Jedro

Obdolženčeva izjava na glavni obravnavi, da se bo sam zagovarjal, ne pomeni preklica pooblastila zagovorniku, saj mora biti preklic izrecen.

V določenih primerih, ko obdolženčev zagovornik iz upravičenih razlogov, med katerimi je tudi huda bolezen, ne bi mogel učinkovito zagovarjati obdolženca, bi bila kršena njegova pravica do obrambe. To bi utegnilo pomeniti bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, vendar bi moral vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izkazati, da je procesna kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodne odločbe.

Izrek

Zahteva obdolženega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sklepom z dne 08.01.2002 na podlagi 5. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega F.P. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obdolženega F.P. kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženi F.P. dne 02.04.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje sklep o podaljšanju pripora vročilo odvetnici V.P., čeprav ji je, kakor je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, odpovedal pooblastilo. Kljub temu da je v priporu in da je vedelo, da je navedena odvetnica v bolniškem staležu in na zdravljenju na Kliničnem centru v Ljubljani, mu sodišče ni postavilo zagovornika po uradni dolžnosti. Sklep o podaljšanju pripora je sicer nekdo iz te odvetniške pisarne sprejel, vendar pa se ni pritožil. Vložnik ocenjuje, da je bil s takšnim ravnanjem sodišča izigran, saj mu ni bila nudena pravna pomoč, do katere ima po zakonu pravico. Zaradi takega ravnanja sodišča tudi ne more biti deležen pogojnega odpusta in bo tako praktično prestal celotno zaporno kazen za dejanje, za katerega se ne čuti krivega. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da je bil obdolženec prikrajšan za pravico do obrambe. Poudarja, da je iz vloge v spisu razvidno, da je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, ki je svoj sklep o podaljšanju pripora z dne 08.01.2002 vročalo obdolženčevi zagovornici, vedelo, da gre zgolj za formalno vročitev pisarni, ker naj bi bila zagovornica zaradi bolezni odsotna iz pisarne in da zato svoje dolžnosti ne more opraviti. Vrhovni državni tožilec tudi navaja, da bi bilo glede izpodbijanega sklepa treba obdolžencu postaviti zagovornika po uradni dolžnosti, temu zagovorniku vročiti sklep o podaljšanju pripora in tudi sodbo prvostopenjskega sodišča in o vsem odločiti z eno odločbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 19.03.2002 razveljavi in zadevo vrne Višjemu sodišču v Mariboru v nadaljnji postopek.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

O pritožbi obdolženega F.P. zoper sklep sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Mariboru že odločilo s sklepom z dne 22.01.2002 tako, da jo je zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sodbo z dne 28.02.2002 zahtevi obdolženega F.P. za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo višjemu sodišču v nadaljnji postopek. Ugotovilo je, da prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora obdolženčevi zagovornici ni bil vročen. Glede na pravilo iz 2. odstavka 388. člena ZKP, ki po 1. odstavku 403. člena ZKP velja tudi za postopek s pritožbo zoper sklep, sodišče o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Zato je ob razveljavitvi naložilo sodišču prve stopnje, da obdolženčevi zagovornici vroči sklep o podaljšanju pripora ter v primeru, če se bo ta pritožila, odloči o njeni pritožbi hkrati s pritožbo obdolženega F.P. Kakor je razvidno iz povratnice (l. št. 173) je bil sklep sodišča prve stopnje vročen obdolženčevi zagovornici, iz rubrike podpis prejemnika pa je razvidno, da je sodno pisanje prejela pooblaščena oseba.

Vložniku zahteve ni mogoče pritrditi, ko navaja, da je odvetnici V.P. na glavni obravnavi odpovedal pooblastilo. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 08.01.2002 (l. št. 160), na katero obdolženčeva zagovornica, kljub temu da je bila v redu povabljena, ni pristopila, je razvidno, da je obdolženec izjavil, da se bo zagovarjal sam, brez zagovornika. Taka izjava ne pomeni preklica pooblastila, saj mora biti ta izrecen, pač pa zgolj to, da je obdolženec izrazil voljo, da se bo na obravnavi branil sam. Glede na to, da zagovornici pooblastila ni preklical, mu samo iz tega razloga sodišče ni bilo dolžno postaviti drugega zagovornika po uradni dolžnosti. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa se ni mogoče spuščati v oceno, ali je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje, na kateri je sodišče sodilo priprtemu obdolžencu v zagovorničini odsotnosti, v skladu z določbama 2. odstavka 442. člena v zvezi z 2. odstavkom 70. člena ZKP, ker je to predmet odločanja v pritožbenem postopku zoper sodbo.

Vložnik zahteve niti ne trdi, da sodišče prve stopnje sklepa o podaljšanju pripora ni vročilo osebi, pooblaščeni za sprejemanje pisanj v odvetniški pisarni obdolženčeve zagovornice. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil na ta način zagovornici prvostopenjski sklep o podaljšanju pripora s procesnega vidika pravilno vročen. Po preteku roka za pritožbo, šteto od zadnje vročitve, zato ni bilo nobenih zadržkov, da ne bi Višje sodišče v Mariboru odločalo o obdolženčevi pritožbi.

Vložnik zahteve poudarja, da je njegova zagovornica hudo bolna in da je bila v času vročitve navedenega sodnega pisanja v bolniškem staležu, na zdravljenju v Kliničnem centru v Ljubljani.

Po 3. odstavku 22. člena Zakona o odvetništvu se mora v primerih, ko iz upravičenih razlogov dalj časa ne more opravljati odvetniškega poklica, odvetnik dogovoriti z drugim odvetnikom za splošno substitucijo ali za začasen prevzem pisarne in o tem obvestiti Odvetniško zbornico Slovenije. V naslednjem odstavku iste določbe pa je določeno, da če tako ne ravna, Odvetniška zbornica sama določi začasnega prevzemnika njegove pisarne.

Ni mogoče odrekati, da bi v določenih primerih, ko bi obdolženčev zagovornik iz upravičenih razlogov, med katerimi je tudi huda bolezen, ne mogel učinkovito zagovarjati obdolženca, bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, kar bi utegnilo pomeniti bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. V takem primeru pa bi moral vložnik zahteve izkazati, da je bila ta procesna kršitev take narave, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodne odločbe. Obdolženi F.P. pa v zahtevi tega ni storil. Da bi pri njem ne bil podan kateri od pogojev za pripor (utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, priporni razlog in neogibnost pripora za potek postopka), obdolženi v zahtevi ne zatrjuje.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno izredno pravno sredstvo, zato posplošeno sklicevanje na navedbe v drugih, predhodnih vlogah v spisu, ne zadostuje. Zato s tako navedbo v zahtevi obdolženi F.P. zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa tudi ne more izpodbiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obdolženi F.P., niso podane in jo je zato po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.