Jedro

Če tožnik ni vložil samostojne tožbe, pa bi jo moral, mora sodišče prve stopnje, upoštevaje svoj poziv tožniku, šteti, da samostojna tožba ni bila vložena in se upravni spor ni začel. Tako ni pravne podlage za odmero sodnih taks za tožbo, predlog za izdajo začasne odredbe in sklep o začasni odredbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi, tožniku se taksa ne odmeri.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče na podlagi 3. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ustavilo postopek upravnega spora v zadevi odmere samoprispevka, z 2. točko izpodbijanega sklepa pa je na podlagi 26. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 20/2004-UPB1) in 1. odstavka 27. člena ZST tožniku odmerilo takso za tožbo in opomin za tožbo v polovičnem znesku 9.975 tolarjev, za zahtevo za izdajo začasne odredbe in opomin za zahtevo za začasno odredbo v polovičnem znesku 4.750 tolarjev, skupaj torej 19.475 tolarjev, mu naložilo, da odmerjene takse plača v 15-ih dneh na ustrezen žiro račun in v tem roku prvostopnemu sodišču predloži originalno dokazilo o plačilu sodne takse.

Sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da je tožnik dne 17.6.2004 poslal sodišču zahtevo za izdajo odločbe o odmeri takse, podrejeno umik tožbe, v kateri predlaga, da sodišče ugotovi, da tožeča stranka ni dolžna plačati takse za tožbo, zahtevo za začasno odredbo in sklep, v primeru ugotovitve, da je taksna obveznost nastala, pa umika tožbo. Ker v sporni zadevi obravnava ni bila opravljena, sodišče o stvari tudi ni odločilo, je postopek na podlagi določb 3. odstavka 32. člena ZUS s sklepom ustavilo. Glede odmere sodne takse pa je pojasnilo, da ta temelji na 2. odstavku 32.a člena ZST - UPB1, po kateri se stranki vrne polovica plačane takse, če vlogo, za katero je takso plačala, umakne, preden je sodišče razpisalo narok za obravnavo, če se odloča brez obravnave, pa pred izdajo odločbe, ali če stranki pred izdajo odločbe skleneta sodno poravnavo. Takšno odmero je opravilo upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka, kljub temu, da določba 2. odstavka 32.a člena ZST predvideva povrnitev plačane takse. Sodišče je torej v izogib nadaljnjim postopkom in obremenjevanju davčnih organov, ki so pristojni za prisilno izterjavo sodne takse, tožniku odmerilo polovico taksne obveznosti, ne da bi pri tem od tožnika pričakovalo plačilo sodne takse. Če pa je tožnik sodno takso že plačal, ima možnost pri sodišču zahtevati vrnitev plačane takse s posebno vlogo na podlagi 2. odstavka 32.a člena ZST - UPB1. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga pritožbo, ker meni, da je opravičen plačila takse. Pojasnjuje, da je sodišče prejelo tožbo skupine posameznikov, med njimi tudi tožeče stranke, s katero je bila predlagana ugotovitev ničnosti oziroma odprava 40-ih odločb Občine ... , s katerimi je prvostopni organ odmeril samoprispevek. Naknadno je bil vložen še predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zaključilo, da v tem primeru vložitev skupinske tožbe ni možna, zato je tožeči stranki poslalo zahtevo po dopolnitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, v kateri je navedlo, da v skladu z 29. členom Zakona o upravnem sporu vsakega posameznega tožnika iz seznama poziva, da se v roku 3 dni po prejemu dopisa opredeli, ali vlaga tožbo zoper upravni akt in ali predlaga izdajo začasne odredbe v zvezi s posamično tožbo. Sodišče je tožečo stranko opozorilo, da pričakuje odgovor v 3 dneh od prejetja dopisa, v nasprotnem primeru pa bo vloženo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo kot vloženo po A.A., ki je plačal takso za tožbo, ostalih zahtevkov, ki ne bodo vloženi po posamični tožbah, pa ne bo obravnavalo. Glede na to, da tožeča stranka ni dala nikakršnega soglasja k vložitvi posamične tožbe, je posledično nastala situacija, ki jo je sodišče napovedalo v dopisu, da njenega zahtevka ne bo obravnavalo. Tako je ravnanje sodišča v nasprotju s poukom v omenjenem dopisu, tožeča stranka je s pasivnostjo izkazala strinjanje s tem, da se njen zahtevek ne obravnava, ter je tako sodišče izdalo nezakonit sklep o razdružitvi postopka in vodenju ločenega postopka za tožečo stranko. Tožeča stranka se sicer strinja, da se postopek ustavi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča glede na to, da tožnik v zvezi z dopisom prvostopnega sodišča z dne 10.5.2004 ni vložil posamične tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni imelo podlage za začetek upravnega spora. Zato tudi ni bilo pravne podlage za odmero sodne takse za tožbo, zahtevo za izdajo začasne odredbe in za sklep o začasni odredbi ter za stroške opominov. Prav tako ni bilo pravne podlage za ustavitev postopka v zvezi s tožbo, ker se ta zaradi neobstoječe tožbe niti ni začel. Po 24. členu v času odločanja veljavnega ZUS se upravni spor začne s tožbo ali drugim pravnim sredstvom, če zakon tako določa. Za primer obračuna samoprispevka zakon ne določa drugega pravnega sredstva za začetek upravnega spora, torej se v takem primeru upravni spor začne s tožbo.

Po 1. odstavku 3. člena ZST mora s tem zakonom določene takse plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Po 4. členu ZST je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost, to pa je za vlogo (to sta tudi tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe) takrat, ko se izroči, če se da na zapisnik, pa takrat, ko je zapisnik končan; za sodno odločbo (sklep o začasni odredbi) pa takrat, ko je obravnava zaključena, če stranka ni navzoča na obravnavi pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe.

Kot izhaja iz sodnih spisov, sta bila v obravnavanem primeru vložena skupna tožba in predlog za izdajo začasne odredbe 40-ih krajanov naselja zoper odločbe tožene stranke. V zvezi s to tožbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da ni pogojev za združitev obravnave, niti ni pogojev za skupno tožbo po 18. členu ZUS. Zato je vsem v skupni tožbi navedenim osebam, tudi tožniku, dne 10.5.2004 poslalo dopis na dopolnitev tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. V tem dopisu je tožnika med drugim pozvalo, da se v treh dneh od prejema tega dopisa izjasni, ali vlaga posamično tožbo zoper upravni akt, naveden v seznamu pod njegovim imenom, in ali predlaga izdajo začasne odredbe v zvezi s posamično vloženo tožbo. Seznanilo ga je z obveznostjo plačila sodne takse za vložitev posamične tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe in z višino takse. Opozorilo ga je, da bo v primeru, če njegovega odgovora na bo prejelo v 3 dneh od prejetja tega dopisa, vloženo skupno tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo kot vloženo po A.A., ki je plačal sodno takso za skupinsko tožbo, ostalih zahtevkov, ki ne bodo vloženi po posamičnih tožbah, pa ne bo obravnavalo.

Kljub takšnemu opozorilu pa je, čeprav v postavljenem 3-dnevnem roku po podatkih sodnih spisov ni prejelo tožnikovega odgovora oziroma tožnikove posamične tožbe ter zahteve za izdajo začasne odredbe, izdalo sklep, št. U 988/2004-9 z dne 19.5.2004, s katerim je prvotno skupno tožbo razdružilo na 40 tožb (zoper ta del sklepa ni dopustna pritožba), in zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja procesni predpostavk. Odločitev o razdružitvi tožbe na 40 posameznih zadev je oprlo na dopis, ki ga je prejelo dne 17.5.2004, v katerem je navedeno, da podpisani vztrajajo pri skupinski tožbi oziroma podrejeno pri izvedbi vzorčnega postopka, pri čemer pa na tem dopisu ni podpisa tožeče stranke B.B., pač pa je upoštevaje seznam oseb iz skupne tožbe z njihovimi podpisi, ki je bil priložen dopisu sodišču z dne 3.5.2004, mogoče ugotoviti, da je ta dopis podpisala M.M., torej ena izmed vlagateljic skupne tožbe, za katero pa v spisu ni pooblastila B.B. Sicer tudi iz dopisa sodišču z dne 3.5.2004 izhaja, da podpisniki skupne tožbe nimajo pooblaščenca v upravnem sporu. Tako po mnenju pritožbenega sodišča omenjenega dopisa z dne 14.5.2004, na katerem ni podpisa tožnika, ni mogoče šteti kot s strani slednjega vloženo posamično tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe v zvezi s posamično vloženo tožbo. Tako je torej prvostopno sodišče napačno ravnalo, ko je štelo, da je tožnik, ki na navedeni dopis prvostopnega sodišča z dne 10.5.2004 po podatkih sodnih spisov ni reagiral, vložil posamično tožbo in predlagal izdajo začasne odredbe v zvezi s to tožbo. Na podlagi tega sklepa pa je tožniku poslalo tudi opomin za plačilo sodne takse za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe ter sklep o začasni odredbi.

Ko pa je prvostopno sodišče dne 18.6.2004 prejelo v zvezi z opominom za plačilo sodne takse tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse in podrejeno umik tožbe, je izdalo v tem sporu izpodbijani sklep.

V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče po presoji vrhovnega sodišča nepravilno uporabilo določbe 24. člena v času odločanja veljavnega ZUS, saj je začelo upravni spor, ne da bi tožnik vložil (posamično) tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, to pa je vplivalo na odločitev. To pa pomeni, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, takšna kršitev je namreč podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona oziroma Zakona o pravdnem postopku ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v celoti. Hkrati je Vrhovno sodišče v zvezi s tožnikovo vlogo z dne 18.6.2004, s katero je zahteval, da se mu z odločbo odmerijo sodne takse, glede na to, da je prej prejel opomine za plačilo sodnih taks, odločilo tudi, da se tožniku sodne takse ne odmerijo. Glede na to, da tožnik ni vložil tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe, mu namreč taksna obveznost glede na določbe 3. in 4. člena ZST za tožbo, zahtevo za izdajo začasne odredbe in sklep o začasni odredbi sploh ni nastala.