Jedro

Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo le uživalci ene od pokojnin. Tožnica kot invalid I. kategorije invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine, pri kateri je ugotovljena potreba po pomoči za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima zato pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od dneva pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, to je od dneva prenehanja obveznega zavarovanja.

Izrek

Pritožbi toženca se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka V) ter sklep v izpodbijanem delu (točka II) spremenita tako, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od dneva pričetka uživanja invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju dodatka za pomoč in postrežbo pa bo odločil toženec s posebno odločbo ter znesek „1.231,48 EUR“ zniža na znesek „820,98 EUR“.

V ostalem se pritožba toženca zavrne ter v izpodbijanem nespremenjenem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. … z dne 25. 1. 2011 in odločbo št. ... z dne 25. 8. 2011 ter tožnico zaradi posledic bolezni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 2. 12. 2010 dalje ter odločilo, da ima pravico do invalidske pokojnine, o višini in izplačevanju invalidske pokojnine pa je dolžan odločiti toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (I., II., III. točka izreka). S IV. točko izreka pa je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 25. 1. 2011 in odločbo št. ... z dne 25. 8. 2011 glede dodatka za pomoč in postrežbo ter s V. točko izreka tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb v znesku 144,39 EUR od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011, od 1. 7. 2011 dalje pa v znesku 145,07 EUR. S sklepom pa je postopek ustavilo v delu izpodbijanja odločbe toženca št. ... z dne 21. 1. 2011 in odločbe št. … z dne 25. 8. 2011 in nadaljnjim zahtevkom za priznanje invalidnine za telesno okvaro (I. točka izreka) ter z II. točko izreka sklenilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.231,48 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper sodbo v IV. in V. točki izreka ter zoper II. točko izreka sklepa je toženec vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sicer strinja s podanim izvedenskim mnenjem sodne izvedenke, da tožnica potrebuje stalni nadzor, kar je bilo razvidno iz psihološkega izvida z dne 27. 5. 2010, čeprav toženec s tem izvidom ni razpolagal, kar je navajala tudi sodna izvedenka v izvedenskem mnenju. Toženec nasprotuje, da je tožnica glede na naravo bolezni postala upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo, ker na dan priznanja te pravice ni bila uživalka pokojnine, ampak aktivna zavarovanka in je še vedno zaposlena. Toženec uveljavlja zmotno uporabo določb materialnega prava in sicer določbe 1. odstavka 138. člena, 137. člena v zvezi z 2. odstavkom 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ker je tožnica še vedno zaposlena, kot aktivna zavarovanka glede na naravo njene bolezni v skladu s citiranimi določbami ne more pridobiti pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Dejstvo je, da je tožnica še vedno zaposlena in s tem, ko je sodišče tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti z dnem 2. 10. 2010 (pravilno 2. 12. 2010) še ni postala uživalka pokojnine. Tožnica bo namreč postala uživalka pokojnine šele s prenehanjem obveznega zavarovanja (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1). Ker odločitev sodišča ni pravilna in tožnica v socialnem sporu Ps 2412/2011, ki je združen s Ps 2413/2011 glede priznanja pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni uspela, je toženec tudi mnenja, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) ni dolžan tožnici povrniti stroškov postopka, ki se nanašajo na ta spor. Razen tega toženec izpodbija tudi II. točko izpodbijanega sklepa ter predlaga, da se stroški postopka zmanjšajo tudi glede vložene tožbe Ps 2413/2011 v zvezi s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro. Sodišče je namreč za ta spor stroške postopka zmotno priznalo iz naslednjih razlogov. Iz I. točke izreka sklepa je razvidno, da je sodišče postopek ustavilo v delu izpodbijane odločbe št. ... z dne 21. 1. 2011 in odločbe z dne 25. 8. 2011 ter nadaljnjim zahtevkom za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Tožnica je namreč glede telesne okvare tožbo umaknila, ker je glede na mnenje sodne izvedenke ugotovila, da pri njej ni podana telesna okvara. Iz tega izhaja, da je tožnica tekom sodnega postopka spoznala, da je njen tožbeni zahtevek neutemeljen in je zato tožbo umaknila. Nikakor ni mogoče trditi, da je tožnica umaknila tožbo, ker je toženec izpolnil zahtevek. Pri tem se sklicuje na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Psp 337/2007 z dne 7. 6. 2007. Tudi če bi tožnica vztrajala pri postavljenem tožbenem zahtevku glede priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro, bi ga sodišče v celoti zavrnilo, vključno z zahtevkom po povrnitvi stroškov, saj tožnica z izpodbijanima odločbama z dne 21. 1. 2011 in z dne 25. 8. 2011, ki se nanašata na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ni bila prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih. Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da tožnica v socialnem sporu Ps 2413/11 sama nosi svoje stroške postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, ni pa v postopku prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Toženec sodbe v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi toženca z dne 25. 1. 2011 in z dne 25. 8. 2011 in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do invalidske pokojnine in odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo (I., II. in III. točka izreka), ne izpodbija. Toženec se izrecno strinja tudi z izvedenskim mnenjem, da tožnica potrebuje stalni nadzor in da gre pri tožnici za dejanski stan iz 2. odstavka 139. člena ZPIZ-1 in da torej potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Po 137. členu ZPIZ-1 imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega.

Ker imajo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo glede na citirano določbo ZPIZ-1 uživalci ene od pokojnin, tožnica pa na dan 2. 12. 2010 in niti 1. 1. 2011, čeprav jo je sodišče zaradi bolezni razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine, še ni bila uživalka invalidske pokojnine, ji je sodišče zmotno priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od 1. 1. 2011 dalje.

Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in ugotovljene popolne nezmožnosti za delo, bo tožnica s priznano pravico do invalidske pokojnine, skladno z 2. odstavkom 156. člena ZPIZ-1 postala uživalka invalidske pokojnine prvi naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja. S tem dnem bo tožnica, pri kateri je ugotovljena potreba po pomoči in postrežbi za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, izpolnila pogoj določen v 137. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo kot uživalka invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP sodbo sodišča v V. točki izreka spremenilo tako, da ima tožnica pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od dneva pričetka uživanja invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju dodatka za pomoč in postrežbo pa bo odločil toženec s posebno odločbo. S tem je toženec s pritožbo uspel glede datuma priznanja dodatka za pomoč in postrežbo oziroma v neznatnem delu, tožnica pa je v sporu glede dodatka za pomoč in postrežbo v pretežnem delu uspela tako, da je upravičena tudi do povračila stroškov postopka.

V celoti pa je utemeljena pritožba toženca glede stroškov postopka v sporu glede telesne okvare in invalidnine. Tožnica je tožbo glede telesne okvare in invalidnine umaknila, ker je glede na mnenje sodne izvedenke ugotovila, da pri njej ni podane telesne okvare, ne pa zato, ker naj bi toženec izpolnil zahtevek. Tožnica v tem delu, tudi če bi vztrajala pri tožbenem zahtevku glede ugotovitve telesne okvare in priznanja invalidnine, v sporu ne bi uspela.

Ker ne gre za umik tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, ni nobene podlage za priznanje stroškov postopka tožnici. Le v primeru, če toženec tekom postopka izpolni zahtevek, je zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka, ker se šteje, da je toženec spor v celoti izgubil. Vse navedeno pomeni, da tožnica do povračila stroškov postopka za spor v zvezi s telesno okvaro in invalidnino ni upravičena oziroma je glede na uspeh v pravdi, v skladu z določbo 154. člena ZPP upravičena do povračila stroškov postopka v višini 2/3 (za uspeh v dveh sporih) od zneska 1.231,48 EUR, to je 820,98 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sklepa, to je v II. točki sklepa znesek 1.231,48 EUR znižalo na znesek 820,98 EUR in sicer v skladu z določbo 5. alinee 358. člena ZPP. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu, to je v točki IV izreka, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.