Jedro

V postopku o prekršku sodišče ne odloča o predlogu za izločitev dokazov s posebnim sklepom, temveč presoja te navedbe v okviru odločanja o odgovornosti za storjene prekršek. ZP-1 ne predvideva oziroma ne ureja posebej postopka za izločitev nezakonitih dokazov kot Zakon o kazenskem postopku (ZKP), temveč zgolj določa, da se sodba o prekršku ne sme opirati na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma, ki so bili pridobljeni na nezakonit način.

Pravica do poštenega postopka ne pomeni, da mora sodišče izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, mora pa se do dokaznega predloga opredeliti in zavrnitev izvedbe dokaza prepričljivo obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je preizkus alkoholiziranosti in postopek policije z obdolženko na kraju, potem ko se je na zahtevo policista morala vrniti nazaj na kraj dogodka, bil nezakonit in da je preizkus alkoholiziranosti kot takšen neveljaven, ter da policisti z obdolženko ne bi smeli voditi postopka s preizkusom alkoholiziranosti, ker se na kraj dogodka ni vrnila prostovoljno, temveč na podlagi pritiskov in zahtev policista, ki za tako ravnanje ni imel pooblastil in pravne podlage.

Ker je obdolženka izjavila, da po prometni nesreči ni uživala alkoholnih pijač in se je z rezultatom, ki ga je pokazal preizkus z elektronskim alkotestom strinjala in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisala, tudi ni podlage za trditve, da bi morali policisti za potrebe preizkusa stopnje alkoholiziranosti obdolženki odrediti strokovni pregled, česar niso storili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 300,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrškov po desetem odstavku 45. člena ter 4. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ji za vsakega izmed prekrškov določilo globo in stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu v predpisani višini ter ji na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo – glob v višini 1.500,00 EUR ter stransko sankcijo 21 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom B kategorije. Obdolženki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 270,00 EUR ter do izdaje sodbe nastalih stroškov v znesku 19,58 EUR, glede naknadno nastalih stroškov pa sklenilo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani.

2. Zoper sodbo se pritožujejo obdolženkini zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti odgovornosti za prekrška oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo obdolženko ter v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe naštete dokaze, ocenilo obdolženkin zagovor ter izvedene dokaze in z gotovostjo dognalo, da je obdolženka 17. 5. 2021 ob 15.00 uri vozila osebni avtomobil znamke Audi, tip A3 po lokalni cesti iz smeri L. v smeri proti V., ko je imela v organizmu najmanj 0,66 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pri tem pa trenutku, ko je pripeljala v neposredno bližino stanovanjske hiše na naslovu R., kjer cesta poteka iz ravnine v desni ovinek, hitrosti in načina vožnje ni prilagodila poteku ceste (ovinek), stanju vozišča (mokro in spolzko vozišče zaradi dežja) ter vremenskim razmeram (dež), da bi vozilo ves čas obvladovala, zaradi česar je v desnem ovinku izgubila oblast nad vozilom in pričela drseti proti levi bankini, nato na levo bankino in preko nje v levi obcestni jarek, kjer je s sprednjim delom vozila trčila v kanal dovozne ceste v gozd, po trčenju pa je vozilo drselo preko ustja dovozne ceste in obstalo na drugi strani dovozne ceste s sprednjim delom v jarku.

5. Okoliščine glede prekrška vožnje s neprilagojeno hitrostjo tekom postopka niso bile problematizirane in tudi v pritožbi zagovorniki navajajo, da je zaključek, da je obdolženka z vozilom zapeljala s ceste v obcestni jarek nesporen in tudi v pritožbenih navedbah ne problematizirajo dejansko stanje glede prekrška po desetem odstavku 45. člena ZPrCP.

6. Prav tako kot nesporne zagovorniki navajajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obdolženka po tem, ko je z vozilom zapeljala s ceste v obcestni jarek, poklicala svojega očeta A. A., ki je s svojim vozilom prišel na kraj dogodka po obdolženko, jo odpeljal domov, nato pa se sam s traktorjem vrnil na kraj nezgode, da bi poškodovano vozilo odpeljal domov, pri čemer so na kraju že bili policisti, obdolženka pa se je nato vrnila nazaj na kraj nezgode, kjer so ji policisti odredili preizkus alkohola.

7. Kot je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe je občan s klicem na številko 113 obvestil policijo, da se na relaciji L. – V. od gostilne B. 1 km proti L. v obcestnem jarku nahaja osebno vozilo Audi A3 bele barve, da sta na vozilu sprožena oba airbaga, da je v njem otroški sedež, telefon na sedežu, nikjer pa ni nobenega človeka, zaradi česar je operativno-komunikacijski center napotil na kraj dogodka policijsko patruljo, ki sta jo sestavljala policista G. G. in S. S. Ker sta omenjena policista takrat opravljala druge naloge, je bila zaradi zavarovanja kraja dogodka na kraj poslana druga patrulja, ki sta jo sestavljala obmejni policist B. G. ter vojakinja J. Č., ker sta bila najbližje kraju dogodka. Policist B. G. je zavaroval kraj dogodka in preveril ali so v vozilu oziroma v okolici kakšni poškodovanci, nato pa pričel z zbiranjem obvestil, ko je na kraj dogodka s traktorjem pripeljal obdolženkin oče, ki je policistu G. povedal, da je avto vozila njegova hči, ki je odšla domov. Policist G. je sicer v izpovedbi povedal, da je obdolženkin oče sam povedal, da bo obdolženka prišla nazaj na kraj in da je zato očeta vmes nekajkrat vprašal, če pride in kdaj pride, zanikal pa je, da bi zahteval ali odredil, da se obdolženka vrne na kraj, medtem ko sta obdolženkin oče in obdolženkin izvenzakonski partner izpovedovala, da je policist G. zahteval od obdolženkinega očeta, da se obdolženka vrne na kraj. Slednje je sicer res potrdila tudi zaslišana vojakinja J. Č., ki je bila skupaj v patrulji s policistom B. G., vendar je sodišče prve stopnje obširno polemiziranje obrambe glede zakonitosti ukaza policista G., da naj se obdolženka vrne na kraj dogodka, zaključilo, da to za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša in kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da je dejansko stanje glede zakonitosti odredbe policista G. nepopolno ugotovljeno in da izpodbijana sodba o tem nima ustreznih odločilnih razlogov oziroma razlogov o tem, zakaj po stališču sodišča ni bistveno ali je policist res zahteval vrnitev obdolženke na kraj dogodka.

8. V prvi vrsti so ta polemiziranja nerelevantna, ker Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki v 4. členu našteva naloge policije in v 33. členu policijska pooblastila, ne vsebuje določb, ki bi te naloge ali pooblastila omejevala glede na to, v kateri organizacijski enoti policije opravlja policist svoje naloge. Tako so neutemeljene pritožbene trditve, da obmejni policist ni imel nobene pravice in zakonske podlage, da je od obdolženkinih svojcev zahteval, da se obdolženka vrne na kraj dogodka; da je s tem policist G. prekršil svoja pooblastila; da je samovoljno zahteval obdolženkino vrnitev na kraj dejanja; da to ni bila njegova naloga; da take pristojnosti ni imel; da bi moral počakati na prometno policijo oziroma redno patruljo ob tem pa varovati kraj prometne nesreče. Iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera je mogoče povzeti, da sta policist G. in vojakinja Č. na kraj dogodka prispela v okviru opravljanja nalog po policije po 1. alineji prvega odstavka 4. člena ZNPPol tj. zaradi varovanja življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, saj je obstajala verjetnost, da je v obravnavanem dogodku prišlo do poškodb oseb, pa tudi zaradi zavarovanja kraja dogodka in dokazov, kar sodi med naloge policije po 2. alineji prvega odstavka 4. člena ZNPPol. Ta namreč določa, da med naloge policije sodi tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. Te naloge pa policisti opravljajo z uporabo različnih policijskih pooblastil iz 33. člena ZNPPol, med katere sodi tudi zbiranje obvestil, ki v skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZNPPol lahko poteka neposredno na kraju dogodka, v službenih prostorih policije, na delovnem mestu osebe, na drugem primernem kraju, s pristankom osebe pa tudi na njenem domu. Dodaten razlog, zakaj je to vprašanje nerelevantno, pa je dejstvo, da bi tudi v primeru, če obdolženka ne bi ravnala v skladu z zahtevo policista G. in se vrnila na kraj dogodka, obdolženka morala opraviti preizkus alkoholiziranosti, saj bi policisti v okviru opravljanja naloge odkrivanja prekrškov in storilcev prekrškov nedvomno obiskali obdolženko na domu in ji preizkus alkoholiziranosti odredili tam. Tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je policist G. prekršil svoja pooblastila in dosegel t.i. prisilno vrnitev obdolženke na kraj prometne nezgode, s tem pa to, da je bila obdolženka tretirana kot da kraja dejanja ni zapustila in ji je bil tudi na kraju odrejen alkotest po dveh urah od prometne nezgode ob 17.00 uri. Ne držijo torej pritožbene navedbe, da je policist G. z nedovoljenimi in samovoljnimi pritiski dosegel, da se je obdolženka vrnila na kraj dogodka in povzročil, da je bila obdolženka s strani policistov sankcionirana, da ji je bil naknadno odrejen alkotest in da ji je bilo med drugim odvzeto vozniško dovoljenje. Vse to bi se namreč zgodilo tudi, če policist G. ne bi zahteval, da naj se obdolženka vrne na kraj dogodka. Ali je policist G. s svojo zahtevo, da se obdolženka vrne na kraj dogodka kršil temeljna načela ZNPPol iz 13., 15., 16. in 17. člena ZNPPol pa ni stvar predmetnega postopka. Za obravnavano zadevo je bistveno, da tudi v primeru, če bi v ustreznem postopku bile ugotovljene kršitve načel, ki jih izpostavljajo zagovorniki v pritožbi, to na zakonitost pridobljenega dokaza in na ugotovitev stopnje alkohola v obdolženkinem organizmu ne bi vplivalo. Brez vsake osnove pa so nadaljnje pritožbene trditve, da se je obdolženka vrnila na kraj dogodka pod pretvezami in grožnjami policista G., saj v spisovnem gradivu ni podatkov o kakršnihkoli grožnjah, ki naj bi jih uporabil policist G. zato, da bi dosegel, da se obdolžena vrne na kraj dogodka. Upoštevajoč navedeno je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da za odločitev v predmetni zadevi ni bistveno, na kakšen način je prišlo do tega, da se je obdolženka vrnila kraj dogodka in je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem ustrezno obrazloženo.

9. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje: (-) da je bil obdolženki (za katero je bilo ugotovljeno, da je vozila motorno vozilo v času, ko je prišlo do zdrsa s ceste) odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ki ga je storilka tudi pravilno opravila, (-) da je rezultat preizkusa z elektronskim alkotestom bil 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imela v organizmu najmanj 0,66 miligrama v alkohola v litru izdihanega zraka, (-) da se je s prikazanim rezultatom strinjala in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je vseboval med opombami tudi navedbo, da po izjavi obdolženke le-ta po prometni nesreči ni uživala alkoholnih pijač, brez pripomb podpisala.

10. Obdolženka je sicer v pisnem zagovoru navajala, da je po prihodu domov v družbi mame in sorodnika A. D. spila kozarec – krigl špricerja, nato pa še dve merici po 0,3 dcl jager maistra. Kot je sama navajala, zaradi dejstva, ker je mislila, da ne bo napihala, ni hotela omenjati alkohola policistom, ki so ji odredili alkotest, da pa ji je po tem, ko ji je alkotest pokazal alkohol, policistu omenila, da je doma nekaj spila, policist pa naj bi ji dejal, da nič več ne more, da je alkotest že opravljen in da itak nič ne bo iz tega postopka, če bo šla naprej na sodišče in da bo tam uspela, nato pa je vse podpisala, ker je bila pod stresom in si ni upala prerekati s policisti. Sodišče prve stopnje takemu zagovoru ni sledilo, ker sta policista G. Z. in A. S. skladno in prepričljivo izpovedala, da je obdolženka govorila o tem, da je šla po končni službi s sodelavci na pijačo in da je zanikala, da bi alkoholne pijače uživala po prometni nesreči. 11. Res je sicer, da sta tako policist Z. kot policist S. izpovedovala, da sta obdolženki odredila in z njo opravila preizkus alkoholiziranosti, vendar tega sodišče prve stopnje ni zamolčalo oziroma prezrlo, kot navajajo zagovorniki v pritožbi. Zagovorniki tudi sami v pritožbi izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku 17. točke obrazložitve navedlo, da so v izpovedbah policistov Z. in S. določene neskladnosti glede oprave preizkusa alkoholiziranosti, da pa se kljub temu izpovedbi v bistvenem ujemata in sta dokazno podprti z listinskimi dokazi. Zagovorniki sicer štejejo to neskladje kot bistveno, vendar temu ni mogoče pritrditi. Vsekakor drži, da je preizkus alkoholiziranosti z obdolženko opravil zgolj eden izmed policistov in da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da je to bil policist A. S. Vendar pa to ne pomeni, da nista mogla oba policista slišati izjav obdolženke glede uživanja alkoholnih pijač pred nesrečo in po nesreči. Zlasti pa je v obravnavani zadevi bistveno, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženka brez pripomb podpisala, izhaja, da je obdolženka izjavila, da po zdrsu s ceste ni uživala alkohola. Zgolj na podlagi pritožbeno izpostavljenih neskladnosti med izpovedbama policistov Z. in S., ni mogoče utemeljeno sklepati oziroma dvomiti v verodostojnost njunih izpovedb tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je obdolžena policistu povedala, da je po prometni nesreči zaužila alkoholne pijače. V kolikor bi namreč to držalo, obdolženka zagotovo ne bi podpisala zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in bi temu nasprotovala ne glede na to v kakšnem psihofizičnem stanju se je v tistem trenutku nahajala. Na podlagi dejstva, da iz podatkov o njeni predkaznovanosti izhaja, da je bila v preteklosti že obravnavana in kaznovana za istovrstna prekrška, ki ju je storila 10. 4. 2019 in je bila spoznana za odgovorno storitve teh prekrškov s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 492/2019 z dne 26. 6. 2019, ki je postala pravnomočna 12. 7. 2019, je mogoče utemeljeno sklepati, da so ji taki postopki znani.

12. Dejstvo, da je zaslišana vojakinja J. Č. potrdila navedbe v zagovoru, da ji je obdolženka povedala, da je nekaj spila, ne pomeni, da ni pravilna dokazna ocena in da ni mogoče slediti kot verodostojnim izpovedbam policistov Z. in S., da obdolženka ni govorila o zaužitju alkoholnih pijač po prometni nesreči. Zagovorniki pravilno izpostavljajo, da bi v primeru, če bi obdolženka policistom izjavila, da je uživala alkoholne pijače po prometni nesreči, policisti obdolženki odredili strokovni pregled, vendar v nasprotju z zagovorniki pritožbeno sodišče meni, da to dodatno dokazuje, da obdolženka policistom ni omenjala uživanja alkoholnih pijač po prometni nesreči, saj ni videti razumnega razloga, da policist obdolženki v takem primeru ne bi odredil strokovnega pregleda.

13. Dokazne ocene glede verodostojnosti izpovedb prič Z. in S. pa ne omaje niti pritožbeno izpostavljeno nasprotje med tem, kaj je policist S. napisal v uradni zaznamek in kaj je glede tega zakaj na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti ni njegovega podpisa, temveč je tudi pod rubriko policist podpisana obdolženka, izpovedal na zaslišanju. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče v postopku obdolženki posredovalo v izjasnitev nov obdolžilni predlog datiran z dne 9. 7. 2021, medtem ko je prvotni obdolžilni predlog datiran z dne 18. 5. 2021, kar po mnenju obrambe kaže na nenavadno situacijo, ki izkazuje prirojeno delo policije ter policistov Z. in S. ter kaže na njuno neverodostojnost, je že sodišče prve stopnje na 6. strani izpodbijane sodbe pojasnilo, da je predlagatelj res sodišču poslal obdolžilni predlog, datiran z dnem 9. 7. 2021, kar je sicer nelogično, je pa v tem obdolžilnem predlogu opis dejanja vsebinsko enak prvotnemu obdolžilnemu predlogu z dne 18. 5. 2021 in da tudi številčne pomote na potrdilu, zapisniku in obdolžilnem predlogu, ki se sicer ne bi smele zgoditi, na zakonitost in pravilnost izvedbe samega postopka z obdolženko niso vplivale, po mnenju pritožbenega sodišča pa tudi ne nakazujejo na potrebo po drugačni oceni izvedenih dokazov.

14. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do zatrjevanj obrambe o nezakonitosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in potrdila začasnega vozniškega dovoljenja ter nezakonitost obdolžilnega predloga, katerih izločitev je predlagala obramba tekom postopka. V nasprotju s stališčem zagovornikov je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko se je o izločitvi dokazov prvič izreklo šele v izpodbijani sodbi. V postopku o prekršku namreč sodišče ne odloča o predlogu za izločitev dokazov s posebnim sklepom, temveč presoja te navedbe v okviru odločanja o odgovornosti za storjene prekrške, saj ZP-1 ne predvideva oziroma ne ureja posebej postopka za izločitev nezakonitih dokazov kot Zakon o kazenskem postopku (ZKP), temveč zgolj določa, da se sodba o prekršku ne sme opirati na dokaze, ki so pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin1. Sicer pa je sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve pravilno in prepričljivo obrazložilo, zakaj zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in obdolžilni predlog ni mogoče šteti kot nedovoljen dokaz in da je sodbo mogoče opreti tudi na te dokaze (pri čemer je treba poudariti, da obdolžilni predlog ne predstavlja dokaza, ampak vlogo, na podlagi katere se začne postopek o prekršku pred sodiščem).

15. Glede na že zgoraj navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je preizkus alkoholiziranosti in postopek policije z obdolženko na kraju, potem ko se je na zahtevo policista morala vrniti nazaj na kraj dogodka, bil nezakonit in da je preizkus alkoholiziranosti kot takšen neveljaven, ter da policisti z obdolženko ne bi smeli voditi postopka s preizkusom alkoholiziranosti, ker se na kraj dogodka ni vrnila prostovoljno, temveč na podlagi pritiskov in zahtev policista, ki za tako ravnanje ni imel pooblastil in pravne podlage. Ker je obdolženka izjavila, da po prometni nesreči ni uživala alkoholnih pijač in se je z rezultatom, ki ga je pokazal preizkus z elektronskim alkotestom strinjala in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisala, tudi ni podlage za trditve, da bi morali policisti za potrebe preizkusa stopnje alkoholiziranosti obdolženki odrediti strokovni pregled, česar niso storili.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče na podlagi izvedene dokazne ocene ni moglo z gotovostjo zaključiti, da je obdolženka v času vožnje ob 15.00 uri vozila pod vplivom alkohola s koncentracijo najmanj 0,66 mg/l izdihanega zraka. Podlago za zanesljivo sklepanje o tem daje izvedensko mnenje Inštituta za sodno medicino, ki ga je sodišče prve stopnje pridobilo z namenom, da bi preverilo verjetnost obdolženkinih navedb o uživanju alkohola po tem, ko je zdrsnila s ceste (čeprav je sicer štelo, da je obdolženka policistom izjavila, da po zdrsu s ceste ni uživala alkoholnih pijač). Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je s strani imenovane institucije določena izvedenka upoštevala, da je preizkus alkoholiziranosti ob 16.50 uri pokazal rezultat najmanj 0,66 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, kar ustreza koncentraciji 1,39 g/kg, in pojasnila, da bi v primeru, če bi obdolženka zaužila zatrjevane količine alkoholnih pijač (krigl špricerja, v katerem je bilo 1 dcl vina in 1 dcl mineralne vode ter 2 merici žgane pijače Jagermeister po 0,3 dcl) le po nezgodi (torej če ne bi uživala alkohola pred nezgodo), rezultat preizkusa moral biti 0,64 g/kg. To pomeni, da bi za doseženo vrednost koncentracije alkohola v organizmu 1,39 g/kg obdolženka po nesreči morala zaužiti precej več alkoholnih pijač – vsaj dvakratno količino, ki jo je navajala v zagovoru.2 Dejstvo, da je izvedenka preračunavala, kolikšna naj bi bila koncentracija alkohola v obdolženkinem organizmu, če bi zaužila alkoholne pijače le po nezgodi, pa ne pomeni, da je izvedenka dopustila možnost, da je obdolženka uživala alkohol po zdrsu s ceste, kot zmotno razumejo zagovorniki.

17. V zvezi z vprašanjem, ali je na podlagi preizkusa alkoholiziranosti, ki je bil opravljen ob 16.50 uri, mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženka v času vožnje ob 15.00 uri imela v organizmu koncentracijo alkohola najmanj 0,66 mg/l, ki ga zagovorniki utemeljeno izpostavljajo kot odločilno, pa je treba poudariti, da tudi glede tega ni nobenega dvoma. Izvedenka je namreč izračunala, da je ob predpostavki, da je obdolženka alkohol uživala le pred nezgodo in je rezultat preizkusa ob 16.50 uri znašal 1,39 g/kg, v času nezgode morala imeti v koncentracijo alkohola v organizmu med 1,57 g/kg in 1,75 g/kg (kar ob upoštevanju pretvorbe ustreza vrednosti med 0,75 mg/l in 0,83 mg/l). Dejstvo, da je obdolženka imela v času vožnje najmanj 0,66 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, je tako zanesljivo dognano in ustrezno utemeljeno.

18. Res je sicer, da so zagovorniki na podano izvedensko mnenje podali pripombe in predlagali dopolnitev izvedenskega mnenja, ne držijo pa pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje popolnoma ignoriralo te pripombe in predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je namreč v drugem odstavku 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da dokaznemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja ni ugodilo, ker je sodna izvedenka jasno in nedvoumno odgovorila na postavljena vprašanja sodišča, obramba pa je v pripombah zgolj spreminjala izjave glede količine zaužitega alkohola. S slednjimi ugotovitvami pritožbeno sodišče soglaša, saj je obramba v pripombah navajala, da obdolženka ni zaužila zgolj 1 dcl vina, temveč več kot 3 dcl, saj je trdila, da je spila krigl špricerja, ki ima prostornino 0,5 litra, jagermeister, ki ga je spila po nezgodi, pa ni imel 35 vol %, kot je upoštevala izvedenka, saj je narejen doma z uporabo domačega sadjevca, ki vsebuje 49 vol %. Čeprav zagovorniki menijo, da gre pri tem zgolj za dodatno pojasnjevanje trditev o uživanju alkohola po nezgodi, je povsem očitno, da gre za prilagajanje navedb o količini zaužitega alkohola, da bi se dosegel želen rezultat. Vse to pa se izkaže kot nepomembno ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da obdolženka ni uživala alkoholnih pijač po nezgodi, ker to izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in skladnih izpovedb policistov Z. in S. glede izjave obdolženke o uživanju alkoholnih pijač po prometni nesreči. 19. Ker je torej sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo zakaj ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da je sodišče obdolženki kršilo pravico do poštenega postopka in da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker je obdolženka glede na podane pripombe pričakovala pisno dopolnitev izvedenskega mnenja oz. razpis naroka, na katerem bi lahko dopolnila svoj zagovor. Pravica do poštenega postopka ne pomeni, da mora sodišče izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, mora pa se do dokaznega predloga opredeliti in zavrnitev izvedbe dokaza prepričljivo obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pri tem je sicer res vprašljiva ocena, da obramba ni utemeljeno obrazložila, katero relevantno dejstvo želi z izvedbo dokaza dokazovati, vendar je iz take obrazložitve mogoče razbrati, da je dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, ker je že štelo za dokazano dejstvo, da obdolženka po nesreči ni uživala alkoholnih pijač.

20. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje priče A. D., ki naj bi izpovedal glede vrste in količine zaužite alkoholne pijače. Dejstva, ki jih je obdolženka želela dokazovati z izvedbo tega dokaza, je namreč potrdila že obdolženkina mati, vendar jim sodišče ni sledilo, ker je je štelo za dokazano, da obdolženka policistom pred opravo preizkusa, niti po opravljenem preizkusu ni povedala, da je uživala alkohol po nezgodi, hkrati pa glede na trditve o količini domnevno zaužitega alkohola po nezgodi po ugotovitvah izvedenke ne bi bila dosežena takšna koncentracija alkohola v organizmu obdolženke, kot je bila ugotovljena s preizkusom z elektronskim alkotestom.

21. Pritožbeno vztrajanje, da je obdolženka po prometni nesreči uživala alkoholne pijače, je glede na prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje neutemeljeno, sodišče prve stopnje pa glede na popolno dognano dejansko stanje tudi ni kršilo načelo materialne resnice, kot neutemeljeno navajajo zagovorniki. Iz povzetega je namreč mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek izvedlo skrbno in vestno, da bi preverilo tako dejstva, ki obdolženko obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so ji v korist. 22. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

23. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolženki naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 300,00 EUR, ki jih je obdolženka dolžna plačati v roku 15. dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1 Tako izhaja iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 2 Tako je poleg tega, da iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da je obdolženka izjavila, da po nezgodi ni uživala alkoholnih pijač in tak zapisnik podpisala, in da sta policista Z. in S. skladno izpovedala, da obdolženka ni omenjala uživanja alkoholnih pijač po nezgodi, tudi z izvedenskim mnenjem dodatno potrjeno, da ni verjeti obdolženki, da je rezultat alkotesta bil posledica uživanja alkoholnih pijač po nezgodi. Tudi na podlagi izvedenskega mnenja je torej sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni mogoče verjeti obdolženki, da je alkoholne pijače uživala po prometni nesreči, zlasti ko iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je podpisala, jasno izhaja, da alkoholnih pijač po nezgodi sploh ni uživala.