Jedro

V primeru poškodbe pri delu je zavarovani delavec upravičen zahtevati, da mu zavarovalnica poleg zavarovalnine iz naslova zavarovanja delodajalčeve odgovornosti, plača tudi zavarovalnino na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, čeprav je plačnik premije delodajalec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba prve stopnje s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.500,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.9.1998 do plačila, v 15 dneh.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodna odločba prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 17.675,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.158.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, potem ko je tožeča stranka umaknila tožbo glede zneska 396.500,00 SIT in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti.

Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodbi v celoti in zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka ni umaknila tožbe glede zneska 396.500,00 SIT. Sodišče bi moralo tudi revalorizirati dogovorjeni znesek zavarovalne obveznosti. Sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka znesek 23.500,00 SIT plačala iz naslova kolektivnega zavarovanja in zato ni res, da je tožena stranka tožniku plačala več, kot je znašala zavarovalna vsota glede zavarovanja odškodninske odgovornosti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek v zvezi z zneskom 5.000,00 SIT, ki je bil plačan dr. Koprivi. Poleg tega je tudi napačno očitalo pooblaščencu tožeče stranke, da se o nekaterih zahtevkih ni izjavil, saj je ta na naroku dne 16.9.1998 pojasnil, da zahteva plačilo odškodnine po vseh policah. Sodišče bi tudi moralo priznati tožeči stranki njene pravdne stroške v skladu z uspehom v pravdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se zavarovalnini iz naslova zavarovanja odgovornosti delodajalca in iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ne kumulirata. Gre namreč za dve različni zavarovalni podlagi, pri katerih izplačilo ene zavarovalnine ne izključuje izplačila druge zavarovalnine. Tožnik je tako upravičen do zavarovalnine iz naslova zavarovanja delodajalčeve odgovornosti, ki je načeloma enaka odškodnini za poškodbo pri delu, za katero odgovarja delodajalec, omejeni z nominalnim zneskom zavarovalne vsote. Poleg tega je tožnik upravičen tudi do plačila zavarovalnine iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ki spada med osebna zavarovanja. Pri tem je povsem nepomembno, kdo je plačnik premije, saj je tožnik upravičenec iz zavarovalnega razmerja in ima glede zavarovalnine tudi direktni zahtevek proti zavarovalnici. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da ima tudi zavarovanje po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja naravo zavarovanja odgovornosti delodajalca, bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, ko bi tožnik odškodninsko tožil delodajalca. V takšnem primeru bi bilo potrebno od skupnega zneska odškodnine, ki bi jo bil dolžan plačati delodajalec, odšteti tako zavarovalnino iz naslova odškodninske odgovornosti (v primeru, da je zavarovalna vsota nižja od odškodnine), kakor tudi zavarovalnino iz naslova kolektivnega nezgodnega zavarovanja, za katerega je plačeval premijo delodajalec. Stališče sodišča prve stopnje, da zavarovalnin iz naslova zavarovanja delodajalčeve odgovornosti in kolektivnega nezgodnega zavarovanja ni mogoče kumulirati, predstavlja zato zmotno uporabo materialnega prava. Ker znaša zavarovalna vsota pri zavarovanju odgovornosti 400.000,00 SIT, tožena stranka pa je doslej plačala tožeči stranki po navedeni polici 396.500,00 SIT, dolguje tako še 3.500,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja. Pritožbeno sodišče je s tem v zvezi spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka odločbe.

V preostalem delu je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prepričljivimi razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Navedenim razlogom ni potrebno ničesar dodati.

Povsem napačno je pritožnikovo stališče, da ni umaknil tožbe glede zneska 396.500,00 SIT. Umik tožbe je namreč razviden iz vloge, ki jo je tožeča stranka podala dne 9.2.1994. Nadalje tudi ni mogoče pritrditi pritožbeni trditvi, da je tožeča stranka postavila pravilen zahtevek v zvezi s polico št. 7524. Odškodnine (zavarovalnine) za nepremoženjsko škodo, ki se presoja po načelih odškodninskega prava, namreč ni mogoče uspešno uveljavljati iz nezgodnega zavarovanja. Na podlagi navedenega, je tako pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo prve stopnje v skladu s 4. točko 373. člena veljavnega ZPP, delno pa je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje, v skladu z določbami 368. člena veljavnega ZPP.

Glede na delni uspeh v pritožbenem postopku je tožeča stranka tudi upravičena do povrnitve dela pritožbenih stroškov upoštevaje odvetniško in taksno tarifo ter uspeh glede zneska 3.500,00 SIT (pritožba 125 odvetniških točk, taksa 6.750,00 SIT).