Jedro

Če tožnik ni prejel pisnega ukaza, s katerim je bil dan na razpolago, to ne pomeni, da razpolage iz 293. člena Zakona o službi v oboroženih silah ni možno dokazovati z vsemi drugimi dokazi v smislu določb ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo obe odločbi toženca. Tožniku je priznalo pravico do izplačevanja akontacije vojaške predčasne starostne pokojnine v mesečnih zneskih od 1.1.1992 dalje ter izreklo, da bo toženec izplačeval tožniku mesečne zneske za nazaj. Zapadle in še neizplačane zneske akontacij pa mu je dolžan izplačati v 8 dneh po pravnomočnosti prvostopne sodbe. Ugotovilo je, da tožnik izpolnjuje pogoje Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Ur.l. RS, št. 4/92).

Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče s ponovnim zaslišanjem tožnika in dveh novih prič P.T. in I.S. ni ugotovilo nič novega. Še vedno je nesporno dejstvo, da je tožnik praviloma vsak dan do 8.8.1991 prihajal v vojašnico in opravljal določena dela po ukazu nadrejenega, občasno pa je ostajal tudi doma. Tožnik ni prejel nobenega akta o razrešitvi od aktivne vojaške službe po 399. členu Zakona o službi v oboroženih silah ali pa akta o razpolagi po 293. členu zakona. Za pravilno in enotno razumevanje pojmov, kdaj je bil pripadnik JA na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, pa je potrebno uporabljati določbe navedenega zakona. Tožnik nima listinskega dokaza, da je bil postavljen na razpolago, oz. da mu je bil odobren redni letni dopust, niti da je bil v bolniškem staležu. Zato je po pritožbenem stališču njegov status po 18.7.1991 ostal še vedno nedokazan. Predlaga ugoditev pritožbi in ustrezno odločitev.

Tožnik v odgovoru na pritožbo podrobno prereka pritožbene navedbe ter predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče izvedlo dokaze in razčistilo vsa vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, opr.št. Psp 111/94, z dne 5.1.1995. V ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku je razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v sporu in na podlagi pravilno uporabljenega prava o zahtevku pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi temeljito in pravilno obrazložilo ter se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno prvostopnega sodišča. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Sodišče je razčistilo, da je tožnik do 18.10.1991 izpolnil pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Pri tem je upoštevalo podatke v odločbi Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda, št. Psp 97683, z dne 5.3.1992. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pri tem datumu očitna pisna napaka - 5.5.1992. Pravilen datum pa je glede na datum overovitve na zadnji strani odločbe, 5.3.1992, (v toženčevem spisu). Upoštevalo je tudi podatke iz fotokopije delovne knjižice, predložene prvostopnemu sodišču ter pojasnilo navedenega zavoda sodišču z dne 22.5.1995. Glede pogoja statusa po 18.7.1991, konkretno od 19.7.1991 do 31.12.1991, pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je imelo prvostopno sodišče v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za dokazno oceno, da je bil tožnik v tem obdobju v statusu razpolage po 2. alinei, 1. odstavka, 2. člena odloka, v skladu z določbami 293. in 294. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Ur.l. SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90). Nesporno je tožnik že 25.12.1990 prvič vložil zahtevek za prenehanje aktivne vojaške službe zaradi uveljavitve pravice do predčasne pokojnine (zahtevek v toženčevem spisu, št. V-9.875.086, ki ga je pribavilo že prvostopno sodišče in na katerem je sprejemni žig Vojne pošte x.y. z datumom 25.12.1990). V toženčevem spisu je tudi odredba komandanta V.P. 5027 xy, št. 7-340, z dne 1.8.1991 o tem, da tožniku aktivna vojaška služba preneha zaradi uveljavitve pravice do predčasne starostne pokojnine dne 31.12.1991, oz. z dnem razrešitve od aktivne vojaške službe. Že S.P. je, zaslišan na obravnavi dne 5..11.1993 izpovedal, da je bil pomočnik komandanta za kadrovske zadeve 29. partizanske divizije rezervnega sestava s sedežem na Ptuju, da so šle glede na njegovo delovno dolžnost preko njega vse vloge za upokojitev, zaradi česar mu je dobro znano, da je tožnik že v letu 1990 vložil zahtevo za prenehanje aktivne vojaške službe zaradi predčasne upokojitve. Nadalje je izpovedal, da je bil v zvezi s to zahtevo izdan ukaz v komandi 31. korpusa v Mariboru, da je tožnik dolžan dolžnost predati do srede maja 1991. Ker pa predaja ni bila izvršena v roku, je komandant divizije podaljšal rok predaje do srede junija 1991. Izpovedal je tudi, da je tožnik skladišče predal nasledniku Đ.T. še pred agresijo na RS, dokumentacijo in pisarniški material pa nekaj kasneje. Po 18.7.1991 je bil tožnik po izpovedbi priče na razpolago, saj je posle v zvezi s svojo zadolžitvijo administratorja in skladiščnika predal, nove zadolžitve pa ni imel. Nima prav pritožba, ko navaja, da sodišče s ponovnim zaslišanjem tožnika in dveh novih prič ni ugotovilo nič novega. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opozorilo prav na to, da bo moralo prvostopno sodišče z zaslišanjem tožnika ter prič dodatno razčistiti, zakaj je tožnik do 8.8.1991 še vedno delal kot aktivna vojaška oseba, torej pakiral dokumentacijo, arhiv ipd. ter ali ga je k temu delu pozval in mu ga določil nadrejeni starešina ter kdo je to bil. Navedeno vprašanje je, kot je opozorilo pritožbeno sodišče, pomembno za presojo, ali gre pri tožniku dejansko za status razpolage po 293. členu zakona ter delo s tem v zvezi po 2. odst. istega člena zakona, ali ne. Prav to vprašanje pa je sodišče v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku podrobno razčistilo z dodatnim zaslišanjem tožnika, in z zaslišanjem T.P., ki je sedaj zaposlen v Območnem štabu TO, v obravnavanem obdobju pa je prevzel dolžnost od D.T, T. D. pa od tožnika. P.T. je izpovedal, da je tožnik predal posle T. v mesecu juniju 1991, datuma pa se ni točno spominjal (obravnava 27.2.1995). Zlasti pomembna za presojo zadeve je tudi izpovedba J.S (obravnava 28.11.1995), ki je bil v obravnavanem obdobju namestnik komandanta 29. partizanske divizije rezervnega sestava v P.. Bil je glavni poveljujoči v kasarni D.K. po 18. juliju 1991, ker komandanta I.Š., zaradi bolniškega staleža v kasarni ni bilo. J.S. je izpovedal, da mu je znano, da je tožnik dal že pred agresijo na RS zahtevo za predčasno upokojitev ter da je začel predajati svojo dolžnost nasledniku D.T. meseca junija in je dolžnost v zvezi z nalogami skladiščnika v celoti predal pred agresijo, okrog 25. junija. Samo administrativni del dolžnosti je predal kasneje. Ob času agresije sta bila s tožnikom v kasarni D.K, kjer niso delali nič in so pričeli delati šele tedaj, ko je prišel ukaz 31. korpusa o selitvi iz Slovenije. Kljub temu, da je tožnik že vložil zahtevek za upokojitev, je bil še vedno starešina in je moral biti v kasarni, zato mu je S. kot namestnik komandanta dal zadolžitve v zvezi s pripravami za selitev, ki jih je tudi konkretno opisal. S pripravami za selitev so končali okrog 25. ali 26. julija, določen čas po 26. juliju pa so v kasarni še pakirali dokumentacijo - arhiv ter mize, stole in omare.

Nesporno je, da je 29. partizanska divizija zapustila Slovenijo 8.8.1991, da je tožnik ostal v Sloveniji ter da ni odšel z divizijo.

Nesporno je tudi, da je bilo poročilo o predaji dolžnosti sestavljeno 29.7.1991 ter, da je v njem navedeno, da je tožnik predal vojaško premoženje in denarna sredstva v času od 1.6.1991 do 29.7.1991 (list.št. 12 v prvostopnem sodnem spisu).

Ob takšnem stanju tudi pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopnega, da je tožnik svoje dolžnosti večji del predal že pred agresijo, v celoti pa že pred 18.7.1991, da ni bil postavljen na drugo dolžnost ter da gre za status razpolage po 293. členu navedenega zakona. Po določbi 2. odst. 293. člena pa mora aktivna vojaška oseba, ki je na razpolagi, opravljati delo, ki ji ga določi nadrejeni starešina. Tožnik je opravljal le delo, potrebno v zvezi z odhodom njegove enote iz Slovenije in to po ukazu nadrejenega J.S..

Zakon v 496. členu, 2.odst., res določa akt o dajanju na razpolago, ki ga tožnik, kot navaja tudi pritožba, nima.

Vendar pa to ne pomeni, da pri dokazovanju dejstva, da je bila oseba postavljena na razpolago, ni možno teh dejstev dokazovati z vsemi drugimi dokazi v smislu Zakona o pravdnem postopku, kot je to poudarila tudi Vlada RS v odgovoru z dne 26.1.1995 pritožbenemu sodišču na predlog za avtentično tolmačenje nekaterih določb odloka.

Prav na podlagi zaslišanja obeh novih prič v ponovljenem in dopolnjenem dokaznem postopku ter s ponovnim zaslišanjem tožnika je prvostopno sodišče, upoštevaje tudi druge že izvedene dokaze, pravilno ocenilo, da je v konkretnem primeru stanje razpolage po določbi 293. člena Zakona o službi v oboroženih silah dokazano kontinuirano za obdobje od 19.7.1991 do 31.12.1991. Zato ne more biti relevantna pritožbena navedba o tem, da tožnik ni prejel akta o razrešitvi od aktivne vojaške službe po 399. členu navedenega zakona.

Da pa je ta akt očitno bil izdan, izhaja iz obrazložitve odločbe Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda s slabo čitljivim datumom iz leta 1992, št. Psp 97683, UP-1 11832/92, v toženčevem spisu. V njej je navedeno, da je tožnik razrešen od aktivne vojaške službe z dnem 31.12.1991 na podlagi odločbe V.P. 8638 Maribor št. 58-1/4, z dne 25.8.1991, izdane na podlagi že navedene odredbe komandanta Vojne pošte Zagreb z 1.8.1991, ki pa je v toženčevem spisu.

Na podlagi vsega navedenega tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je imelo prvostopno sodišče za dokazno oceno, da je izpolnjen tudi pogoj statusa od 19.7.1991 do 31.12.1991, dovolj skladnih in verodostojnih dokazov. Zato gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča za čas od 19.7.1991 pa do 31.12.1991 za dokazano stanje razpolage po 293. in 294. členu Zakona o službi v oboroženih silah.

Zaradi obrazloženega je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.