Jedro

Čeprav so bila zemljišča v zemljiški knjigi prenešena v družbeno lastnino na podlagi odločbe arondacijske komisije, je šteti, da je dejanska podlaga za prehod v družbeno lastnino pravni posel, če je bila pred izdajo odločbe sklenjena kupoprodajna pogodba, in ta pogodba izvršena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Iz upravnih spisov izhaja, da je Oddelek za gospodarstvo občine ... s sklepom z dne 24.9.1992 zavrgel zahtevo M.Č., A.Č.-T. in B.H., za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč parc. št. 173/1, 173/2, 1225, 1225/1, 1227, 1229, 1230, 1231/1, 1231/3, 1232/1, 1233/1, 1233/2, 1235, 1236/1, 1237/1, 1238/1, 1240/1, 1240/2, 108/1, 142, 1168/2, 1236/2, 1237/2, ki so bile ob podržavljenju pripisane k vl. št. 9, ker je ugotovil, da so te parcele bile Kmetijski zadrugi ... prodane s kupoprodajno pogodbo z dne 27.4.1963. Tožnici sta se zoper sklep pritožili, v pritožbi navajata, da arondacijska odločba ni bila fiktivna, saj je o arondaciji odločala arondacijska komisija, in ni pomembno, kaj se je med strankami odvijalo pred izdajo arondacijske odločbe. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Za zavrnitev pritožbe navaja iste razloge, kot prvostopni organ v sklepu, s katerim je zavrgel zahtevo za denacionalizacijo v sklepu navedenih nepremičnin in poudarja, da tudi po njenem mnenju ni pogojev za denacionalizacijo navedenih parcel po 3. in 4. členu zakona o denacionalizaciji.

Tožnici sta 13.2.1993 vložili tožbo zoper drugostopno odločbo tožene stranke, v kateri navajata, da ni sprejemljivo, da je drugostopni organ potrdil prvostopno odločbo, saj so bile parcele odvzete z arondacijsko odločbo. Drugostopni organ po njunem mnenju ni presodil pritožbenih navedb, da je bila arondacijska odločba izdana v upravnem postopku in ne v skrajšanem, kar bi lahko govorilo, da je bila odločba fiktivna. Med strankami tudi ni bilo nikakršnega govora o takšnem ravnanju, ki bi lahko vodilo do zaključka o fiktivnosti arondacijske določbe. Po mnenju tožnic je tudi nesporno, da je bila odškodnina, določena z arondacijsko odločbo nižja, kot v kupni pogodbi. Upravni organ naj ne bi obrazložil, zakaj ni pristojen za odločanje v konkretni denacionalizacijski zadevi. Predlagata, da se naj tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi ter ugodi zahtevi za denacionalizacijo.

Tožena stranka je 30.4.1993 vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe pozivajoč se na razloge v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov sicer izhaja, da so bile nepremičnine navedene v izreku sklepa Oddelka za gospodarstvo občine ... z dne 14.9.1992 v zemljiški knjigi prenesene v družbeno lastnino na podlagi odločbe arondacijske komisije z dne 12.9.1963, vendar sta upravna organa pravilno zaključila, da arondacijska odločba pomeni le izvršitev kupoprodajne pogodbe z dne 27.4.1963. V tej kupoprodajni pogodbi, ki je bila sklenjena 5 mesecev pred izdajo arondacijske odločbe, sta se prodajalka A.Č.-T. in kupec Kmetijska zadruga ... dogovorila za prodajo istih nepremičnin, dogovorjena je bila cena nepremičnin in način ter roki plačila, prodajalka je dovolila prepis nepremičnin in podpisi na pogodbi so bili overovljeni na sodišču. Nepremičnine bi se na kmetijsko zadrugo lahko v zemljiški knjigi vknjižile na podlagi te pogodbe, potrebno bi bilo vložiti le zemljiškoknjižni predlog. Iz pogodbe in tudi arondacijske odločbe izhaja, da je Kmetijska zadruga ... posest nepremičnin dejansko nastopila na podlagi sklenjene pogodbe in že pred izdajo arondacijske odločbe. Kupoprodajna pogodba je tako bila dejansko izvršena pred izdajo arondacijske odločbe. Vse to in tudi dejstvo, da sta pogodbeni stranki k tej pogodbi 1.12.1968 sklenili dodatek, potrjuje pravilnost zaključka upravnih organov, da je bila v obravnavanem primeru dejanska podlaga za prehod nepremičnin v družbeno lastnino sklenjen pravni posel in ne odločba državnega organa. Navedene nepremičnine torej niso bile podržavljene na podlagi določb 3. in 4. člena zakona o denacionalizaciji, o vrnitvi katerih odločajo upravni organi v upravnem postopku, zato je prvostopni upravni organ postopal pravilno, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrgel. Ob obrazloženem je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).