Jedro

Okoliščina, da je bilo odkrito obsojenčevo sodelovanje v hudodelski združbi ob pogovoru z bratom, ne predstavlja kršitve zakona, saj obsojenčev brat v tem postopku ni priča, temveč obdolženec, zato ne more imeti statusa privilegirane priče.

Izrek

Zahteva obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojeni D.V. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena v zvezi z 22. členom KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo obdolženčevi pritožbi ter v odločbi o stroških kazenskega postopka prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, določenega po uradni dolžnosti, pa obremenjujejo proračun. V preostalih delih je bila obdolženčeva pritožba in pritožba njegovega zagovornika zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje.

Obsojeni D.V. je zoper pravnomočni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, da sodišče sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa jo razveljavi in vrne v novo sojenje. Po njegovem mnenju se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo na nezakonite dokaze, pridobljene z ukrepom nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, saj uporaba POMS-ov zoper njega sploh ni bila izdana, ker je bila predlagana uvedba teh ukrepov dne 14.1.2002 in odobrena za obdobje od 16.1. do 16.2.2002, kaznivo dejanje pa naj bi bilo storjeno med 7.1. in 9.1.2002. Poleg tega za odreditev ukrepov po mnenju obsojenca niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je sodeloval pri izvršitvi kaznivih dejanj, ukrep bi bil možen le za kaznivo dejanje, navedeno v drugem odstavku 150. člena ZKP in ne bi bila podana možnost drugačnega zbiranja dokazov. Sodišče bi moralo izločiti vse dokaze, zbrane s temi ukrepi. Obsojenec trdi, da so bile posebne operativne metode in sredstva uporabljeni prej, preden je bila zanje izdana ustrezna sodna odredba, vprašljivo pa je tudi, ali je prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov izvajala policija ali Slovenska obveščevalna varnostna agencija. Edini dokaz za obsodilno sodbo temelji na enem ali dvema telefonskima prisluhoma, ki bi morala biti izločena, razgovor pa je bil opravljen med obsojencem in bratom, ki je privilegirana priča. Obsojenec zato meni, da ni dokazano, da bi storil kaznivo dejanje, poleg tega pa iz opisa kaznivega dejanja ni razviden zakonski znak organiziranosti in koristoljubnosti oziroma po noveli KZ nezakonito spravljanje na ozemlje, prevažanje ali pomoči pri skrivanju, tako da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 311. člena KZ. Sodišče je po mnenju obsojenca tudi nepravilno pravno opredelilo kaznivo dejanje, saj bi moralo uporabiti milejši predpis, tako da bi uporabilo novo določbo tretjega odstavka 311. člena KZ, po tej določbi pa ni možen očitek poskusa storitve enkratnega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. Kršena naj bi bila tudi določba 6. točke 32. člena ZKP, saj ni bilo pogojev za enotesn postopek, ker med obdolženci ni bilo medsebojne zveze. Prav tako so bile kršene določbe kazenskega postopka glede zahteve za razrešitev postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti, saj s tem ni bila zagotovljena pravica do poštene obrambe. Sodišče bi moralo tako upoštevati domnevo nedolžnosti, ker obsojencu krivda ni bila dokazana. Tudi glede kazni obsojenec meni, da je pri pogojni obsodbi dolžina preizkusne dobe predolga.

Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru na zahtevo menila, da ni utemeljena. Po njenem mnenju so bili ukrepi prisluškovanja in snemanja ter tajnega opazovanja in sledenja zakonito izvedeni, pravilno je pravno opredeljeno kaznivo dejanje, brat obsojenca ni imel statusa priče, temveč soobdolženca, zagovornik po uradni dolžnosti pa je aktivno sodeloval pri obrambi, podajal dokazne predloge in vlagal pravna sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V predkazenskem postopku se je ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po določilu tedaj veljavnega 150. člena ZKP izvajal zakonito. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Novem mestu je z odredbo z dne 16.1.2002, poleg devetih osumljencev tudi zoper obsojenega D.V. odredila ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP na prenosnem telefonskem priključku, ki ga je uporabljal obsojenec. Ukrep je bil odrejen zaradi utemeljenih razlogov za sum storitve kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po 297. členu KZ, ki je po 2. točki drugega odstavka 150. člena ZKP predstavljal podlago za odreditev ukrepa. Okoliščina, da je bilo odkrito obsojenčevo sodelovanje v hudodelski združbi ob pogovoru z bratom M.V., kar je bilo odkrito že pred to odredbo, prav tako ne predstavlja kršitve zakona. Zoper obsojenčevega brata so bili že prej izvajani ukrepi in zato posnetek pogovora z obsojencem ni bil nezakonit, obsojenčev brat pa v tem postopku tudi ni priča, temveč obdolženec, zato v tem primeru nima statusa privilegirane priče. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po drugem odstavku 311. člena v zvezi z 22. členom KZ. V razmerju do noveliranega 311. člena KZ je že pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo obsojenca in njegovega zagovornika pravilno ugotovilo, da novelirana določba 311. člena KZ pomeni pri obsojenčevem dejanju strožjo določbo, dejanje pa je kaznivo tako po drugem odstavku 311. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, kot po noveliranem 311. členu KZ.

Obsojenec neutemeljeno uveljavlja, da je bil opravljen enotesn postopek, kajti že iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz šestega odstavka 32. člena ZKP za izvedbo enotnega postopka. Tudi glede zavrnjenega predloga za razrešitev postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti sodišče ni kršilo zakona, iz spisnih podatkov pa ni razvidno, da z zagovornikom po uradni dolžnosti ne bi bila obsojencu zagotovljena pravica do obrambe, saj takšne trditve izhajajo zgolj iz subjektivnega zaznavanja obsojenca.

Obsojenec v zahtevi uveljavlja, da ni kriv in da mu dejanje ni dokazano. S tem obsojenec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

V zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče uveljaviti primernost izrečene preizkusne dobe pri pogojni obsodbi, saj je bila ta kazen izrečena zakonito.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja obsojeni D.V., poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 325. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o oprostitvi plačila povprečnine temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.