Jedro

Treba je poudariti, da je toženec z neresničnimi trditvami o cenah in kvaliteti z dejavnostjo tožeče stranke povezanih storitev predvsem zmanjšal poslovni ugled slednje. Vendar s tem povezane prizadetosti tožnice ter stopnje in trajanja njenih duševnih bolečin kot fizične osebe ni mogoče ocenjevati neodvisno od učinkov zmanjšanja poslovnega ugleda, ki se po naravi stvari odrazi predvsem v premoženjski sferi. Na tem področju pa tožničino prikrajšanje zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja ni bilo ugotovljeno. To tožnici sicer še ne krati upravičenja do odškodnine za nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine), saj je človek celovita in nedeljiva osebnost; vendar se udejstvuje na različnih področjih in se zato tudi kršitve osebnostnih pravic kažejo na različnih področjih in na različne načine. Toženčevo ravnanje pa ni bilo naperjeno zoper tožnico kot osebo, temveč le zoper opravljanje njene poslovne dejavnosti - in to brez negativnih učinkov na področju, kateremu je namenjena (premoženjskem), na nepremoženjskem področju pa z omejitvijo učinka na le eno področje tožničinega udejstvovanja.

Izrek

Revizija zoper pravnomočno odločbo o pravdnih stroških se zavrže, v ostalem delu pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici, potem ko je umaknila tožbo v delu zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti kot nepremoženjsko škodo, povzročeno ji s toženčevim obrekovanjem, za katero je bila tožencu v kazenskem postopku izrečena pogojna obsodba, ker je 31.8.1995 v prostorih Patološkega oddelka bolnice v ... sorodnici pokojne M.J. neresnično trdil, da je "O. najcenejši in najboljše naredi..., da lahko tudi N. vzameš, ki je 40% dražja, pri O. pa se dobi denar nazaj", nato pa je zelo podobne neresnične trditve ponovil še M.B. 8.10.1995 na istem mestu. Od zahtevanih 2,000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v presežku (za 1,750.000 SIT s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izvid je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 492.600 SIT, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o pravdnih stroških zavrnilo in v tem delu (čeprav iz izreka drugostopne sodbe to izrecno ne izhaja) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero izpodbija celotni zavrnilni del pravnomočne sodbe - to je za znesek 1,750.000 SIT s pripadki, izrecno pa tudi odločbo o pravdnih stroških. Navaja, da "uveljavlja revizijske razloge iz 370. člena ZPP", sicer pa meni, da je sodišče predvsem zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni določilo pravične odškodnine. Sodišči obeh stopenj sta ugotovili, da je bil zmanjšan poslovni ugled tožeče stranke tako v okolju Splošne bolnice ..., kot med konkurenčnimi podjetji in v okolju, v katerem tožnica živi, saj se je o njej širil slab glas. Na obsodilno kazensko sodbo je bilo sodišče v pravdnem postopku vezano, glede dogodka v letu 1997 pa je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da so bile izjave toženca le odraz njegovega mnenja o kvaliteti in ceni storitev. Toženec je že s tem, ko je svojcem pokojnega T.K. predlagal naj si za prevoz pokojnika izberejo drugo cenejše oziroma boljše pogrebno podjetje, jasno potrdil zlonamernost svojega delovanja, saj je posredoval popolne neresnice in laži. Ker sodišče ni vezano na oprostilno sodbo za ta dogodek, bi moralo ugotoviti, da je šlo za toženčev namen oškodovanja tožnice, s čimer je podana njegova odškodninska obveznost. Sicer pa bi moralo sodišče za materialnopravno pravilno odločitev v tej zadevi izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom, saj je bila tožnica v tako slabem stanju, da je potrebovala zdravila in psihiatrično obravnavo pri svoji zdravnici. Po mnenju tožnice je bilo zgrešeno odločanje o višini odškodnine brez opore v mnenju izvedenca, zgolj na podlagi nekih splošnih meril za ugotavljanje primernosti odškodnine. V ostalem tožnica niza razloge v oporo mnenju o zgrešenosti odločitve o pravdnih stroških in predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodb sodišč obeh stopenj, z vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper pravnomočno odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena, zoper zavrnilni del sodbe glede odločitve o glavni stvari pa ni utemeljena.

Obrazložitev sklepa o delnem zavrženju revizije: O pravdnih stroških odloča sodišče vedno s sklepom (četudi odločba v naslovu tega ne vsebuje, kadar je odločitev o stroških postopka del odločitve o glavni stvari), ta odločitev pa ni odločitev o glavni stvari, saj so pravdni stroški akcesorne narave. Sklep o odmeri in priznanju pravdnih stroškov ni sklep, zoper katerega bi bila skladno s 384. členom ZPP dovoljena revizija. Ne gre namreč za sklep, s katerim bi se postopek končal. Ker torej revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče v tem delu kot tako zavreči (377. člen ZPP; primerjaj pravno mnenje VS RS II/98, str. 4).

Obrazložitev sodbe o zavrnitvi dovoljenega dela revizije: V delu revizijskih navedb, s katerimi tožeča stranka graja prvostopno in drugostopno presojo toženčevega dejanja (domnevno neresničnih trditev o tožeči stranki) z dne 13.10.1997, tožeča stranka po eni strani izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, po katerih to dejanje tožencu ni dokazano - kar v postopku z revizijo spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dopustno, po drugi strani pa neutemeljeno graja presojo vsebine tega dne sicer ugotovljeno podanih trditev toženca o tožeči stranki, namenjenih svojcem pokojnega T.K., ki jih tudi revizijsko sodišče ne ocenjuje kot objektivno žaljive za tožnico. Da bi jih toženec podal z namenom oškodovanja tožnice, kot to slednja zatrjuje v reviziji, iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, ne izhaja, sicer pa toženčev resnični namen s tem v zvezi niti ni odločilnega pomena.

Podobno velja tudi za tožničino revizijsko zavzemanje za nujnost izvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenca psihiatra. Če tožnica meni, da ima opustitev izvedbe tega dokaza za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku na prvi in drugi stopnji, ji je že bilo odgovorjeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa so razlogi o nepotrebnosti izvedbe tega dokaza vsebovani že v sodbah sodišč prve in druge stopnje.

Odločitev o višini tožnici pripadajoče odškodnine za duševne bolečine, pretrpljene zaradi toženčevih trditev z dne 31.8.1995 in z dne 8.10.1995, pa je materialnopravno pravilna. Treba je poudariti, da je toženec v obeh primerih z neresničnimi trditvami o cenah in kvaliteti z dejavnostjo tožeče stranke povezanih storitev predvsem zmanjšal poslovni ugled slednje. Vendar s tem povezane prizadetosti tožnice ter stopnje in trajanja njenih duševnih bolečin kot fizične osebe ni mogoče ocenjevati neodvisno od učinkov zmanjšanja poslovnega ugleda, ki se po naravi stvari odrazi predvsem v premoženjski sferi. Na tem področju pa tožničino prikrajšanje zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja ni bilo ugotovljeno. To tožnici sicer še ne krati upravičenja do odškodnine za nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine), saj je človek celovita in nedeljiva osebnost; vendar se udejstvuje na različnih področjih in se zato tudi kršitve osebnostnih pravic kažejo na različnih področjih in na različne načine. Toženčevo ravnanje pa ni bilo naperjeno zoper tožnico kot osebo, temveč le zoper opravljanje njene poslovne dejavnosti - in to brez negativnih učinkov na področju, kateremu je namenjena (premoženjskem), na nepremoženjskem področju pa z omejitvijo učinka na le eno področje tožničinega udejstvovanja. Ker je ob tem tožnici prisojena odškodnina v primerjavi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih ustrezno oziroma primerno umeščena v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo, je po obrazloženem treba ugotoviti, da je materialnopravno pravilno odmerjena. Zato je bilo treba revizijo v njenem dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.