Jedro

Tožnica ni dokazala, da bi bila (bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na podlagi pravil o priposestvovanju) izključna lastnica dela parcele, na kateri stoji gospodarsko poslopje. Četudi je nagib za sklenitev darilne pogodbe najti v želji darovalcev, da toženki (hčerki oziroma sestri) omogočita, da v hiši zgradi dom za svojo družino, je odločilno, da darovalca z opredelitvijo solastniškega deleža glede hiše nista omejila toženkinih lastninskih upravičenj na preostalem delu nepremičnine. O takšni omejitvi tudi ni mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil o predkupni pravici in služnosti.

Ugotovljena dejstva ne podpirajo tožbene teze o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnica glede na vsebino darilne pogodbe ni imela pogodbenega temelja za priposestvovanje. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da ni bila v dobri veri, saj ni uživala dolgotrajne mirne (izključne) posesti v prepričanju, da je (izključna) lastnica.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.116,30 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitvena tožbena zahtevka, (1) da je idealni delež tožnice na delu nepremičnine - parcele *139, k. o. ..., na kateri stoji stavba št. 621, v naravi gospodarsko poslopje in ki je v priloženem elaboratu označena z rezervirano št. ..., večji od deleža 2/3, ki je vpisan v zemljiški knjigi, in da je tožnica lastnica gospodarskega poslopja, in (2) da idealni deleži glede dela nepremičnine - parcele *139, k. o. ..., ki v naravi predstavlja enostanovanjsko stavbo št. 620 in ki je v priloženem elaboratu označena z rezervirano št. ..., ostanejo nespremenjeni (2/3 delež v korist tožnice in 1/3 delež v korist toženke), ter dajatveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bo možna vknjižba lastninske pravice na delu nepremičnine - parcele *139, k. o. ..., na kateri stoji stavba št. 621 in ki je v priloženem elaboratu označena z rezervirano št. ..., v korist tožnice do celote (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 3.550,20 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Trdi, da je sodišče napačno razlagalo določila darilne pogodbe z dne 7. 1. 1981. Darilni pogodbi z dne 7. 1. 1981 in 10. 4. 1986 sta ločena pravna posla, ugotovitev o enako opisanem pogodbenem predmetu ni pravilna. V prvi darilni pogodbi je jasno izražena volja darovalcev, da toženki podarita neizdelano podstrešje v hiši, v katerem si lahko zgradi dom, in ne solastniški delež na nepremičnini kot celoti (torej ne tudi na gospodarskem poslopju). To izkazujeta tudi predkupna pravica, ustanovljena v korist darovalcev, in pravica služnostne poti. Ni mogoče slediti stališču izpodbijane sodbe, da je z darilno pogodbo z dne 7. 1. 1981 nastala dejanska etažna lastnina. Dokazni postopek je pokazal, da se je gospodarsko poslopje uporabljalo kvečjemu kot služeče zemljišče v korist sosednje parcele 1600/2 (za potrebe obdelave njive na tej parceli), ne kot pripadajoči objekt parcele *139. Vsakršna uporaba gospodarskega poslopja s strani toženke je bila začasna in nikoli v funkciji izvrševanja solastnine na celotni parceli *139. Toženkine priče so izpovedovale neverodostojno, zato je treba večjo težo pripisati listinskim dokazom (konkretno darilni pogodbi z dne 7. 1. 1981). A. A. se je o tem, o čemer je izpovedoval, pogovarjal s toženko, zato ne drži, da gre za nepristransko pričo.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravdni stranki sta zemljiškoknjižni solastnici (tožnica z 2/3, toženka pa z 1/3 deležem) parcele *139, k. o. ..., na kateri stojita hiša (stavba 620) in gospodarsko poslopje (stavba 621). Toženkina solastninska pravica ima pogodbeno podlago v darilni pogodbi z dne 7. 1. 1981, tožničina pa v darilni pogodbi z dne 10. 4. 1986. Tožnica, ki s tožbo uveljavlja izključna lastninska upravičenja na delu parcele, kjer stoji gospodarsko poslopje, trdi, da je bilo toženki podarjeno le neizdelano podstrešje v hiši in da zato v postopku delitve solastnine gospodarsko poslopje ne more biti predmet delitve.

6.Izpodbijana odločitev temelji na presoji, da tožnica ni dokazala, da bi bila (bodisi na pravnoposlovni podlagi bodisi na podlagi pravil o priposestvovanju) izključna lastnica dela parcele *139, k. o. ..., na katerem stoji gospodarsko poslopje.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, (1) da je v obeh darilnih pogodbah predmet daritve opisan enako, kot "parcela št. 139 hiša v izmeri 318 m2", (2) da je bila v zemljiški knjigi parcela 139 (vpisana v vl. št. 1878, k. o. ...) opisana kot hiša v izmeri 318 m2, in (3) da znaša po katastrskih podatkih celotna površina (zdaj) parcele *139, na kateri stojita stavbi 620 in 621, 318 m2. Ugotovitve so utemeljevale zaključek, da sta darovalca po obeh darilnih pogodbah razpolagala s celotno nepremičnino, na kateri stojita hiša in gospodarsko poslopje (objekta se fizično držita skupaj). Pritožnica izpostavlja posamezne zapise v darilni pogodbi z dne 7. 1. 1981 (- da predstavlja "tretjina parcele št. 139 k. o. ... - hiše, B. ulica št. 1" neizdelano podstrešje hiše, - da darovalca obdarjenki dovoljujeta, da si v njem zgradi stanovanje, - da je bila v breme obdarjenke dogovorjena predkupna pravica darovalcev, - da sta darovalca obdarjenki priznala pravico uporabe dvorišča - dela parcele št. 140, za potrebe dostopa in dovoza do hiše), ki pa ne omajejo pravilnosti takšnega zaključka. Četudi je nagib za sklenitev darilne pogodbe z dne 7. 1. 1981 najti v želji darovalcev, da toženki (hčerki oziroma sestri) omogočita, da v hiši zgradi dom za svojo družino, je odločilno, da darovalca z opredelitvijo solastniškega deleža glede hiše nista omejila toženkinih lastninskih upravičenj na preostalem delu nepremičnine. O takšni omejitvi tudi ni mogoče sklepati na podlagi pogodbenih določil o predkupni pravici in služnosti.

8.Razlog, zaradi katerega je bila sklenjena darilna pogodba z dne 7. 1. 1981, se je izjalovil (toženka na podstrešju hiše ni zgradila stanovanja). Vendar, kot je materialnopravno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (pritožnica sodbe v tej smeri ne napada), naknadno odpadla podlaga (kavza) sklenjene (v obravnavanem primeru pa tudi realizirane) pogodbe, ni ničnostni razlog (v smislu 52. člena ZOR, oziroma četrtega odstavka 39. člena OZ).

9.Z razlago posameznih določil darilne pogodbe z dne 7. 1. 1981 (o pravi volji darovalcev) in trditvami o tem, kaj je bil dejanski pogodbeni predmet, poskuša pritožnica argumentirati svoje stališče, da je toženka postala solastnica le tistega dela parcele *139, k. o. ..., kjer stoji hiša, ne pa tudi solastnica dela te parcele, kjer stoji gospodarsko poslopje. Vendar takšno pritožbeno izvajanje ne more voditi k zaključku, za katerega si prizadeva: da je njen solastniški delež na parceli *139, k. o...., večji od zemljiškoknjižnega (2/3), oziroma da je izključna lastnica dela parcele, na katerem stoji gospodarsko poslopje. Tožnica je na podlagi darilne pogodbe z dne 10. 4. 1986 postala solastnica nepremičnine, v pogodbi opisane kot "parcela št. 139 hiša v izmeri 318 m2", z deležem do 2/3. Četudi je menila, da se toženkin solastniški delež nanaša le na hišo, je jasno, da prepričanja o izključni lastninski pravici ni mogla črpati iz "svoje" darilne pogodbe.

10.Po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva ne podpirajo tožbene teze o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem. Priposestvovalna doba bi za tožnico lahko začela teči leta 1986, ko je pogoje za priposestvovanje določal ZTLR, ki je v drugem in četrtem odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let, dobroverni posestnik pa po preteku 20 let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Glede na 20-letno priposestvovalno dobo je relevantna pravna podlaga tudi SPZ, ki kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je ves čas trajanja priposestvovalne dobe v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, torej tisti, ki ne ve oziroma ne more vedeti, da ni lastnik stvari (27. in 28. člen SPZ). Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Nedobrovernost mora dokazati stranka, ki jo zatrjuje. Nedobroveren je tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali pa bi to moral vedeti. Upoštevajoč vse okoliščine primera mora biti posestnik prepričan, da mu nepremičnina pripada, in bi tako prepričanje mogel ohraniti tudi po razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine.

11.Kot že navedeno, tožnica glede na vsebino darilne pogodbe z dne 10. 4. 1986 ni imela pogodbenega temelja za priposestvovanje. Iz dokaznega postopka tudi izhaja, da ni bila v dobri veri, saj ni uživala dolgotrajne mirne (izključne) posesti v prepričanju, da je (izključna) lastnica. Del te dokazne ocene je ugotovitev, da sta pravdni stranki solastnici (obe z deležem do 1/2) parcele 1600/2, k. o. ..., ki obdaja parcelo *139, k. o. ... in je delno kmetijsko zemljišče, ki ga (tudi) toženka obdeluje. Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene, da je toženka že pred letom 1986, vse do spora glede delitve solastnine v letu 2016, souporabljala gospodarsko poslopje, in da je s tem izvrševala svojo (so)lastninsko pravico (in ne - kot trdi pritožba - služnost, za potrebe parcele 1600/2). Ob nasprotujočih si izpovedih tožnice in njene hčerke na eni strani ter toženke in njenih družinskih članov na drugi, je sodišče prve stopnje največjo dokazno vrednost pravilno pripisalo izpovedi priče A. A. Njegova izpoved, da je toženka gospodarsko poslopje uporabljala za hrambo orodja in povrtnin ter da je bil režim uporabe vrsto let enak, je bila skladna s toženkino izpovedjo, pa tudi s tožničinim priznanjem, da je toženka po letu 1986 več hodila k hiši in da so skupaj obdelovali njivo. Ker gre za soseda, ki s pravdnima strankama ni v sporu, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je izpovedal o tem, kar je sam neposredno zaznal, in da njegova izpoved ni rezultat naučenosti. Način oziroma obseg uporabe gospodarskega poslopja je bil skladen z namembnostjo objekta, pa tudi z dejstvom, da se je toženka zaradi družinske situacije leta 1981 odselila. Kratko obdobje neuporabe gospodarskega poslopja (v letu 1981), ki je bilo posledica njene odselitve, ni pomenilo opustitve posesti. Več kot tridesetletne uporabe, četudi ni bila vsakodnevna, pa tudi ni mogoče šteti za začasno.

12.Ob dejstvu, da gospodarskega poslopja ni imela v izključni posesti, tožnica svojega prepričanja o lastninski pripadnosti objekta ni mogla graditi (le) na okoliščinah, da je bila v zemljiški knjigi v toženkino breme vpisana prepoved odtujitve podstrešja (oziroma iz njega zgrajenega stanovanja) in da je imela toženka po darilni pogodbi služnost dostopa do hiše.

13.Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je nanje oprlo pravilne materialnopravne zaključke in da pri tem ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, toženki pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.116,30 EUR (1500 točk oziroma 900 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT, povečano za 1% oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka (prvi odstavek 299. člena in 378. člen OZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Gre za nepravdni postopek N 99/2016, voden pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki, ki je bil zaradi napotitve tožnice na pravdo prekinjen.

3Zemljiškoknjižni izpisek v prilogi A4.

4Izpis iz portala e-prostor v prilogah A6 in B3.

5Pritožbeno sodišče temu dodaja, da tožnica za sklop tožbenih trditev o ničnosti darilne pogodbe ni postavila ustreznega (sklepčnega) tožbenega zahtevka (izbrisne tožbe).

6Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978, s spremembami in dopolnitvami.

7Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

8Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami.

Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. Po prehodni 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona. Dobroverni posestnik ter dobroverni in zakoniti posestnik po ZTLR sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu.

Glej npr. sklep II Ips 357/2013 z dne 24. 9. 2015 (9. točka obrazložitve).

Glede te vknjižbe je bilo v drugem sodnem postopku pravnomočno odločeno, da je materialnopravno neveljavna, ker ni bilo podlage za vknjižbo pravice prepovedi odtujitve .

Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 39, 39/4 Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 52 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 9, 27, 28, 43, 43/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.