Jedro

Varščine ni mogoče uporabiti v določenih primerih ponovitvene nevarnosti, kjer ni sorazmernosti med varščino kot premoženjskim, materialnim pojmom in vrednotami, ki jih je potrebno zavarovati, med temi tudi zdravje.

Izrek

Zahteve zagovornikov obdolženih E.E., N.K. in R.S. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolžene E.E., N.K. in R.S. s sklepi odredil pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v katerega je vštel čas, ko jim je bila odvzeta prostost, obdolženemu E.E. od 29.6. 2007 od 6.00 ure dalje, obdolženemu N.K. od 29.6.2007 od 6.05 ure dalje in obdolženemu R.S. od 29.6.2007 od 6.03 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom (pod točko 2) zavrnil pritožbe zagovornikov obdolženih E.E., N.K. in R.S. zoper sklepe o odreditvi pripora kot neutemeljene.

Zagovornika obdolženih E.E. in R.S. sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep sodišča druge stopnje, zagovornik obdolženega N.K. pa zoper sklep pritožbenega sodišča v zvezi s sklepom prvostopenjskega sodišča. Vložniki v zahtevah uveljavljajo razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zagovornik obdolženega E.E. pa tudi kršitev kazenskega zakona, ki pa je ne obrazloži. Zagovornika obdolženih E.E. in R.S. Vrhovnemu sodišču predlagata, da njunima zahtevama ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje, zagovornik obdolženega N.K. pa da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahteve navaja, da v njih zatrjevane kršitve zakona niso podane in so zato izpodbijani sklepi zakoniti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahteve za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljene.

Zagovornik obdolženega N.K. se v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke v celoti sklicuje in vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti, izjavo zagovornikov obdolženega E.E. pa je Vrhovno sodišče prejelo že po seji, na kateri je odločilo o zahtevah za varstvo zakonitosti.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zoper sodno odločbo, ki je pravnomočna v materialnem in formalnem smislu. Če je bila v pritožbenem postopku pritožba zavrnjena, se to izredno pravno sredstvo vloži zoper odločbo sodišča prve in druge stopnje, saj obe skupaj predstavljata pravnomočno sodno odločbo. S procesnega vidika ni nobenih zadržkov, da bi vložnik tudi v takem primeru ne mogel izpodbijati samo odločbo sodišča druge stopnje, kot sta storila zagovornika obdolženih E.E. in R.S. Vendar v takem primeru Vrhovno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP preizkusi samo izpodbijano odločbo v mejah, ki jih uveljavlja(ta) vložnik(a).

Zagovornika obdolženih E.E. in R.S. navajata, da je zunajobravnavni senat zavrnil njune pritožbene navedbe, s katerimi sta izpodbijala obstoj utemeljenega suma, ne da bi svojo odločitev argumentiral in določno pojasnil, zakaj tudi sam ocenjuje, da je pravilna ugotovitev preiskovalnega sodnika, da je izkazana visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da sta prav obdolženca storila očitana jima kazniva dejanja.

Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz te ustavne določbe izhaja tudi dolžnost sodišča, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Za pritožbeno sodišče izhaja ta obveznost tudi iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave), ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva zoper odločbe državnih organov, s katerimi je odločeno o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravici do pritožbe kot ustavni pravici tako ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli. Pri tem pa ni nujno, da je odgovor na strankine navedbe vedno izrecen, ampak mora biti iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sodišče se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih strankinih navedb. Pritožbeno sodišče mora torej presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in o njem zavzeti svoja stališča ter jih ustrezno obrazložiti. Vendar to ne pomeni, da mora sodišče druge stopnje, če s presojo prvostopenjskega sodišča glede določenega, s pritožbo izpodbijanega vprašanja, v celoti soglaša, znova ponavljati razloge, navedene v prvostopenjski odločbi, ampak zadošča, da se nanje sklicuje. V prvem odstavku 403. člena ZKP sicer ni predpisano, da se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporablja tudi določba prvega odstavka 395. člena ZKP, vendar je glede na navedeni ustavni določbi popolnoma jasno, da mora biti preizkus izpodbijanega sklepa v okviru razlogov, ki se v pritožbi izrecno uveljavljajo, v skladu z navedenimi merili.

Zunajobravnavni senat je te obširne navedbe zagovornikov obdolženih E.E. in R.S. zoper sklep o odreditvi pripora, s katerima sta izpodbijala obstoj utemeljenega suma, zavrnil z utemeljitvijo, da je preiskovalni sodnik danost temeljnega pogoja za pripor pri obeh obdolžencih pravilno ugotovil in pri tem določno opisal njuno vlogo v okviru hudodelske združbe, njuna posamezna dejanja ter svoja stališča dovolj natančno argumentiral. Iz obrazložitve drugostopenjskega sklepa je očitno, da je sodišče glede obstoja tega pogoja za pripor v celoti sprejelo presojo prvostopenjskega sodišča. Na ta način se je sodišče druge stopnje v zadostni meri opredelilo glede pritožbenih navedb, s katerima sta zagovornika obdolženih E.E. in R.S. izpodbijala oceno dokazov in podatkov, ki jo je glede obstoja utemeljenega suma sprejel preiskovalni sodnik. S tem ko enake očitke ponavljata v zahtevi za varstvo zakonitosti, pri čemer sklepa sodišča prve stopnje ne izpodbijata, vložnika po vsebini glede temeljnega pogoja za pripor ponujata lastno presojo odločilnih dejstev, ki se razlikuje od tiste, ki jo je sprejelo sodišče. Na tej podlagi pa po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornika E.E. in R.S. si tudi napačno predstavljata, da bi moralo sodišče v sklepu o odreditvi pripora podatke in dokaze presojati z vidika kontradiktornosti, verodostojnosti, prepričljivosti in logičnosti, saj v tej fazi postopka ne gre za vsebinsko presojo, ampak za oceno ali argumentacija, ki jo je navedlo sodišče, zadošča za sklep o utemeljenosti suma, da sta obdolženca storila očitana kazniva dejanja.

Prav tako ne drži navedba zagovornika obdolženega E.E., da je podano kakršnokoli nasprotje med sklepoma preiskovalnega sodnika in zunajobravnavnega senata glede argumentacije, s katero sta utemeljila obstoj pripornega razloga begosumnosti, saj se sklep v tem delu ne opira zgolj na predpisano kazen za obdolžencu očitano kaznivo dejanje. V izpodbijanem sklepu je tudi navedeno, da se preiskovalni sodnik pri presoji tega pogoja za pripor ne sklicuje le na višino predpisane kazni, ampak da je ugotovil in ocenil tudi obdolženčeve osebne razmere (družinsko stanje, zaposlitev in odhode na Kosovo. S tem je sodišče druge stopnje pritrdilo razlogom prvostopenjskega sklepa, da glede na zaslužke, ki naj bi jih obdolženec pridobil z izvrševanjem kaznivega dejanja, ni nobenih ovir, da bi se obdolženec z družino, čeprav živijo v L., izselil iz Slovenije in odšel na Kosovo, kamor je tudi sicer pogosto zahajal, ali v kakšno drugo državo, kjer ima prav tako povezave. Da bi bilo tako sklepanje sodišča, ki ga vložnik ne sprejema, nerazumno, ni mogoče trditi.

Točno je, kar navaja zagovornik obdolženega E.E., da je Vrhovno sodišče v več svojih odločbah zapisalo, da morata biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izpolnjena vsaj ena objektivna in ena subjektivna okoliščina, ki v medsebojni povezavi utemeljujeta sklep o realni nevarnosti, da bo določeni posameznik ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Ne drži pa, da sklepanje o ponovitveni nevarnosti v izpodbijani odločbi temelji zgolj na teži kaznivega dejanja, ampak tudi na (pomembni) vlogi obdolženca v okviru kriminalne združbe in dejstvu, na katerega po vsebini napotuje drugostopenjski sklep, navedenem v sklepu preiskovalnega sodnika, da nadaljevanje s kriminalno dejavnostjo tudi po prijetju E.T. in prestreženem transportu heroina, pri katerem je obdolženec sodeloval, kaže na njegovo vztrajnost in odloč(e)nost pri izvrševanju tovrstnih kaznivih dejanj. S selektivnim navajanjem zgolj nekaterih okoliščin, na katere je sodišče oprlo sklepanje o obstoju tega pogoja za pripor, zagovorniki obdolženega E.E. zakonitosti izpodbijanega sklepa ne morejo omajati.

Z navedbami, da obdolženi E.E. še ni bil obsojen, da je redno zaposlen in da ima urejeno družinsko življenje ter da živi v dobrih premoženjskih razmerah, kar da kaže, da pri njem priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo, kar pa ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornica obdolženega R.S. tudi navaja, da zunajobravnavni senat ni presodil navedb v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o odreditvi pripora, da osumljeni R.S. že petnajst let živi v Republiki Sloveniji in da v Bosni in Hercegovini nima svojcev in da sklepanje o zaslužkih, ki naj bi jih pridobival s kriminalno dejavnostjo, niso z ničemer utemeljeni ter da zato v sklepu ni razlogov o dejstvih, pomembnih pri presoji obstoja pripornega razloga begosumnosti. Vložnica tudi poudarja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan, ker ni izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, pa tudi zato, ker doslej še ni bil obsojen.

Zunajobravnavni senat je v obrazložitvi svoje odločitve, s katero je zavrnil pritožbo obdolženčeve zagovornice, navedel, da je preiskovalni sodnik pravilno ugotovil, da je obdolženec begosumen, saj je tuj državljan, ki živi v Sloveniji neprijavljen, kar v povezavi s težo kaznivega dejanja in pridobljenimi zaslužki kaže na nevarnost, da bi na prostosti pobegnil. Sodišče druge stopnje je pritrdilo preiskovalnemu sodniku, da dejstvo, da naj bi obdolženec deloval v kriminalni združbi, glede na ugotovljeno obdolženčevo vlogo, kljub delnemu razbitju te združbe, kaže na realno nevarnost, da bi na prostosti s prodajo heroina nadaljeval. Glede na težo in okoliščine, v katerih naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da oceni v izpodbijanem sklepu o obstoju obeh pripornih razlogov ni mogoče odreči razumne presoje. Sodišče druge stopnje se je do vložničinih navedb dovolj jasno opredelilo, s tem da vložnica tega ne sprejema, pa po vsebini izpodbija dejansko stanje, na katerem temelji sklepanje sodišča o obdolženčevi begosumnosti in ponovitveni nevarnosti.

Tudi zagovornik obdolženega N.K. ne more spodnesti zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Točno je, da je predlagal odpravo pripora proti položitvi varščine že pri obdolženčevem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in predlog, v katerem je varščino opredelil tudi po višini, ponovil v pritožbi zoper prvostopenjski sklep. Sodišče se mora opredeliti do predlogov in stališč strank, kar je v konkretnem primeru storilo že s tem, da je preiskovalni sodnik ugotovil, da je odreditev pripora zoper obdolženega N.K. neogibno potrebna za potek postopka in varnost ljudi, kar na drugi strani pomeni, da milejši ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in odpravo ponovitvene nevarnosti ne zadoščajo, zunajobravnavni senat pa s tem, da je taki presoji pritrdil. Vložnik tudi prezre, da varščine ni mogoče uporabiti v določenih primerih ponovitvene nevarnosti, saj tako možnost po drugem odstavku 196. člena ZKP v primerih, kjer ni sorazmernosti med varščino kot premoženjskim, materialnim pojmom in vrednotami, ki jih je potrebno zavarovati, med temi tudi zdravje, izključuje že zakonodajalec. Med kazniva dejanja, za katera v primeru ponovitvene nevarnosti ni mogoče določiti varščine, spadajo tudi tista iz XX. poglavja KZ, za katera je predpisana kazen pet let ali več zapora, sodi tudi kaznivo dejanje, katerega je utemeljeno osumljen obdolženi N.K. Glede na navedeno je očitno, da ne sodišči prve ne druge stopnje nista kršili 2. in 22. člen Ustave, storili bistveno kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršili drugi odstavek 199. člena istega zakona, kot to zatrjuje zagovornik obdolženega N.K. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona niso podane, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahteve zagovornikov obdolženih E.E., N.K. in R.S. zavrnilo kot neutemeljene.