Jedro

Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v smislu stališč sodbe C-742/19 pravilno zaključilo, da stalna pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji predstavlja izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka citirane sodbe, tj. operativno urjenje (usposabljanje).

Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve tožene stranke, je sodišče pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede.

Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača prikrajšanje pri plači v skupnem znesku 4.750,42 EUR, in sicer v letu 2019 za mesece: januar, marec, julij, avgust, september december, v letu 2020 za mesece: januar, marec, april, maj, junij, julij, november in december, v letu 2021 za mesece: januar, februar, marec, april, junij, oktober in december, v letu 2022 za februar in marec, in sicer posamične neto zneske od bruto osnov, razvidnih iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek je zavrnilo glede zahtevanega prikrajšanja pri plačah v skupnem znesku 4.605,54 EUR, in sicer v letu 2017 za mesece: junij, julij, september, oktober, november in december, v letu 2018 za mesece: januar, februar, marec, april, maj, junij in oktober, v letu 2019 za februar, za marec nad dosojenim zneskom 273,22 EUR, za april, maj in november, v letu 2020 za februar, marec, nad dosojenim zneskom 159,38 EUR in za september, v letu 2021 za april nad dosojenim zneskom 463,39 EUR, maj in julij ter za mesec april 2022, v posamičnih zneskih, kot izhajajo iz izreka. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 67,84 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da gre pri vojaških vajah in usposabljanjih za posebno dejavnost oboroženih sil, katere značilnosti neizogibno nasprotujejo uporabi pravil iz Direktive 2003/88/ES. Posebne dejavnosti vključujejo dejavnosti, ki jih oborožene sile opravljajo v okviru vojaških operacij, kadar so vojaške osebe napotene v tretjo državo v okviru operacije "kriznega upravljanja" in glede njihovih dejavnosti ni mogoče učinkovito preprečevati poklicnih tveganj ali načrtovati delovnega časa. Načrtovanje nalog je v teh primerih še posebej težko, ker so te odvisne od ravnanja morebitnega sovražnika ali drugih okoliščin, na katere ima delodajalec nič ali malo vpliva in ker pravice vojaških oseb, vključno z omejitvijo delovnega časa, ne morejo imeti prednosti pred operativnimi zahtevami, ker bi bila sicer učinkovita uresničitev teh operacij ogrožena. Takšne operacije morajo vključevati element izrednih razmer. Tožena stranka ni zatrjevala niti dokazovala, da bi šlo v primeru tožnikovega usposabljanja za takšno situacijo oziroma da bi bila urjenja opravljena v okviru izrednih razmer ali izjemnih okoliščin. Šlo je za običajno redno delo tožnika, katerega del so tudi vaje in usposabljanja. To izhaja tudi iz trditev toženke, da se proces vojaškega usposabljanja nikoli ne zaključi. Te naloge je mogoče organizirati vnaprej. Tudi omejitve v zvezi z razpoložljivostjo osebja za zagotovitev kontinuitete službe načeloma niso nepremostljive. Glede potrebe po kontinuiteti delovanja bi moralo sodišče upoštevati, da za dejavnosti, ki jih vojaške osebe opravljajo v normalnih razmerah, in ki ustrezajo nalogi, ki jim je dodeljena, vnaprejšnja organizacija ni nič težja, zato je potrebno upoštevati pravila iz direktiv. Namen in smisel vojaških vaj bi bilo mogoče doseči tudi z drugačno organizacijo, vnaprejšnjim načrtovanjem in zagotovitvijo večjega števila kvalificiranih pripadnikov. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik del logistične brigade in da gre za podporno službo. SEU je vzdrževalno službo, kamor spada logistična brigada, navedlo kot primer, ki ga ni mogoče v celoti izključiti iz področja uporabe Direktive. Predlaga spremembo izpodbijanega dela tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožbo štelo za sklepčno in popolno, čeprav je tožena stranka trdila drugače. Ne strinja se z zaključkom, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive. S tem v zvezi se sodišče napačno sklicuje na Sodbo EU v zadevi C-742/19. SEU je dopustilo, da se lahko posamezna vojaška dejavnost v celoti izvzame iz področja uporabe direktive, prav tako posamezne vojaške osebe. Tožena stranka je bila dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost izključena iz področja uporabe direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, ne pa tudi kaj konkretno v zvezi s to dejavnostjo je počel tožnik. Tožnik ni zadostil svojemu materialnemu dokaznemu bremenu. Sodišče je neutemeljeno na toženko prevalilo dokazno breme s stališčem, da dokazovanje, da se Direktiva 2003/88/ES v obravnavani zadevi ne uporablja, bremeni toženo stranko. Ker je sodišče nepravilno razporedilo dokazno breme (kršitev načela enakosti orožij), je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, napadena sodba pa predstavlja sodbo presenečenja. Glede varovanja državne meje toženka vztraja, da so naloge s tem v zvezi izključene iz področja uporabe Direktive. Sodišče je prezrlo navedbe toženke in se ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da je suverena pravica vsake države članice, da se odziva na grožnje, s katerimi se sooča. Ne drži, da je vojak le varoval policijski postopek, navedbe o vseh ostalih vojaških nalogah, ki so jih pripadniki opravljali na meji za dosego strateških in operativnih ciljev, pa je sodišče prezrlo. Prav tako se ni opredelilo do navedb, da je bistvo odrejene pripravljenosti v hitri odzivnosti. Zmoten je zaključek sodišča, da dejavnosti, ki traja sedem let, ni mogoče označiti za izredno. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj je brez razlogov, podana je kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj se do vsebine obravnavanih dokumentov ni opredelilo, prav tako ni dokazno ocenilo izpovedi prič A. A., B. B. in C. C., ki so pojasnile izrednost dogodkov, definicijo oziroma elemente vojaške operacije in razloge, zakaj se odreja pripravljenost. Sodišče je podalo lastno definicijo vojaške operacije, ki nima podlage v spisu. Podlage za sprejem svojega naziranja ni navedlo, s čimer je zgrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Toženka je navedla, da je vojaška operacija serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in so koordinirane v času in prostoru za dosego operativnih ali strateških ciljev. Tožnik tej definiciji ni nasprotoval, zato se šteje za priznano (214. člen ZPP). Ker sodišče pravil o neoponiranju dejstev ni spoštovalo, je zgrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. To definicijo je potrdila tudi priča C. C. Tudi Sodišče EU je jasno, da vojaške operacije potekajo tudi v mirnodobnem času in da morajo biti kot take izvzete iz področja uporabe Direktive. Varovanje meje je ustrezalo vsem elementom vojaške operacije. Zaključek sodišča, da varovanje državne meje ni mogoče označiti za vojaško operacijo v pravem pomenu besede, ker so bili pripadniki SV zgolj v podporni vlogi policiji, je poenostavljen in v nasprotju z vsem, kar je navajala toženka in kar je pokazal dokazni postopek. Ugotovitev sodišča, da delo vojaka v času operacije D. ni potekalo drugače kot pred tem, ne drži. Sodišče je prezrlo navedbe tožene stranke, da je v letu 2019 prišlo do poslabšanja razmer na državni meji, kar je posledično privedlo do drugačne organiziranosti vojske. To sta potrdila A. A. in C. C. Dejstvo, da so se rotacije v preteklosti že izvajale, nima nikakršne zveze z organizacijo dela od leta 2019 dalje. Razmere se ves čas spreminjajo. Neutemeljen je tudi zaključek, da varovanje državne meje predstavlja običajno delo pripadnikov SV. Iz listinskih dokazov in izjav prič izhaja prav nasprotno in sicer, da je bilo varovanje izredna naloga. Ker sodišče posameznih izvedenih dokazov ni dokazno ocenilo ter se do njih ni opredelilo, je zgrešilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je namesto primernosti sistema rotacij zmotno ugotavljalo, ali je sistem rotacij na splošno možen. A. A. je izpovedal, da s sistemom rotacije na meji ne bi mogli doseči operativnih ciljev, ta sistem je bil po njegovem mnenju in izpovedi B. B. tudi bolj učinkovit. Smiselno enako kot v zvezi z varovanjem državne meje toženka pritožbeno navaja tudi glede straže. Tudi za slednjo sistem rotacij ni primeren. Neutemeljeno je sklicevanje na sodbo VSRS opr. št VIII Ips 196/2018, saj slednja ne predstavlja ustaljene sodne prakse v zvezi s pripravljenostjo in tudi ni primerljiva. Sodišče se ni opredelilo do navedb toženke, da je straža bolj učinkovita in da so objekti bolje varovani v sistemu pripravljenosti, rotacije zaposlenih pa imajo lahko nepopravljive posledice. Vedno namreč obstaja možnost za izredne dogodke, ki lahko povzročijo odtujitev orožja. Sodba je tudi glede straže brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Prav tako sodišče ni ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, ki so bili v zvezi s stražo predlagani, kar je kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, dejansko stanje je posledično zmotno ugotovljeno. Nepravilno sodišče razloguje, da spada straža v "običajno službo pripadnika SV". To ni redno delo vseh pripadnikov SV. Ker je odločitev nepravilna so nepravilno odmerjeni tudi stroški postopka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev po toženi stranki izpodbijanega dela odločbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev

7. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo od junija 2017 do aprila 2022, ko je kot "vojak - voznik" opravljal naloge straže, varovanja državne meje in vaje oziroma usposabljanja na terenu in sicer tudi v načinu pripravljenosti na delo. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da mu tožena stranka časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je tožnik dokazal, da sta straža in varovanje državne meje predstavljala "običajno službo" v mirnodobnem času, ter da je šlo za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi s sistemom rotacij. Posledično je zaključilo, da navedene aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ker je moral biti tožnik v času pripravljenosti za delo takoj na razpolago toženi stranki ter ni smel zapuščati odrejenega kraja in torej s svojim časom ni mogel razpolagati, pa je zaključilo tudi, da se ta čas pripravljenosti šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače. Prvostopenjsko sodišče pa je glede vaj in usposabljanj tožnika štelo, da utemeljujejo obstoj izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 (operativno urjenje), saj vojaških vaj ni mogoče izvesti v sistemu rotacije zaposlenih oziroma bi takšna izvedba vaj bistveno vplivala na nivo usposobljenosti pripadnikov SV. Sistem rotacij v primeru vojaških vaj ni primeren, ker s takšno organizacijo ne bi bil dosežen namen in smisel vaj oziroma bi sistem rotacije in načrtovanje delovnega časa škodoval kvalitetni izvedbi te dejavnosti. Ker je presodilo, da narava vojaških vaj zahteva izključitev te dejavnosti iz Direktive 2003/88/ES, je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve ter se v nadaljevanju opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**Pritožba tožnika**

9. Glede na razloge sodbe Sodišča EU C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od primeroma določenih izjem, opredeljenih v sodbi C‑742/19. 10. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo naslednja dejstva: bistveni namen usposabljanj je kolektivno usposabljanje, poslanstvo enote pa doseči sposobnost bojnega delovanja. Za učinkovito in ustrezno usposobljenost je nujna neprekinjena prisotnost pripadnika v času izvajanja vaj in usposabljanj, tekom katerih so postavljeni v stresno situacijo, ki ima smisel v preizkusu sposobnosti vojske; gre za vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah; med kolektivnim usposabljanjem se gradi kohezija in povezanost vojaškega kolektiva, zato niti ne more biti zaključeno v osmih ali dvanajstih urah; usposabljanja v tem časovnem okviru tudi sicer ni mogoče izvesti, saj ga je treba izvesti tudi v nočnem času itd. Neutemeljena je pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava, saj je upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje v smislu stališč sodbe C-742/19 (80. idr. točke obrazložitve) pravilno zaključilo, da stalna pripravljenost v zvezi z vajami in usposabljanji predstavlja izjemo iz 1. alineje prvega odstavka izreka citirane sodbe, tj. operativno urjenje (usposabljanje).

11. Ker je podana že izjema iz 1. alineje, niti ni ključno, ali je obenem podana tudi katera od nadaljnjih, primeroma naštetih izjem, ki so razvidne iz sodbe C‑742/19, kot npr. izjema iz 2. alineje citirane sodbe (tj. ali gre za obstoj tako posebne dejavnosti, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki jo je sodišče prve stopnje prav tako ugotovilo, pritožbeno sodišče pa s prvostopenjskimi razlogi glede obstoja te izjeme soglaša in jih ne ponavlja) ali izjema iz 3. alineje (to je ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov). Ker za izključitev dejavnosti iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES zadošča že ena od ugotovljenih izjem, niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo biti za utemeljeno izključitev dejavnosti iz področja uporabe Direktive usposabljanje opravljeno v okviru izrednih razmer ali izjemnih okoliščin. Pritožba neutemeljeno izpostavlja tudi, da bi bilo isti učinek, kot ga je zatrjevala toženka, mogoče doseči tudi z drugačno organizacijo dela, še posebej, ker toženka usposabljanja načrtuje vnaprej in se tudi ves čas izvajajo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da gre pri vajah oziroma usposabljanjih za povsem običajne pogoje dela. Ne glede na to, da se usposabljanja sicer načrtujejo vnaprej in so sestavni del delovnih obveznosti tožnika, pa sama vsebina usposabljanj, ki se skuša približati čim bolj realnim, vojnim razmeram, povsem očitno in torej po naravi stvari neizogibno nasprotuje načrtovanju delovnega časa, pri katerem se spoštujejo zahteve, naložene z Direktivo 2003/88. To jasno izhaja iz izpovedi prič A. A., E. E. in F. F., ki so skladno izpovedali, da usposabljanja zahtevajo neprekinjeno prisotnost pripadnikov iz razloga, da se med njimi zgradi povezanost in ustrezna usposobljenost za bojno delovanje, ki se mora ves čas ohranjati in tudi nadgrajevati, saj sodobno bojevanje zahteva hitro odzivnost v taktičnih situacijah, ki se nenehno spreminjajo. Iz njihovih izpovedi izhaja, da morajo biti vojaki ves čas ustrezno usposobljeni, prilagodljivi in medsebojno usklajeni. Pojasnili so, da je iz tega razloga usposabljanje lahko trajalo tudi več dni, se izvajalo v različnih časovnih okvirih, tudi ponoči, da pripadnik med usposabljanjem po osmih urah ne more kar oditi domov, saj ne ve točno, kdaj bo aktiviran in koliko časa bo aktiviran, zadano nalogo, pa mora izvesti. Posledično nadomestitev pripadnikov v času izvajanja vaj in usposabljanj ni mogoča oziroma je mogoča le z veliko težavo. Pri organizaciji, ki bi spoštovala zahteve Direktive, pa je evidentno, da pripadniki ne bi mogli izvesti zadanih nalog posamičnega usposabljanja, vojaki ne bi dosegli zahtevane stopnje izurjenosti, smisel in namen vaj pa ne bi bil dosežen oziroma bi škodoval kvalitetni izvedbi dejavnosti, kar sodišče prve stopnje pravilno zaključuje.

12. Neobrazložena pa je pritožba tožnika v delu, v katerem navaja, da je bil tožnik del logistične brigade in da gre za podporno (vzdrževalno) službo, ki jo po stališču SEU ni mogoče v celoti izključiti iz področja uporabe Direktive. Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva tožnik opira svoje stališče, da gre v njegovem primeru za vzdrževalno službo in torej za dejavnost, ki jo po stališču SEU ni mogoče v celoti izključiti iz področja uporabe Direktive. Na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. **Pritožba toženke**

13. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik. Tudi sicer je iz Sklepnih predlogov generalnega pravobranilca (točka 75) razvidno, da gre pri vojaški dejavnosti za poseben primer dejavnosti, in čeprav morajo oborožene sile kot kolektiv svoje dejavnosti opravljati tudi nepretrgano, pa to ne velja v vseh okoliščinah za vsako vojaško osebo, ki je njihov del. S tega vidika pa je pomembno, kaj je v zvezi s posamezno dejavnostjo počel tožnik. Slednji je tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostno izkazal obstoj pogojev za plačilo razlike v plači, toženka pa (v primeru straže in varovanja meje) ni dokazala okoliščin, ki bi utemeljevale izjeme od uporabe Direktive. Tako je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ovrednotilo navedbe toženke, ki o konkretnem delu tožnika niti ni podala posebnih trditev niti dokazov.

14. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila tožena stranka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe direktive oziroma je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami tudi nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zatrjevanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme, zato ne drži. 15. Pritožba zmotno navaja, da gre za sodbo presenečenja, ki jo povezuje prav z očitkom o kršitvi pravil o dokaznem bremenu ter pomanjkljivo trditveno podlago tožnika. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pritožba niti ne zatrjuje. Tudi ostali pritožbeni navedbi sta neutemeljeni. Tožnik je o tem, kakšno delo je opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. V pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2022 je jasno opredelil, kdaj in v kakšnem obsegu ur mu je bila odrejena stalna pripravljenost, podrobno pa je tudi opisal, kako je potekalo njegovo delo. Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tožbo štelo za sklepčno in popolno. Razloge v zvezi s tem ugovorom je podalo v točki 5 obrazložitve. Tudi sicer med strankama ni bilo sporno število ur stalne pripravljenosti in kdaj je bila ta opravljena, kolikšno plačilo je iz tega naslova prejel tožnik in kdaj ga je prejel, prav tako ni sporno, da je bil tožnik v času pripravljenosti za delo v odrejenem kraju, ki ga ni smel zapustiti, da v času pripravljenosti ni mogel razpolagati s svojim časom niti se brez omejitev posvečati svojim interesom. Tožnik je upravičenje, ki ga je uveljavljal s tožbo, podkrepil z ustreznimi dejstvi in dokazi.

16. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Prav tako zmotna je pritožbena navedba o kršitvi 8. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne napravilo resne dokazne ocene o toženkinih trditvah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin. Zmotno je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Teh okoliščin pritožba niti ne konkretizira.

17. V zvezi z zaključkom, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), sodišče prve stopnje ni zmotno presodilo dokazov, niti ni storilo očitanih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to napačno očita pritožba. (Ne)obstoj te izjeme je pravilno presodilo z vidika stališč citirane sodbe. S tem ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da varovanje državne meje tudi po poimenovanju te aktivnosti v "operacijo D." ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. "Vojaška operacija v pravem pomenu besede" je pravni standard, katerega presoja je glede na ugotovljene dejanske okoliščine pridržana sodišču, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera. Sodišče pri tej presoji tako ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato tudi ni kršilo določb postopka, ko s tem v zvezi ni sledilo definiciji tožene stranke ter priče C. C. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. S tem v zvezi je pravilno izpostavilo, da je izraz "vojaška operacija v pravem pomenu besede" v sodbi SEU uporabljen z namenom, da se ne bi vse dejavnosti oboroženih sil razlagale kot vojaška operacija, s čimer bi prišlo do neupravičenega omejevanja pravic, ki so delavcem zagotovljene z Direktivo 2003/88. Glede na dejstvo, da delo na meji ni predstavljalo vojaškega posredovanja oboroženih sil, da je za varovanje državne meje po zakonu pristojna in odgovorna policija, da so bili pripadniki SV na meji zgolj v podporni vlogi varovanja policije in njenih postopkov, da so bile vse naloge planirane v naprej s strani poveljujočih v SV ter nadzorovane in usklajene z organi policije, da ni šlo za izredni dogodek niti za nepredvidljivo bojno operacijo, kjer potek dela ne bi bil odvisen od odločitve tožene stranke, je sodišče pravilno zaključilo, da omenjene aktivnosti v vtoževanem obdobju ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Presoja sodišča o navedenem, kot je razvidno iz obrazložitve, temelji ne več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo. Drži sicer pritožbena navedba, da tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja lahko predstavlja "vojaško operacijo v pravem pomenu besede" in tako izjemo od uporabe Direktive, vendar le, v kolikor so podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala. Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.

18. Tožnik drugih dejavnosti, kot je varovanje policijskih postopkov na meji, ni opravljal, kar izhaja iz njegovega zaslišanja in zaslišanja prič, tožena stranka pa niti ni konkretizirala, katere taktične aktivnosti, ki so koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev (in katerih), naj bi izvajal tožnik. Tožena stranka tudi neutemeljeno očita sodišču, da ni upoštevalo, da naj bi se v vtoževanem obdobju spremenila vsebina dela SV, organizacija vojske in način poveljevanja in kontrole. Sodišče je upoštevalo, da se je z operacijo D. spremenil le formalni okvir izvajanja te naloge, da pa je toženka državno mejo s sistemom rotacije varovala več kot pet let, pri čemer je v začetnem obdobju šlo za čas največjega obsega nezakonitih migracij, zato je utemeljeno zavrnilo argument o izrednosti operacije D. kot razlogu za izključitev uporabe Direktive v vtoževanem obdobju. Odločitev je tudi v luči ozkega tolmačenja izjeme od pravila in kot takšna materialnopravno pravilna. Množične migracije, ki so se pojavile v letu 2015, je bilo sprva zagotovo mogoče šteti kot izredni, nepričakovan dogodek, kot takšnega pa ga ni mogoče opredeliti v vtoževanem obdobju, ko so se delovne naloge vojakov s tem v zvezi ustalile in se narava dela v bistvenem tudi po preimenovanju nalog varovanja v "operacijo D." ni spremenila. Aktivnosti so bile ves čas v naprej planirane, načrtovane, nadzorovane in usklajene z organi policije. Kljub temu, da bi bilo migracije v letu 2015 mogoče opredeliti za izredni dogodek, pa je tožena stranka očitno sama štela, da ne gre za izredni dogodek takšnega obsega, ki bi terjal organizacijo dela v sistemu pripravljenosti na delo, saj je to delo vse do leta 2019 organizirala v sistemu rotacij, kar dodatno potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje.

19. Pri presoji vsebine "operacije D." in spremenjenega režima dela od leta 2015 do 2019 sodišče prve stopnje ni spregledalo pojasnil prič C. C. ter A. A., kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, saj se je do slednjih ustrezno opredelilo v točkah 31 in 38 obrazložitve. Predvsem se je opredelilo do vseh njunih pojasnil, ki so se navezovala na predhodno podano trditveno podlago tožene stranke. Tudi sicer se tožena stranka na njune izjave sklicuje le pavšalno in ne pojasni, katerega bistvenega dela njunih izpovedi, ki bi potrjevale njene predhodno, ustrezno konkretizirane navedbe, sodišče ni upoštevalo v zvezi s spremenjenim režimom dela ali spremenjeno situacijo v letu 2019. Takšnih pritožbenih navedb tako pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti.

20. Neutemeljeno je uveljavljanje kršitve iz 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ki je po mnenju pritožbe podana zato, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo izpovedi A. A., B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je na podlagi njihovih izpovedi pravilno ugotovilo, da je SV sprva policijo le podpirala (mešane patrulje, samostojne opazovalnice…), z uvedbo operacije D. pa se je vloga SV pri varovanju meje spremenila iz podpore Policiji v sodelovanje s Policijo na strateškem, operativnem in taktičnem nivoju. Pravilno je zaključilo, da se kljub takšni spremembi in kljub pojasnilom navedenih prič narava dela na meji ni spremenila tako, da bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES; še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje, ob podpori in sodelovanju s policijo. Kaj dejansko odločilnega v naravi dela naj bi se spremenilo v operaciji D. v primerjavi s predhodno ureditvijo s sistemom rotacij, ki bi pomenilo, da sistema rotacij ni mogoče izvajati ob ustrezni organizaciji, tožena stranka v pritožbi konkretno ne pojasni, zato zaključka sodišča prve stopnje o dejanski nespremenjeni naravi dela ne more omajati. Tudi ne drži, da je zaključek sodišča, da je bila vojska v bistvenem v podporni vlogi Policiji, poenostavljen, saj takšen zaključek sodišča temelji na izvedenih listinskih dokazih in izpovedih zaslišanih prič.

21. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C‑742/19. Pritožba mu zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Pri tem zatrjuje, da je teoretično gledano vedno možna rotacija, če se zaposli več vojakov, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niso razlogi, iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja varovanja meje, prvostopenjske dokazne ocene v tem delu pa ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna.

22. Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje tudi z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. V čem konkretno naj bi se izkazovala večja učinkovitost zaradi stalne pripravljenosti tožnika, iz dokaznega postopka ne izhaja, zlasti tudi ob upoštevanju ugotovitve, da je tožnik ves čas opravljal po vsebini povsem enako delo. Kadrovska situacija1 ne more biti nepremagljiva ovira za uporabo določb Direktive (toženka je v postopku tudi sicer ni konkretizirala) in ne more imeti prednosti pred zagotavljanjem varovanja zdravja delavcev. Toženka se tudi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v zvezi z vprašanjem presoje, koliko delovnih mest mora biti sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija SV. V obravnavani zadevi se to vprašanje ni zastavljalo in gre torej za nedopustno pritožbeno novoto.

23. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje presoji, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru več kot petletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katerega (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 opredelilo Sodišče EU.

24. Neutemeljeno se toženka pritožuje tudi glede odločitve, ki se nanaša na stražo. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernem prvostopenjskem sklicevanju na sodbo VIII Ips 196/2018. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zadeva VIII Ips 196/2018 nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, zato bi bil spregled te sodne odločbe s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu. Na podlagi ugotovitve, da je bilo tudi straže mogoče organizirati drugače, kot s pripravljenostjo na delo, in sicer z rotacijo, na podlagi katere bi bil vojakom zagotovljen čas počitka v skladu z zahtevami Direktive, je pravilno presodilo, da navedeno delo ni izjema, ki izključuje uporabo Direktive. Takšno pa tudi sicer ni po svoji vsebini.

25. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da tudi straža ni bila dejavnost, ki bi potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaških operacij v pravem pomenu besede, temveč je predstavljala redno dejavnost Slovenske vojske, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost, temveč je bila načrtovana v naprej. Šlo je za običajno službo v mirnem času brez posebnosti, ki se v sistemu rotacij izvaja tudi od decembra 2022 dalje. Pritožbeno ni sporno, da se delo na straži od leta 2022 opravlja v sistemu rotacij. Ob dejstvu, da je torej mogoče te aktivnosti učinkovito organizirati tudi brez odrejene pripravljenosti in po sistemu rotacije pripadnikov, in da tožena stranka te aktivnosti od leta 2022 dalje v praksi na ta način (zopet) izvaja, so neutemeljene pavšalne navedbe tožene stranke, da sistem rotacij za te aktivnosti ni primeren. Tožena stranka tudi sicer ni izkazala posebnih okoliščin, da bi zaradi njih bil sistem rotacij neprimeren. Če ne bi bil primeren, tožena stranka teh aktivnosti na ta način ne bi izvajala. Zgolj dejstvo, da je morda določeno nalogo mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, pa ne dokazuje, da te aktivnosti ni mogoče izvesti na način, ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Nerelevantne so tudi navedbe toženke, da straža ne spada v "običajno službo" pripadnika SV, ker to ni delo vseh pripadnikov SV. Odločilno je le, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravljal stražo (ter naloge, povezane z varovanjem državne meje), s tem v zvezi pa mu je bila tudi odrejena pripravljenost na delo.

26. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato po določbi 154. člena ZPP sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe, pri tem pa je toženka tožniku dolžna povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo (500 točk), 2 % materialne stroške (10 točk) in 22 % DDV, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR.

1 Priča F. F. je razlog za organizacijo varovanja meje v obliki stalne pripravljenosti videl v kadrovski stiski in načinu nagrajevanja, A. A. in B. B. glede učinkovitosti nista bila konkretna, na ravni pavšalnih zatrjevanj pa so s tem v zvezi ostale tudi navedbe toženke.