondikcijski zahtevek po določbi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(1) Zaključili sta, da je zastaralni rok za tožnikov zahtevek za povrnitev vlaganj, opravljenih do 2003, pričel teči z opustitvijo posesti, torej najkasneje z izdajo razvezne sodbe dne 12. 12. 2003. Ker je tožnik zahtevek postavil šele 15. 9. 2009, po izteku petletnega zastaralnega roka, sta ugovoru zastaranja glede tega dela zahtevka pritrdili. Vlaganja, opravljena v letu 2004, je v razmerju do vseh treh tožencev prav tako presojalo po kondikcijski podlagi. Tožniku sta ob postavljenem ugovoru zastaranja očitali, da ni postavil trditev, s katerimi bi dokazal, da so bila vlaganja opravljena pred iztekom zastaralnega roka, torej po 15. 9. 2004, in tudi v tem delu zaradi zastaranja zahtevek zavrnili.

9. Revizijsko sodišče skladno z določbo prvega odstavka 371. člena ZPP(2) na dovoljene revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti. Tožnik obrazloženo ne izpodbija pravnih zaključkov o zastaranju njegove kondikcijske terjatve, kar preprečuje revizijski preizkus pravilnosti zavrnitve tega dela zahtevka. V nadaljevanju bo Vrhovno sodišče zato v okviru postavljenih revizijskih razlogov preizkusilo zgolj zavrnitev zahtevka zoper prvo toženko, in sicer za povrnitev vrednosti vlaganj, opravljenih v času trajanja njune zakonske zveze v obdobju od 1995 do 2003. Glede grajanih procesnih kršitev:

10. Revident navaja, da je pritožbeno sodišče prekoračilo v določbah 350. člena ZPP začrtane meje pritožbenega preizkusa s tem, ko je zaključilo, da zahtevek tožnika v razmerju do prve toženke (za vlaganja v času trajanja zakonske zveze) ne predstavlja zahtevka za civilno delitev skupnega premoženja (skupne terjatve zakoncev do posebnega premoženja enega od njiju). Morebitna kršitev omenjenih določb lahko predstavlja relativno procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je upoštevna le, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da gre pri spremembi pravne kvalifikacije tega dela zahtevka za materialnopravno sklepanje, torej za pravilnost uporabe materialnega prava, na katerega pa mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje s tem torej ni prestopilo meja pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato uveljavljana relativna procesna kršitev ni podana.

11. Zgrešeno je tudi revidentovo stališče, da je pritožbeno sodišče vezano na razloge v razveljavitvenem sklepu, s katerim je v prejšnjem sojenju sodišču prve stopnje podredni zahtevek vrnilo v novo sojenje. Za katerega od dopustnih revizijskih razlogov naj bi pri tem šlo, revizija niti ne pove. Pritožbeno sodišče s spremenjeno materialnopravno kvalifikacijo zahtevka ni poseglo v predhodne odločitve, saj je bilo o podrednem zahtevku pravnomočno odločeno šele z izpodbijano sodbo. Le razlogi iz navedene odločbe in ne iz prejšnjega razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča so lahko predmet revizijskega preizkusa, zato ne gre za nedovoljen poseg v odločitve iz drugih sojenj. Zgolj sprememba pravne kvalifikacije zahtevka v drugem sojenju tudi ne predstavlja vzpostavitve neenotne sodne prakse, kakor zmotno zatrjuje revident. 12. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje dosega zahtevani standard obrazloženosti. Za spremembo materialnopravne kvalifikacije zahtevka je pritožbeno sodišče nanizalo razloge in se pri tem sklicevalo tudi na sodno prakso, s čimer je zadostilo jamstvom, ki jih revident črpa iz svoje pravice do izjave iz 5. člena ZPP. Očitan poseg v to pravico z navedbo, da je obrazložitev pavšalna (procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), posledično ni izkazan. Da je obrazložitev zadostna, nenazadnje kaže že dejstvo, da je lahko tožnik obrazloženo grajal zmotno uporabo materialnega prava.

Glede uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava:

13. Vprašanje o pravnih posledicah vlaganj, opravljenih v času trajanja zakonske zveze, se je v sodni praksi kot pereče izpostavilo zlasti v primerih 1.) prelivanja premoženjskih kategorij obeh zakoncev, torej prelivanja med skupnim in posebnim premoženjem, ali 2.) skupnih vlaganj v tuje premoženje. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, skupna vlaganja tožnika in prve toženke v tuje premoženje (v solastninska deleža pokojnega drugega toženca in tretje toženke) ni več predmet revizijskega preizkusa. Zahtevek za povrnitev vlaganj ima med zakoncema kondikcijsko podlago po splošnih pravilih obligacijskega prava le v primeru, ko gre za vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca.(3) Ugotovljena dejstva v tem sporu takšne presoje ne dopuščajo.

14. V vseh ostalih primerih ima mešanje premoženja z različnim pravnim režimom drugačne pravne posledice. Vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje obeh zakoncev ima po sodni praksi lahko zgolj vpliv na višino deležev obeh zakoncev na skupnem premoženju, katerega vrednost se je zvečala ravno zaradi posebnega premoženja drugega zakonca. Drugače je v primeru, ko gre za skupna vlaganja v posebno premoženje enega od zakoncev. Če takšna vlaganja nimajo stvarnopravnih posledic, je predmet skupnega premoženja obligacijska terjatev do posebnega premoženja enega od zakoncev, ki jo predstavlja vrednost vlaganj. Eden od zakoncev lahko v primeru spora in ob izpolnjenih posebnih okoliščinah v pravdi zahteva civilno delitev takšne skupne terjatve. Del teorije in sodne prakse stoji na stališču, da takšen spor ne izgubi stvarnopravne narave in posledično ni podvržen pravilom zastaranja.(4) Revident se zavzema za takšno materialnopravno kvalifikacijo.

15. Dejanska podlaga spora ne omogoča presoje po nobenem od gornjih primerov. Glede na ugotovljena dejstva in (neizpodbijane) zaključke je šlo v razmerju med tožnikom in prvo toženko za vlaganje skupnega premoženja (bodisi dela bodisi sredstev, pridobljenih z delom) v skupno premoženje (njuna solastninska deleža). Povsem logično torej je, kot je pravilno poudarilo že pritožbeno sodišče, da je edina (dejanska) posledica takšnih vlaganj povečanje vrednosti skupnega premoženja v korist obeh strank. Morebitni večji prispevek enega od zakoncev pri vlaganjih se nato v primeru spora upošteva pri določitvi deležev na skupnem premoženju. V konkretnem primeru je bilo o teh deležih, ki zajemajo vse predmete skupnega premoženja in ne samo tistih, ki so bili vključeni v pravdi o ugotovitvi deležev, že pravnomočno odločeno. Odločitev o višini deležev na skupnem premoženju tako že vključuje morebitni višji prispevek tožnika pri navedenih vlaganjih, zato za dodatni kondikcijski zahtevek tožnik nima pravne podlage. Deleži na skupnem premoženju, ki so bili pravnomočno določeni s sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu P 78/2009, ima med strankama učinek pravnomočno razsojene stvari in se razteza na vse predmete skupnega premoženja, tudi na sporno nepremičnino. Pristop sodišča prve stopnje, ki je v tem postopku (ponovno) ugotavljalo višino deležev na sporni nepremičnini, je bil zato napačen, vendar na utemeljenost revizije nima nobenega vpliva. Zgolj to, da ta nepremičnina ni bila predmet spora P 78/2009, ne dopušča posega v pravnomočno odločitev o deležih.

16. Revidentovo stališče o pravni naravi njegovega zahtevka najverjetneje temelji na zgrešeni predpostavki, da je bila sporna nepremičnina med zakoncema razdeljena že z vpisom njunih solastninskih deležev v času njene pridobitve, zaradi česar naj bi bil za kasnejša vlaganja upravičen do povračilnega zahtevka. Takšno stališče ni utemeljeno. Ker sta bila oba solastninska deleža pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze, česar revident ne izpodbija, sta oba predmet skupnega premoženja. Pravnomočna ugotovitev deležev na skupnem premoženju se posledično zato nanaša na oba solastninska deleža.(5) Po drugem odstavku 58. člena ZZZDR(6) lahko zakonca skupno premoženje sicer razdelita že v času trajanja zakonske zveze, vendar je za veljavnost takšnega posla predpisana posebna obličnost v obliki notarskega sporazuma.(7) Dejstev v tej smeri tožnik ni zatrjeval. 17. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Tožnik mora po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP prvi toženki in tretji toženki povrniti njune stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) odmerilo po prej veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. 67/03). Sodišče je toženkama, upoštevajoč vrednost spornega predmeta, priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 757,35 EUR (tar. 21/3 OT), 22 % DDV v višini 166,62 EUR ter administrativne stroške (2 % po tretjem odstavku 13. člena OT) v višini 18,48 EUR, skupaj torej 942,45 EUR.

Op. št. (1): Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi (prvi odstavek 190. člena OZ).

Op. št. (2): Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

Op. št. (3): Hudej, J. in Ščernjavič, I.: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 11-12, Ljubljana 2010. Op. št. (4): Hudej, J. in Ščernjavič, I.: prav tam in tam citirana sodna praksa.

Op. št. (5): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 210/93 in II Ips 870/2008 (10. točka obrazložitve).

Op. št. (6): V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca (drugi odstavek 58. člena ZZZDR).

Op. št. (7): 1. točka 47. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), v zvezi z 48. členom ZN.