Jedro

Ker določba četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 daje pooblastilo informacijskemu pooblaščencu (toženi stranki) za nadzor nad varstvom osebnih podatkov samo za primere iz četrtega odstavka 9. člena in v primeru tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1, v obravnavanem primeru pa obdelava osebnih podatkov s strani upravljalca ne temelji na tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1, četrti odstavek 32. člena ZVOP-1 revidentu ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave njegovih osebnih podatkov za sporne namene in je tožena stranka njegovo zahtevo pravilno zavrgla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju revident) tožbo zoper odločbo Informacijske pooblaščenke (tožena stranka), št. 0711-1/2010/20 z dne 6. 7. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 32. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1) in tretjega odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla revidentovo zahtevo (1. točka izreka) za prenehanje obdelave njegovih osebnih podatkov zaradi najave namere opravljanja storitev dimnikarske službe zoper A., d. o. o., Kranj, in ugotovila, da v tem postopku niso nastali stroški (2. točka izreka). Po presoji tožene stranke v obravnavanem primeru obdelava revidentovih osebnih podatkov (ime, priimek, naslov) s strani A., d. o. o. (v nadaljevanju upravljalec), ne temelji na tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1, ampak na prvem odstavku tega člena, ta pa posamezniku ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave svojih osebnih podatkov.

2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Strinja se z razlogi za takšno odločitev, v celoti sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore. Sklicuje se na določbe 10. in 32. člena ZVOP-1, Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju Uredba) in določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 3. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo in njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmotno pravno naziranje tožene stranke, da je treba predmetno zadevo presojati po prvem odstavku 10. člena ZVOP-1. Z nepopolnim povzemanjem določila petega odstavka 6. člena Uredbe tožena stranka ustvarja zmoten vtis, da Uredba med uporabnike dimnikarskih storitev na splošno vključuje tudi lastnike nepremičnin, saj navezna okoliščina za nastanek obveznosti iz naslova dimnikarske službe ni lastništvo nepremičnine, temveč obstoj določene naprave, ki je predmet obvezne storitve dimnikarske službe. Upravljalec nima dokazov, da bi v revidentovih nepremičninah obstajala naprava, ki je predmet obvezne storitve dimnikarske službe. Povsem posplošeno zbira in obdeluje osebne podatke lastnikov nepremičnin na dimnikarskem območju, ne da bi vedel, ali in katere storitve dimnikarske službe bi sploh lahko opravil v posamezni nepremičnini. Tako zbrane osebne podatke uporablja za neutemeljeno pošiljanje „najav storitev“ ter samovoljno izstavljanje računov za t. i. „strošek zavrnjenega izvajanja storitev“. Doseči poskuša vstop v revidentovo nepremičnino in opraviti njeno preiskavo z namenom „detekcije“ morebitnih kurilnih naprav ter grozi z inšpekcijo. Ker revident od upravljalca ni zahteval nobene storitve dimnikarske službe, ta revidentove osebne podatke (ime, priimek, naslov) uporablja za uresničevanje svojih interesov. Poleg tega je bila odločba Vlade (št. 35404-31/2007/4 z dne 8. 11. 2007), s katero je bila upravljalcu podeljena koncesija, s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani (U 2354/2007-13 z dne 5. 11. 2008) odpravljena, zato upravljalec v koncesijski pogodbi (št. 353-02-57/2004 z dne 3. 12. 2007) nima več podlage za opravljanje dimnikarskih storitev. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih navedb, ki so pravno pomembne za odločitev v zadevi in je s tem kršilo določbe postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na podlagi katere revident utemeljuje dovoljenost revizije v tem primeru, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena, ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki ga revident izpostavlja, in sicer: ali so podlaga za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju v smislu prvega odstavka 10. člena ZVOP-1 lahko tudi zakonski predpisi, ki sicer ne določajo izrecno obdelave osebnih podatkov in tudi ne osebnih podatkov, ki se obdelujejo, temveč zgolj urejajo izvrševanje določene dejavnosti, ki je v javnem interesu.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

9. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in podatkov v predloženih spisov izhaja, da je v obravnavani zadevi revident zahteval, da tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 odloči, da mora upravljalec prenehati z obdelavo njegovih osebnih podatkov, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1. V zahtevi je zatrjeval, da je upravljalec obdeloval njegove osebne podatke, ne da bi bila obdelava teh podatkov v zvezi z uresničevanjem zakonitih interesov upravljalca (tretji odstavek 10. člena ZVOP-1), temveč izključno zaradi njegovega dejanskega interesa.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je oprlo svojo odločitev tudi sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče vezano (glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni pristojno presojati njegove pravilnosti in je vezano na dejanske okoliščine, ugotovljene v upravnem postopku) v obravnavani zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno.

11. Po tretjem odstavku 32. člena ZVOP-1 ima posameznik, katerega osebni podatki se obdelujejo v skladu s četrtim odstavkom 9. člena ali tretjim odstavkom 10. člena tega zakona pravico kadarkoli z ugovorom zahtevati prenehanje njihove obdelave, upravljalec pa ugovoru ugodi, če posameznik dokaže, da niso izpolnjeni pogoji za obdelavo po četrtem odstavku 9. člena oziroma po tretjem odstavku 10. člena tega zakona. Če upravljalec ugovoru ne ugodi, lahko posameznik, ki je vložil ugovor, zahteva, da o obdelavi v skladu s četrtim odstavkom 9. člena oziroma tretjim odstavkom 10. člena tega zakona, odloči državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov (četrti odstavek 32. člena ZVOP-1).

12. ZVOP-1 določa dopustne pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov posebej za javni sektor ter posebej za zasebni sektor. Po 23. točki 6. člena ZVOP-1 v zasebni sektor med drugim štejejo pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost po zakonu, ki ureja gospodarske družbe ali gospodarske javne službe ali obrt in osebe zasebnega prava. Po določbi 5. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) je izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom obvezna državna gospodarska javna služba varstva okolja, katere izvajanje mora zagotoviti država.

13. Pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju (kamor sodi tudi upravljalec) je določena v 10. členu ZVOP-1. Ta v prvem odstavku določa, da se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je z obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Tretji odstavek 10. člena ZVOP-1 pa določa dopustno izjemo, ko je mogoče v zasebnem sektorju obdelovati osebne podatke ne glede na neobstoj izrecne pravne podlage v drugem zakonu ali v osebni privolitvi. Določa namreč, da se ne glede na prvi odstavek tega člena v zasebnem sektorju lahko obdelujejo tudi osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

14. Ne glede na to, da ZVOP-1 izrecno ne določa, da se lahko za potrebe dimnikarske službe obdelujejo osebni podatki uporabnika njenih storitev, po presoji Vrhovnega sodišča opravljanje teh storitev že samo po sebi vključuje tudi uporabo najnujnejših osebnih podatkov, ki omogočajo pristop k izvajanju teh storitev. Dimnikarska služba, kot obvezna javna služba varstva okolja, opravlja z zakonom določene naloge v javnem interesu, uporaba njenih storitev pa je obvezna za vse, ki imajo kurilne naprave, dimne vode, zračnike (5. točka prvega odstavka 148. člena ZVO-1). Upoštevajoč navedeno je bilo o obravnavani zadevi pravilno ugotovljeno, da v obravnavanem primeru obdelava osebnih podatkov s strani upravljalca ne temelji na tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1, kot to zatrjuje revident, ampak na prvem odstavku tega člena.

15. Ker določba četrtega odstavka 32. člena ZVOP-1 daje pooblastilo informacijskemu pooblaščencu (toženi stranki) za nadzor nad varstvom osebnih podatkov samo za primere iz četrtega odstavka 9. člena in v primeru tretjega odstavka 10. člena ZVOP-1, v obravnavanem primeru pa obdelava osebnih podatkov s strani upravljalca ne temelji na tretjem odstavku 10. člena ZVOP-1, tudi po presoji Vrhovnega sodišča četrti odstavek 32. člena ZVOP-1 revidentu ne daje pravice zahtevati prenehanja obdelave njegovih osebnih podatkov za sporne namene in je tožena stranka njegovo zahtevo pravilno zavrgla.

16. Ugovorov, ki so po naravi bodisi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma ugovori, ki so po naravi kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, Vrhovno sodišče v reviziji ne obravnava (prvi odstavek 85. člena v zvezi s prvim odstavkom 75. člena in drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato se do tovrstnih ugovorov v obravnavani zadevi ni opredeljevalo.

17. Vrhovno sodišče kot neutemeljenega zavrača pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijana sodba po presoji Vrhovnega sodišča nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Glede odločilnih razlogov pa se je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1, po kateri sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi, oprlo na izpodbijano odločbo, ki pa ima jasne in zakonite razloge o dejstvih, ki so bila odločilna za izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke.

18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.