Jedro

Plača na drugem ustreznem delu se delavcu določi z razporeditvijo (s samim sklepom o razporeditvi ali na podlagi takega sklepa bodisi s posebnim sklepom ali pogodbo o zaposlitvi) in ta plača je nato podlaga za obračun nadomestila po prvem odstavku 134. člena ZPIZ.

Nadomestilo se na podlagi 190. člena ZPIZ delavcu izplačuje tako za dneve dela, kot tudi za druge dneve, "za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače" - torej tudi za vse dneve ko je delavec upravičeno odsoten z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je junija 1994 prenehalo delovno razmerje, vendar je uspel v sodnem sporu in ga je tožena stranka decembra 1995 pozvala nazaj na delo in mu za leti 1994 in 1995 izplačala nadomestilo plače. Tožniku je bila že pred prenehanjem delovnega razmerja z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju Zavod) priznana pravica do razporeditve na drugo delovno mesto in ga je tožena stranka razporedila na delovno mesto "adjuster". Zoper sklep o razporeditvi se tožnik ni pritožil. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po pravnomočni sodbi, ni pa podlage, da bi namesto tožnika uveljavljala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu. To bi moral storiti tožnik sam in ni mogoče trditi, da je nepriznanje te pravice v vzročni zvezi z nezakonito odstranitvijo z dela. Za čas od 9.12.1995 dalje pa je tožena stranka imela pravno podlago za izplačevanje nadomestila plače v pravnomočnem sklepu o razporeditvi. Zato je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Drugače kot sodišče prve stopnje je presodilo, da razlogi zakaj tožnik ni nastopil dela na novem delovnem mestu, niso izključno na njegovi strani, zato je upravičen do razlike v plači v višini nadomestila, ki bi ga prejemal s strani Zavoda. Tožnik je v sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja uspel, zato ima na podlagi 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravico do restitucije, to je do vzpostavitve stanja, kakršno je bilo, preden je škoda nastala. Če vzpostavitev prejšnjega stanja škode ne odpravi popolnoma, ima tožnik pravico do denarne odškodnine za ostanek škode. V konkretnem primeru škoda ni le izpad plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (ki jo je tožena stranka že povrnila), temveč tudi izpad razlike v plači zaradi razporeditve na drugo, nižje vrednoteno delo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ki je upoštevalo napotke instančnega sodišča iz razveljavitvenega sklepa v prvem sojenju. Ocena pritožbenega sodišča glede dejstva, kdaj je tožnik dejansko nastopil delo na novem delovnem mestu, pa je v izpodbijani sodbi povsem nasprotna stališču iz prejšnjega razveljavitvenega sklepa. Dejstvo, da bi tožnik nastopil delo po 16. 6. 1994, če ne bi bilo prenehanja delovnega razmerja, pa je v nasprotju z ostalimi nespornimi dejstvi in izpovedjo tožnika glede bolniškega staleža in sposobnostjo za delo v spornem obdobju. Tožena stranka je izpolnila vse svoje obveznosti po pravnomočni sodbi, izguba nadomestila pri Zavodu pa je posledica dejstva, da tožnik ni podpisal aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ne pa izdaje nezakonitih sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Zavezanec za plačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je Zavod in pridobitev te pravice bi moral tožnik zahtevati od Zavoda, ne pa od tožene stranke.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izpodbijana sodba nima očitanih formalnih pomanjkljivosti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Ali je odločitev tudi pravilna in zakonita, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka sicer zatrjuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa iz njenih navedb izhaja, da dejansko nasprotuje predvsem ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokazni oceni sodišča. To pa pomeni uveljavljanje nedopustnega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Z odločbo Zavoda št. I-865814 z dne 1.2.1994 je bila tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo (kot tako je bilo izrecno navedeno delovno mesto "adjuster"). Tožena stranka je tožnika razporedila na delovno mesto "adjuster" s sklepom, ki je postal dokončen in pravnomočen, saj se tožnik zoper sklep o razporeditvi na drugo ustrezno delo ni pritožil. Tožniku je delovno razmerje prenehalo 2.6.1994, ker ni podpisal aneksa k pogodbi o zaposlitvi. S pravnomočno sodbo (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 2183/94-6 z dne 16.11.1995 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 1129/94-7 z dne 29.9.1994) je bila odločitev o prenehanju delovnega razmerja razveljavljena, toženi stranki naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo in prizna tožniku od 2.6.1994 dalje tudi "vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo".

Tožena stranka je tožnika pozvala nazaj na delo in mu izplačala nadomestilo plače za delovno mesto "adjuster". Tožnik pa je s tožbo v obravnavani zadevi zahteval še plačilo nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu in sicer zato, ker bi bil do tega nadomestila upravičen, če ne bi prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Nadomestilo mu je Zavod pričel izplačevati od 9.12.1997 na podlagi odločbe št. 21-865814 z dne 10.3.1998 (priloga B4), njegov predhodni zahtevek pa je bil zavrnjen z odločbo Zavoda št. 21-865814 z dne 25.3.1996 (priloga B7), ker še ni začel opravljati drugega ustreznega dela, kar je po 133. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl.) pogoj za odmero nadomestila.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) in Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) sta sicer že poznala pogodbo o zaposlitvi, vendar sta sočasno poznala tudi enostranske odločitve delodajalca o pravicah in obveznostih delavcev, posebej tudi o razporeditvah (tretji odstavek 17. člena ZTPDR). To pomeni, da je bil že dokončen sklep o razporeditvi na drugo delovno mesto izvršljiv. Delavec je bil dolžan začeti delati na novem delovnem mestu, sicer mu je na podlagi 6. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 9. točke prvega odstavka ZDR (1990) lahko prenehalo delovno razmerje. Na drugi strani pa je delodajalec tak sklep lahko izvršil, zlasti je lahko pričel delavcu obračunavati plačo za novo delovno mesto.

Pri tem je treba navedeno izvršljivost dokončnega sklepa o razporeditvi ločiti od dejstva, kdaj je delavec na novem delovnem mestu tudi dejansko začel delati. Delavec je lahko v času razporeditve tudi odsoten z dela (v bolniškem staležu, na dopustu, na izobraževanju, ipd.), vendar to ne vpliva na izvršljivost oziroma na učinkovanje sklepa o razporeditvi. Vplivalo bi lahko le na obračun plače ali nadomestila. Tudi v primeru tožnika imamo podobno situacijo. Tožnik po dokončnosti sklepa o razporeditvi ni pričel delati: najprej zato, ker je bil v bolniškem staležu, potem pa zato, ker mu je tožena stranka nezakonito odpovedala delovno razmerje.

Zahtevek tožnika je po svoji naravi odškodninski zahtevek - zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke. Izpodbijana sodba ima prav, da je bila tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo oziroma bi bilo, če do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. To pomeni, da mora postopati tako, kot bi morala že v letu 1994 - "izvršiti" mora svoj dokončni sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto adjuster. Tožena stranka je tako ravnala le deloma.

Tožniku je izplačala nadomestilo plače za navedeno delovno mesto.

Toda če bi že od vsega začetka postopala pravilno in zakonito, bi tožnik imel ves čas tudi pravico do nadomestila zaradi manjše plače na novem delovnem mestu. Ta pravica mu je bila z odločbo Zavoda že priznana, le odmeriti jo je bilo še treba. Do tega pa ni prišlo zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki je zato dolžna tožniku povrniti tudi to škodo.

Glede na zakonsko ureditev delovnega razmerja, določb prvega odstavka 133. člena, prvega odstavka 134. člena in 190 člena ZPIZ ni mogoče razlagati tako, da ima delavec-invalid pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu samo ob podpisu pogodbe o zaposlitvi in le za čas, ko tudi dejansko dela, za čas ko je z dela upravičeno odsoten pa ne. To pravico ima ves čas, ko je razporejen in je torej dolžan opravljati, preostali delovni zmožnosti ustrezno delo (in seveda, če in dokler ima na tem delovnem mestu manjšo plačo).

Plača na drugem ustreznem delu se delavcu določi z razporeditvijo (s samim sklepom o razporeditvi ali na podlagi takega sklepa bodisi s posebnim sklepom ali pogodbo o zaposlitvi) in ta plača je nato podlaga za obračun nadomestila po prvem odstavku 134. člena ZPIZ.

Nadomestilo se na podlagi 190. člena ZPIZ delavcu izplačuje tako za dneve dela, kot tudi za druge dneve, "za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače" - torej tudi za vse dneve ko je delavec upravičeno odsoten z dela.

Samo tako je mogoče razumeti tudi dopis Zavoda z dne 27.11.1996 (priloga B9) in odločbo Zavoda z dne 25.3.1996 (priloga B7), pri čemer sta obe listini izdani v času prekinitve delovnega razmerja na podlagi nezakonite odločitve tožene stranke. Tudi pomen aneksa k pogodbi o zaposlitvi si tožena stranka napačno razlaga. V dopisu Zavoda z dne 27.11.1996 je aneks le primeroma naveden kot dokazna listina, na podlagi katere se lahko prične postopek pri Zavodu. Taka listina pa je lahko tudi dokončen sklep o razporeditvi.

Ker niso podani revizijski razlogi, in je glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča odločitev materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).