Jedro

Glede na spremenjeno razmerje med ZPP in ZUS-1, ki je nastalo s preoblikovanjem 22. člena ZUS-1, domneva o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, velja tudi v upravnem sporu.

Vendar pa je pri tem treba upoštevati posebnosti upravnega spora, ki modificirajo uporabo tega instituta. To predvsem velja za navedbe, ki so bile podane v postopku izdaje upravnega akta in jih je toženka že zavrnila in se tako do njih opredelila v okviru njegove obrazložitve. V takšnem primeru ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo toženka z njimi strinja. Posledično je procesna posledica iz 214. člena ZPP ne zadane. Drugače pa velja za navedbe, ki jih tožnik predhodno ni podal (in glede njih ni prekludiran) in se zato toženka do njih v postopku izdaje upravnega akta še ni mogla opredeliti, in za navedbe, ki jih je tožnik tedaj že podal, pa se toženka do njih ni opredelila in tega ni storila niti v odgovoru na tožbo. V primeru spornega dejanskega stanja mora sodišče v skladu z 59. členom ZUS-1 opraviti glavno obravnavo in ob ustreznem procesnem vodstvu med drugim ugotoviti, katera dejstva ostajajo neprerekana. Pasivnost toženke tudi na obravnavi sami pa ima za posledico priznanje navedenih dejstev kot dokazanih, enako kot to velja v pravdnem postopku.

Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti v ustrezni višini je vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njena obrazložitev pa ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca. Te ugotovitve davčnega organa pa so glede na vsebino tožbenih navedb del presoje zakonitosti sklepa o zavarovanju v upravnem sporu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1896/2017-12 z dne 12. 7. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti Finančne uprave Republike Slovenije, št. 0610-1737/2017-4 z dne 25. 2017, izdan na podlagi drugega odstavka 111. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), s katerim je bilo tožniku prepovedano razpolaganje s sredstvi v višini 300.000,00 EUR, ki jih ima na več bančnih računih.

2. Davčni organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor odmere davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2016. Tožnik naj bi v inšpiciranem obdobju direktorju družbe na podlagi posojilne pogodbe med povezanimi osebami izplačal posojila v skupnem znesku 1.334.900,00 EUR, posojilojemalec pa naj bi v tem obdobju izvedel vračilo le v znesku 134.700,00 EUR. Davčni organ je po presoji vseh okoliščin primera prejemke direktorja iz naslova posojilne pogodbe prekvalificiral v druge dohodke, kot jih opredeljuje 105. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), s čimer je za tožnika nastala pričakovana davčna obveznost iz naslova davka od drugih dohodkov, ki presega 50.000,00 EUR. Po presoji sodišča prve stopnje je s tem v zadostni meri izkazana verjetna davčna obveznost, ki utemeljuje zakonitost izdanega sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti.

3. Vrhovno sodišče je na tožnikov predlog s sklepom X DoR 161/2018-3 z dne 30. 1. 2019 dopustilo revizijo glede treh pomembnih pravnih vprašanj: Ali mora stranka v upravnem sporu svoji vlogi ponovno priložiti dokazila, če so ta dokazila že v upravnem spisu? Ali sme sodišče ugotavljati resničnost nekega dejstva, če mu ena od strank ne ugovarja, s čimer resničnost dejstva (smiselno) priznava? Bolj natančno, ali se v upravnem sporu subsidiarno (prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu) uporablja drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da opustitev prerekanja dejstva pomeni njegovo priznanje? Ali sta obstoj in višina davčne obveznosti v postopku zavarovanja predhodni vprašanji, ki ju mora davčni organ in sodišče rešiti s stopnjo verjetnosti ter posledično, ali jih lahko zavezanec izpodbija z navajanjem argumentov pravne in dejanske narave, do katerih se mora Upravno sodišče opredeliti?

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je v skladu z navedenim sklepom zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zmotno uporabo materialnega prava (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbi ugodi in odpravi sklep Finančne uprave Republike Slovenije, oziroma podrejeno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije iz razlogov, navedenih v upravnih odločbah in sodbi sodišča prve stopnje. Dodaja še, da je bila v vmesnem času že izdana odmerna odločba, s katero je bil odmerjen davek v višini 301.749,81 EUR.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve davčnih organov in sodišča prve stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presodilo, da sta izpolnjena ključna pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju, torej obstoj pričakovane davčne obveznosti in njena višina, ki presega 50.000,00 EUR (drugi odstavek 111. člena ZDavP-2). Glede višine verjetne davčne obveznosti je sodišče sledilo ugotovitvam davčnih organov, da je direktor družbe revidentu vrnil le manjši del posojila in da je dolg na dan 31. 12. 2016 znašal 1.200.000,00 EUR, iz tega pa sledi pričakovana davčna obveznost revidenta iz naslova davka od drugih dohodkov v višini 300.000,00 EUR. Nasprotno je revident v tožbi zatrjeval, da je verjetna davčna osnova nižja od zneska zavarovanja, saj je bilo posojilo v letu 2017 delno vrnjeno (poleg že upoštevanih 134.700,00 EUR naj bi posojilojemalec revidentu 12. 4. 2017 vrnil še 556.000,00 EUR), kar naj bi potrjevale listine, ki jih je priložil že k pritožbi in se nahajajo v upravnih spisih (pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 24. 2. 2017, posojilna pogodba z dne 12. 4. 2017 in kompenzacija terjatev in obveznosti v znesku 556.000,00 EUR z dne 12. 4. 2017).

**Prvo vprašanje**

9. ZUS-1 v 30. členu ureja vsebino tožbe v upravnem sporu.1 V zvezi s predložitvijo dokazil k tožbi peti odstavek 30. člena ZUS-1, na katerega se sklicuje revident, izrecno določa, da ni treba prilagati listin, ki se že nahajajo v upravnem spisu. Glede na citirano zakonsko določbo se odgovor na prvo vprašanje zdi jasen, vendar je treba zastavljeno vprašanje razumeti širše, saj se v bistvu nanaša na uporabo pravil o dokazovanju v zvezi z dokaznimi predlogi za izvedbo listin iz upravnega spisa.2

10. Upravni spor sledi predhodno izvedenemu upravnemu postopku, v katerem je upravni organ že zbral procesno gradivo, ki tvori upravni spis. Gre torej za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora. Skladno s tretjim odstavkom 38. člena ZUS-1 ga je dolžna poslati sodišču, kar pa še ne pomeni, da se je sodišče brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku dolžno seznaniti z njegovo vsebino. Takšnih preiskovalnih pooblastil sodišču ne dajeta ne ZUS-1 ne ZPP. Ravno nasprotno, stranke postopka so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (razpravno načelo, glej 7. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1). Prvostopenjsko sodišče torej ni dolžno po uradni dolžnosti izvesti dokazov z vpogledom v (vse) listine upravnega spisa.3 Če stranka poda dokazni predlog za izvedbo listin iz upravnega spisa, mora v njem določno navesti, katere listine naj se vpogledajo, saj le pavšalno sklicevanje na upravni spis oziroma listine v njem ne zadošča.4 V skladu z zahtevo po konkretizaciji dokaznega predloga stranka tudi ne more predlagati, da se vpogledajo kar vse listine v spisu. Ob tem mora svoj predlog tudi ustrezno substancirati, torej pojasniti, katero dejstvo z dokaznim predlogom dokazuje ter kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Tudi toženka se v odgovoru na tožbo lahko sklicuje na konkretno listino iz upravnega spisa. Kot enakovredno pa je treba šteti tudi njeno sklicevanje na posamezno listino oziroma dokaz v odločbi, ki je predmet presoje v upravnem sporu (izdana na prvi oziroma drugi stopnji).

**Drugo vprašanje**

11. V skladu z 214. členom ZPP se v pravdnem postopku ne dokazujejo priznana, domnevana in splošno znana dejstva. Revizijsko vprašanje se nanaša na pravilo iz drugega odstavka 214. člena ZPP, po katerem se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje. Breme stranke, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke oziroma jih obrazloženo zanika, je posledica razpravnega načela,5 po katerem so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke, sodišče pa ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala.

12. V zvezi z uporabo 214. (in 278.) člena ZPP v upravnem sporu je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 348/2011 z dne 30. 8. 20126 sprejelo stališče, da bi bila uporaba navedenih zakonskih določb v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti izpodbijanega akta (glej prvi odstavek 2. člena ZUS-1), ki temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v postopku izdaje izpodbijanega akta, v upravnem sporu pa se dejansko stanje ugotavlja le izjemoma (glej drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Glede na določbe 38. člena ZUS-1, po katerih je toženka sodišču dolžna poslati (le) spise, opustitev oziroma neobrazloženost odgovora na tožbo ne more imeti enakih posledic, kot jih ima lahko v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se dejstva, ki so navedena tožbi, štela, kot v pravdi, za priznana.

13. Glede na spremenjeno razmerje med ZPP in ZUS-1, ki je nastalo s preoblikovanjem 22. člena ZUS-1, po presoji Vrhovnega sodišča domneva o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, velja tudi v upravnem sporu. Tudi glede pravil o dokazovanju v postopku upravnega spora je namreč treba uporabiti vse določbe ZPP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, če ZUS-1 izrecno ne določa drugače. Takšno stališče potrjuje novejša sodna praksa (po uveljavitvi novele ZPP-E), ko se je Vrhovno sodišče v svojih odločitvah že oprlo na 214. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.7

14. Vendar pa je pri tem treba upoštevati posebnosti upravnega spora, ki modificirajo uporabo tega instituta. To predvsem velja za navedbe, ki so bile podane v postopku izdaje upravnega akta in jih je toženka že zavrnila in se tako do njih opredelila v okviru njegove obrazložitve. V takšnem primeru ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo toženka z njimi strinja. Posledično je procesna posledica iz 214. člena ZPP ne zadane. Drugače pa velja za navedbe, ki jih tožnik predhodno ni podal (in glede njih ni prekludiran) in se zato toženka do njih v postopku izdaje upravnega akta še ni mogla opredeliti, in za navedbe, ki jih je tožnik tedaj že podal, pa se toženka do njih ni opredelila in tega ni storila niti v odgovoru na tožbo. V primeru spornega dejanskega stanja mora sodišče v skladu z 59. členom ZUS-1 opraviti glavno obravnavo in ob ustreznem procesnem vodstvu med drugim ugotoviti, katera dejstva ostajajo neprerekana. Pasivnost toženke tudi na obravnavi sami pa ima za posledico priznanje navedenih dejstev kot dokazanih, enako kot to velja v pravdnem postopku.

**Tretje vprašanje**

15. ZDavP-2 zavarovanje davčne obveznosti ureja v določbah od 111. do 124. člena. Razlikuje med zavarovanjem izpolnitve davčne obveznosti in zavarovanjem plačila davčne obveznosti. V obravnavanem primeru gre za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, saj v času zavarovanja obveznost še ni bila ugotovljena z odločbo, ampak izhaja iz ugotovitev, zbranih v postopku inšpekcijskega nadzora. Zavarovanje takšne bodoče obveznosti se zahteva, če je tako določeno z zakonom o obdavčenju, ali če se na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo (prvi odstavek 111. člena ZDavP-2). Če pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR, pa zakon davčnemu organu nalaga obveznost, da zavaruje izpolnitev davčne obveznosti (drugi odstavek 111. člena ZDavP-2). Glede izdaje sklepa o zavarovanju na tej podlagi organ torej nima prostega preudarka, ampak se zaradi višine bodoče davčne obveznosti nevarnost neizpolnitve predpostavlja in drugih pogojev ni treba izkazovati.8

16. Z začasnim sklepom za zavarovanje se davčnemu zavezancu prepove oziroma omeji razpolaganje, s katerim bi premoženjsko stanje lahko spremenil na škodo davčnega organa. Na takšen način se zavaruje uspešnost poznejše davčne izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, ki bo izdan v odmernem postopku. Kot pravilno opozarja revizija, se s tovrstnim sklepom (čeprav začasno) posega v premoženje davčnega zavezanca, zato ZDavP-2 določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za tak poseg. Pri vprašanju obstoja in višine davčne obveznosti torej ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi bilo pristojno odločati drugo sodišče ali upravni organ v ločenem postopku, ampak za vsebinske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sklepa o zavarovanju. V primeru, ko davčna obveznost ne presega zneska 50.000,00 EUR, pa mora biti izkazano tudi utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo.

17. Davčni organ mora izpolnjevanje teh pogojev tudi ustrezno obrazložiti.9 V primeru iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 (obvezno zavarovanje) mora v sklepu navesti in obrazložiti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino, medtem ko je dokončno ugotavljanje obveznosti tako z vidika temelja kot tudi po višini predmet nadaljnjega odmernega postopka. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti v ustrezni višini je torej vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njena obrazložitev pa ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca. Te ugotovitve davčnega organa pa so glede na vsebino tožbenih navedb del presoje zakonitosti sklepa o zavarovanju v upravnem sporu. To pomeni, da davčni zavezanec v postopku zavarovanja lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, sodišče pa se mora do teh ugovorov opredeliti. V nasprotnem primeru je zavezancu odvzeta možnost celovite presoje pogojev, na podlagi katerih je davčni organ izdal začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, s čimer se posega v njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz 23. in 25. člena Ustave, saj presoja zakonitosti takšnega sklepa dejansko sploh ni zagotovljena.

**Vsebinska presoja revizije**

18. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da revident ugovorov glede obstoja davčne obveznosti ne more uspešno uveljavljati v postopku zavarovanja, saj bodo ti ugovori predmet postopka, v katerem bo izdana odmerna odločba. Revident zato meni, da je prvostopenjsko sodišče zgolj formalno preverilo zakonitost izpodbijanega sklepa, z njegovo vsebino pa se ni ukvarjalo.

19. Navedeni očitek je utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je presojalo zgolj to, ali za izdajo sklepa o zavarovanju obstoji pravna podlaga in ali je bil sklep izdan v skladu z ugotovljeno pravno podlago, torej s pogoji za njegovo izdajo, kot jih določa drugi odstavek 111. člena ZDavP-2. Posledično se ni opredelilo do tožbenih ugovorov, s katerimi je revident nasprotoval tako pravnim kot dejanskim zaključkom toženke glede obstoja davčne obveznosti (navideznost posla, darilo). Iz istega razloga se pred tem do ugovorov v zvezi z delnim poplačilom dolga v letu 2017 ni opredelila niti toženka.

20. Ker sodišče napačno ni presojalo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pričakovano davčno obveznost in ni opravilo glavne obravnave, pa toženki ni mogoče očitati pasivnosti v postopku upravnega spora in je tako ne zadenejo posledice iz drugega odstavka 214. člena ZPP. V tem delu so torej revizijski ugovori neutemeljeni.

21. Po presoji Vrhovnega sodišča omejen obseg sodne presoje pogojev za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, ni skladen z ustavnimi jamstvi iz 22. in 23. člena Ustave, na kar opozarja revizija. Takšno stališče potrjujeta tudi pomen in teža posega, ki ga ima sklep o zavarovanju na premoženjskopravni položaj zavezanca za davek (glej 16. in 17. točko obrazložitve tega sklepa). Zato začasnost ukrepa, na kar se kot razlog za omejeno vsebinsko presojo izpodbijanega sklepa sklicuje prvostopenjsko sodišče, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog za poseg v revidentovo pravico do sodnega varstva. Čeprav sklep za zavarovanje ne predstavlja končne odločitve v zadevi, je z njim poseženo v pravni položaj zavezanca za davek, ki mora že iz tega razloga imeti na voljo učinkovit postopek, v katerem bo lahko uveljavljal nezakonitost izrečenega ukrepa.

22. Trditve, ki se nanašajo na obstoj in višino pričakovane davčne obveznosti, so torej relevantne za pravilno in zakonito odločitev v tem sporu. Zato se Vrhovno sodišče v nadaljevanju opredeljuje do ostalih revizijskih ugovorov, povezanih s pravili o dokazovanju v upravnem sporu.

23. Kot navaja revident, se je v tožbi skliceval na tri listine iz upravnega spisa (na 7. strani tožbe), ki naj jih vpogleda sodišče in s katerimi je dokazoval delno vračilo posojila v letu 2017. S tem je podal konkretiziran dokazni predlog za izvedbo dokaza z vpogledom v navedene listine iz upravnega spisa. Zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za stališče, da bi morale biti listine (ponovno) priložene k tožbi. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na zgoraj obrazloženo takšno stališče nima podlage ne v določbah ZUS-1 niti v določbah ZPP. Če je prvostopenjsko sodišče presodilo, da gre pri zatrjevanem poplačilu posojila za pravno upoštevna dejstva, kar sicer nasprotuje stališču iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da ugovorov, ki se nanašajo na ugotavljanje davčne obveznosti, revident ne more uveljavljati v postopku zavarovanja, bi se moralo do revidentovih dokaznih predlogov opredeliti. To pomeni, da bi moralo dokaze izvesti na glavni obravnavi10 oziroma jih zavrniti iz zakonsko in ustavno dopustnih razlogov.

24. Glede revizijskih navedb o (ne)popolnosti upravnih spisov Vrhovno sodišče še dodaja, da je toženka v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZUS-1 dolžna predložiti popoln oziroma celoten spis, sodišče prve stopnje pa jo v nasprotnem primeru poziva k njegovi dopolnitvi. Sankcija za nepredložitev (celotnega) spisa pa je praviloma ugoditev tožbi, saj je sodišču tako onemogočen preizkus utemeljenosti tožbenih navedb.

25. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Posledično revidentu ni bila v celoti zagotovljena pravica do obravnavanja pred sodiščem, s čimer je sodišče kršilo tudi njegovo pravico iz 22. člena Ustave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitve pravil ZPP, ki po vsebini pomeni kršitev ustavnih procesnih pravic, namreč ni mogoče šteti le za relativno bistveno kršitev pravil postopka.11 Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče, upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča iz tega sklepa, presoditi, katera zatrjevana dejstva so za odločitev pomembna ter se v nadaljevanju po vzpostavitvi kontradiktornega postopka do teh dejstev in (v zvezi z njimi) predlaganih dokazov tudi opredeliti, ob tem pa upoštevati tudi pravilo iz 214. člena ZPP glede tega, katera dejstva bodo ostala sporna oziroma neprerekana s strani toženke.

**K II. točki izreka**

26. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

**Glasovanje**

27. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 V prvem odstavku določa, da je v tožbi treba navesti tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oziroma njegovo ime in sedež, naziv toženca, upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost. 2 Glej tudi sklep X DoR 161/2018-3 z dne 30. 1. 2019, 6. točka obrazložitve. 3 Glej tudi četrti odstavek 226. člena ZPP. 4 Tako Vrhovno sodišče v sodbah II Ips 279/2009 z dne 9. 9. 2010 in II Ips 231/2003 z dne 6. 5. 2004. 5 Glej tudi L. Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV Založba 2010, str. 168. 6 Sodba je bila izdana pred uveljavitvijo novele ZPP-E; s 122. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017) je bil spremenjen prvi odstavek 22. člena ZUS-1, tako da je bila črtana beseda "primerno". 7 Glej zadevo I Up 119/2019, podobno tudi I Up 202/2019, obe s področja mednarodne zaščite. 8 Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 348/2015 z dne 15. 11. 2017, navedeno izhaja tudi iz Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2F, Poročevalec DZ z dne 2. 10. 2012, str. 6). 9 Glej tretji odstavek 111. člena ZDavP-2. 10 Iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 256/2017 z dne 6. 11. 2019 izhaja, da vsak vpogled v listino, ki je bila uporabljena kot dokaz v upravnem postopku, vselej pomeni izvajanje tega dokaza po sodišču, ki ga je treba izvesti na glavni obravnavi in dati v zvezi s tem možnost stranki, da se o pomenu in vsebini tega dokaza tudi izjavi. 11 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 295/2016 z dne 8. 3. 2017, X Ips 319/2016 z dne 11. 10. 2017 in X Ips 15/2019 z dne 5. 8. 2019.