Jedro

Če kršitelj ne plača globe in stroškov postopka po pravnomočnosti sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov (osmi odstavek 57. člena ZP-1). Izterjavo globe in stroškov izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov na predlog prekrškovnega organa, ki je izdal odločbo o prekršku (prvi odstavek 202. člena ZP-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z zgoraj navedenim sklepom je Davčni urad Maribor kot prvostopni organ odločil, da se na predlog predlagatelja Ministrstva za notranje zadeve opravi davčna izvršba za znesek neplačane globe za prekršek na podlagi izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga št. 105-PPP Celje, št. 0000076624110 z dne 25. 9. 2006, izvršljivega 12. 10. 2006. Globa znaša 5.007,51 €, stroški davčne izvršbe 20,86 €, skupni dolg pa 5.028,37 €. Kot izhaja iz navedenega sklepa, se davčna izvršba opravi do višine dolga z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu banke, pri tem pa se upošteva izvzetja iz izvršbe iz drugega odstavka 166. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2, Uradni list RS 117/2006 s spremembami) in omejitve izvršbe iz tretjega odstavka 166. člena ZDavP-2. Iz obrazložitve izhaja, da je v skladu s 57. oziroma 202. členom Zakona o prekrških (ZP-1, Uradni list RS, št. 3/2007 s spremembami) predlagatelj izvršbe poslal davčnemu organu predlog za prisilno izterjavo neplačane globe, naložene z zgoraj navedenim izvršilnim naslovom. Ker tožnik v določenem roku globe ni poravnal, je davčni organ v skladu s 143. členom ZDavP-2 začel z davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi. Na podlagi 156. člena ZDavP-2 namreč davčni organ opravi postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Pri tem mora banka v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZDavP-2 upoštevati, da so iz davčne izvršbe izvzeta sredstva iz 159. člena ZDavP-2, če gre za sredstva nakazana za tekoči mesec z izjemo iz 11. točke 159. člena ZDavP-2. Poleg tega pa mora banka upoštevati tudi omejitve iz tretjega odstavka 166. člena ZDavP-2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-30-597/2008-2 z dne 2. 2. 2009 odločilo, da se tožnikovi pritožbi zoper sklep Davčnega urada Maribor delno ugodi in se izrek sklepa glede izvršljivosti izvršilnega naslova spremeni tako, da glasi: „plačilni nalog, št. 76624110 z dne 25. 9. 2006, izvršljiv dne 26. 3. 2007“. V ostalem je ministrstvo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da prvostopni sklep vsebuje sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, je pa nepravilno naveden datum nastopa izvršljivosti plačilnega naloga, zato je ministrstvo v tem delu izrek izpodbijanega sklepa spremenilo. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na izpodbijanje izvršilnega naslova, pa drugostopni organ pojasnjuje, da to s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče. Pritožbeni organ je preizkusil prvostopni sklep v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa tudi v smislu drugega odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) in ugotovil, da je – razen datuma izvršljivosti – izpodbijana odločitev pravilna.

Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu izpodbija zgoraj navedeno odločitev s trditvijo, da „plačilni nalog, predlog ali odločba ne morejo biti osnova za plačilo kazni, ker ni bilo izdanih pravnomočnih sodb“. Zato bi naj bilo poseženo v njegove temeljne človekove pravice. Zatrjuje, da plačilni nalog ni izvršljiv, ker v obravnavani zadevi še ni bilo odločeno s pravnomočno sodbo, in je prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se tudi na 26. in 27. člen Ustave RS in smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Bistvo tožnikovih tožbenih trditev je, da v obravnavani zadevi še ni bilo odločeno s pravnomočno sodbo, zato plačilni nalog, s katerim mu je bilo naloženo plačilo globe, še ni izvršljiv. Kot izhaja iz predloženega spisa, je bil tožniku 26. 9. 2006 izdan plačilni nalog zaradi kršitve sedmega odstavka 190. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Zoper ta plačilni nalog je tožnik vložil zahtevo za sodno varstvo, o tej pa je odločilo Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah s sodbo št. PR 1540/2006-4403 z dne 25. 9. 2006, s katero je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zgoraj navedeno odločbo o prekršku. Sodba je postala pravnomočna 24. 3. 2007, plačilni nalog pa izvršljiv 26. 3. 2007. Kot izhaja iz navedenega, ne držijo tožbene trditve, da o zadevi še ni bilo odločeno s pravnomočno sodbo.

Če kršitelj ne plača globe in stroškov postopka po pravnomočnosti sodbe o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov (osmi odstavek 57. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1, Uradni list RS, št. 7/2003 s spremembami). Izterjavo globe in stroškov izvrši pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov na predlog prekrškovnega organa, ki je izdal odločbo o prekršku (prvi odstavek 202. člena ZP-1).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pri izdaji izpodbijanih upravnih aktov pravilno uporabljena. Ker tožnik tega, kar mu je bilo naloženo z zgoraj navedenim plačilnim nalogom, potrjenim s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, ni izpolnil, je Davčni urad Maribor utemeljeno izdal izpodbijani sklep (150. člen ZDavP-2 v zvezi s 146. in 156. členom ZDavP-2). Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova opremljenega s klavzulo izvršljivosti, napako glede datuma izvršljivosti v prvostopnem sklepu pa je sanirala drugostopna odločba.

Ker je bila izvršba pravilno dovoljena na podlagi pravnomočnega in izvršljivega izvršilnega naslova ter na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, so tožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitev ustavnih oziroma človekovih temeljnih pravic neutemeljene.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).