Jedro

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnilo zagovornikovo pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora, navedlo, da je potrebno razloge sklepa sodišča prve stopnje, da je premoženjsko stanje obtoženca dobro ne glede na njegovo nezaposlenost, ocenjevati z vidika njegove sposobnosti priti do sredstev za preživljanje. Zato ni mogoče sprejeti stališča o obstoju precejšnjega nasprotja med navedbami v obtožnici, da je bil obtoženec brez redne zaposlitve in tako brez finančnih sredstev, kar bi mu onemogočalo vrnitev dolga, in med ugotovitvami napadenega pravnomočnega sklepa glede premoženjskih razmer obtoženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.08.2002 zoper obt. G.B. po določbi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena istega zakona. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 26.08.2002 zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Obtoženčev zagovornik, odvetnik V.C. iz S.K., je dne 29.08.2002 priporočeno po pošti zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi oziroma podredno, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi, oziroma podredno zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da obtožencu določi milejši ukrep, ki naj zagotovi njegovo navzočnost v postopku.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ni utemeljena, zavrne. Sodišči prve in druge stopnje sta povsem utemeljeno zaključili, da tudi po vložitvi obtožnice še vedno obstoji priporni razlog begosumnosti. Oba sklepa imata o obstoju okoliščin, ki kažejo na begosumnost pri obtožencu, prepričljive razloge. Obrazložene so posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec pobegnil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ocenjuje, da so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu, prav tako mu očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih.

Vložnik zahteve navaja, da so razlogi, na katerih temelji izpodbijani pravnomočni sklep, v direktnem nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu in v nasprotju z vloženo in tudi že pravnomočno obtožnico. To nasprotje se po njegovem stališču kaže med navedbami obtožnice o slabem obtoženčevem premoženjskem stanju in navedbami v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o njegovih dobrih gmotnih razmerah. Nakazuje, da v primeru osvojitve navedb obtožnice, da je obtoženčevo premoženjsko stanje slabo, ni podlage za zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti. V nasprotnem primeru pa ni več podan utemeljen sum, da je obtoženec storil kazniva dejanja, ki jih je obtožen, ker slednja temeljijo na po tožilstvu zatrjevanem slabem obtoženčevem premoženjskem stanju, iz katerega naj bi izhajal motiv za njihovo storitev. Zato je po mnenju zahteve za varstvo zakonitosti napadeni pravnomočni sklep nezakonit. V obrazložitvi sklepa, s katerim je podaljšal pripor zoper obtoženca, je senat sodišča prve stopnje obstoj pripornega razloga begosumnosti iz 1. točke 1. odstavka 201. člena ZKP utemeljil z okoliščinami, da je obtoženec po poklicu avtomehanik, brez redne zaposlitve, da se je ukvarjal tudi z nastopi po lokalih kot slačifant, da biva pri svojih starših, nima svoje družine, zakonske partnerice in ne otrok ter da je po navedbah prič dobro finančno založen in daje vtis premožnosti ter čezmernega trošenja. V zvezi s premoženjskimi prilikami obtoženca je senat zaključil, da so ugodne, čeprav ni redno zaposlen ter poudaril, da bi delo slačifanta lahko opravljal kjerkoli. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sklepa, s katerim je zavrnilo zagovornikovo pritožbo, navedlo, da je potrebno razloge sklepa sodišča prve stopnje, da je premoženjsko stanje obtoženca dobro, ne glede na njegovo nezaposlenost, ocenjevati z vidika njegove sposobnosti priti do sredstev za preživljanje. Pri tem je izhajalo iz poslov, s katerimi se je obtoženec ukvarjal, vključno z možnostjo pridobivanja zaslužka z nastopanjem v lokalih na po obtožencu prikazani način in z upoštevanjem dejstva, da je razpolagal z denarjem, ki ga je z dogovorjenimi posli pridobil od ošk. M.V. na goljufiv način. Te okoliščine dajejo podlago za pravilno razumevanje zaključka napadenega pravnomočnega sklepa glede okoliščine, da je obtoženčevo premoženjsko stanje ugodno. Iz teh razlogov ni mogoče sprejeti stališča zahteve o obstoju precejšnjega nasprotja med navedbami v obtožnici, da je bil obtoženec brez redne zaposlitve in tako brez finančnih sredstev, kar bi mu onemogočalo vrnitev dolga in med ugotovitvami napadenega pravnomočnega sklepa glede premoženjskih razmer obtoženca. Zato tudi ni utemeljena trditev o vprašljivosti obstoja utemeljenega suma, da je obtoženec storil kazniva dejanja, zajeta s pravnomočno obtožnico. V zvezi z zaključkom o obstoju utemeljenega suma kot enega izmed temeljnih pogojev za odreditev in podaljšanje pripora pa se pravnomočni sklep pravilno sklicuje na zbrane dokaze, na katerih temelji pravnomočna obtožnica.

S trditvijo, da obtoženec nima nikakršnih sredstev za preživljanje in tudi nobenega premoženja ter da ga v nasprotju z ugotovitvijo izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ni mogoče šteti kot premožnega in da zato pri njem ni podan priporni razlog begosumnosti, zahteva za varstvo zakonitosti, ki ne upošteva, da sodišče pri presoji obstoja tega pripornega razloga ugotavlja tudi druge, že naštete okoliščine, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Po drugi strani pa je sodišče tako v prvostopnem kot tudi v drugostopnem sklepu navedlo okoliščine, ki po zanesljivi presoji utemeljujejo sklep, da je obtoženec sposoben pridobivati sredstva za preživljanje.

Pravnomočnemu sklepu v tem delu ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in zato tudi ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. G.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).