Jedro

O predhodni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo pravnomočno odločeno, saj je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen s sodbo Vrhovnega sodišča RS. Pri odločanju o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS ne gre za odločanje o predhodnem vprašanju. ZPP v 205. in 206. členu jasno določa primere, ko se pravdni postopek prekine oziroma primere, ko prekinitev postopka odredi sodišče. Vložitev ustavne pritožbe med razlogi za odreditev prekinitve pravdnega postopka ni navedena.

Vrhovno sodišče je odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov dne 29. 6. 2010 in da je bila odpoved zakonita. Zato po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010 ni bilo več podlage za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in ga torej ta ni bila dolžna pozvati na delo ter mu priznati pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009. Glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 5. 2012. Iz določb ZPP, ki navajajo pravni interes (predvsem 181., 274., 343. in 374. člen) izhaja, da je pravni interes podan tedaj, če je tožnik glede ravnanj tožene stranke v negotovosti in če bo to negotovost odpravilo sodišče s sodbo. Čeprav je ob vložitvi tožbe tožnik izkazoval pravni interes v tem sporu, je zaradi odločitve Vrhovnega sodišča v sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 6. 2010 pravni interes prenehal, saj se pravni položaj tožnika ne more več spremeniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika (I. točka izreka) in sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrglo predmetno tožbo, ker je v celoti sledilo navedbam tožene stranke, ki je v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2003 predlagala, da sodišče tožbo v skladu s 1. odstavkom 234. člena ZPP zavrže. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je dne 10. 1. 2013 prejela sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 149/2012 z dne 17. 12. 2012, s katero sta bili razveljavljeni sodbi nižjih sodišč v predhodnem individualnem delovnem sporu. Vrhovno sodišče RS je presodilo, da je bila predhodna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je z odločbo z dne 1. 2. 2013 obnovil upravni postopek in odločil, da tožnik za čas, od 29. 7. 2010 do 23. 4. 2012, nima več lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki. Odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca za čas 29. 7. 2010 do 23. 4. 2012 ni pravnomočna in vse do danes ni bila realizirana. Tožnik meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni pravilno uporabilo določbe 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki določa, da v kolikor je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede obstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne more rešiti samo. Tožnik meni, da so izpolnjeni vsi pogoji po 1. točki 1. odstavka 206. člena ZPP. Po tej določbi sodišče prekine postopek, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člena ZPP) in sicer glede obstoja ali neobstoja takšne pravice oziroma pravnega razmerja. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, ki jih je podal v vlogi z dne 9. 4. 2013, kar ima za posledico bistveno kršitev določb postopka, zato tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijan sklep sodišča prve stopnje tako, da prekine predmetni sodni postopek do dokončne odločitve o predhodnem vprašanju.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Dejstvo, da je tožnik zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 149/2012 vložil ustavno pritožbo ni razlog za prekinitev postopka. ZPP jasno določa primere, ko se pravdni postopek prekine oziroma primere ko prekinitev postopka odredi sodišče. Tožena stranka je priglasila stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbena navedba, da tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge pomeni, da uveljavlja tudi pritožben razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa tožnik ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le ali je podana katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnika, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno uporabilo določbe 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in prekinilo postopek do rešitve predhodnega vprašanja. ZDSS-1 v 21. členu določa, da če je odločitev sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje) pa o njem še ni odločil pristojni organ, lahko sodišče do odločitve o predhodnem vprašanju prekine postopek le, če zakon določa, da predhodnega vprašanja ne sme samo reševati, ali če je postopek za odločitev o obstoju te pravice ali pravnem razmerju pred pristojnim organom že v teku. O predhodni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo pravnomočno odločeno, saj je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 149/2012. Pri odločanju o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 149/2012, pa ne gre za odločanje o predhodnem vprašanju. Zakon o pravdnem postopku v 205. in 206. členu jasno določa primere, ko se pravdni postopek prekine oziroma primere, ko prekinitev postopka odredi sodišče. Vložitev ustavne pritožbe, med razlogi za odreditev prekinitve pravdnega postopka, ni navedena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je za odločitev v individualnem delovnem sporu bistvenega pomena dejstvo, da je Vrhovno sodišče s sodbo VIII Ips 149/2012 z dne 17. 12. 2012 odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov dne 29. 6. 2010 in da je bila odpoved zakonita. To pomeni, da po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010 ni bilo več podlage za nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in ga torej ta ni bila dolžna pozvati na delo ter mu priznati pravic iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2009. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da glede na navedeno tožnik nima več pravnega interesa za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 5. 2012. Iz določb ZPP, ki navajajo pravni interes (predvsem 181., 274., 343. in 374. člen) izhaja, da je pravni interes podan tedaj, če je tožnik glede ravnanj tožene stranke v negotovosti in če bo to negotovost odpravilo sodišče s sodbo. Čeprav je ob vložitvi tožbe tožnik izkazoval pravni interes v tem sporu, je zaradi odločitve Vrhovnega sodišča v sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 29. 6. 2010 pravni interes prenehal, saj se pravni položaj tožnika ne more več spremeniti. Tožniku je namreč pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na podlagi zakonite odpovedi z dne 29. 6. 2010. Zgolj ugotavljanje zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 5. 2012 bi bilo za tožnika brez učinka, ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki že prenehalo na podlagi pravnomočne odločitve Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 149/2012, torej odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2010, za katero je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zakonita.

Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 496/2008 z dne 15. 5. 2010 zaključilo, da po 3. odstavku 204. člena ZDR delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar le v primeru, če je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s pravnimi učinki takšne odpovedi. Pravni interes mora sodišče ugotavljati po uradni dolžnosti in če pravni interes manjka, sodišče zavrže tožbo (1. odstavek 274. člena ZPP).

Zaradi navedenega je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s 155. členom ZPP v zvezi z 165. členom ZPP, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.