Jedro

Ravnanje upnice v konkretnem primeru ne utemeljuje ocene o potrebnosti stroškov predloga za dodatno izvršilno sredstvo, vloženega v kratkem časovnem obdobju po predhodno vloženem, brez pojasnila o razlogih za takšno postopanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka.

II. Upnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje dovoljeno izvršbo nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom, prodajo dolžnikovi premičnin (I. točka izreka) in določilo izvršitelja (II. točka izreka). Glede stroškov vloge z dne 1. 8. 2023 je sklenilo, da jih krije upnica sama (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev v III. točki izreka sklepa se upnica po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je vložila dva predloga za nadaljevanje izvršbe, in sicer prvič 11. 7. 2023 za rubež bančnega dobroimetja in drugič 1. 8. 2023 za prodajo premičnin, saj je izvedela, da si dolžnik lasti osebno vozil, katerega rubež in prodaja bi zadostila za pokritje dolga. O lastništvu vozila je izvedela v okviru izvršilnega postopka I 310/2023, in sicer 12. 7. 2023, ko je s strani izvršitelja prejela izpis iz registra neposestnih zastavnih pravic, kar izhaja iz priloženega e-sporočila z dne 12. 7. 2023. Kasneje je bila s strani izvršitelja tudi obveščena o opravi izvršilnega dejanja. Meni, da kratek časovni razmak med vložitvijo obeh predlogov ne bi smel vplivati na odločitev o povračilu stroškov in da bi bil predlog za prodajo premičnin pred tem datumom brezpredmeten. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo peti odstavek 38. člena ZIZ in opozarja, da je bila vložitev obeh predlogov potrebna zaradi poplačila njene terjatve. Sodišče se tudi ni opredelilo do dejstva, ali je vloga in njeni stroški potrebni za izvršbo, prav tako ni obrazložilo, kako naj bi kratek časovni razmak utemeljeval potrebnost nastalih stroškov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ob odsotnosti odločilnih razlogov v izpodbijanem sklepu, pa je poseglo tudi v pravico upnice do sodnega varstva. Opozarja, da ZIZ glede vložitve predlogov za novo izvršilno sredstvo ne določa nobenih časovnih omejitev, razen da lahko predlog poda do konca izvršilnega postopka. Zato je v celoti na upniku kdaj bo vložil posamezen predlog. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v zanjo pozitivno odločitev in priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je pojasniti, da vse okoliščine, ki jih pritožnica navaja kot razlog za vložitev predloga z dne 1. 8. 2023 (t. j. da je šele kasneje izvedela, da je dolžnik lastnik osebnega vozila; da je to izvedela s strani izvršitelja oziroma za to izvedela v postopku I 310/2023 itd.) in v dokazovanje slednjega priložena dokaza, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, saj upnica v ničemer ne pojasni zakaj teh navedb ni podala že pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi 15. členom ZIZ).

6. Kot sicer pravilno navaja pritožba, sme upnik v skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ do konca izvršilnega postopka (neomejeno) predlagati, da sodišče poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov dovoli izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Vendar pa ta pravica upnika ne pomeni avtomatično, da je v vsakem primeru tudi upravičen od dolžnika zahtevati povrnitev stroškov predloga, s katerim predlaga novo sredstvo ali predmet izvršbe. Glede povračila stroškov postopka ga namreč omejuje določba petega odstavka 38. člena ZIZ, v skladu s katero mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti le tiste stroške, ki so bili za izvršbo potrebni.

7. Kakor je pojasnjeno v izpodbijanem sklepu in kar ni pritožbeno sporno, je upnica vložila dva predloga za novo izvršilno sredstvo, in sicer predlog za novo sredstvo z rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet z dne 11. 7. 2023 in z rubežem premičnin z dne 1. 8. 2023. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na kratek časovni razmak med obema predlogoma, stroške vloge z dne 1. 8. 2023 upnica trpi sama. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje ravnanje upnice v konkretnem primeru ne utemeljuje ocene o potrebnosti stroškov predloga za dodatno izvršilno sredstvo, vloženega v kratkem časovnem obdobju po predhodno vloženem, brez pojasnila o razlogih za takšno postopanje. Morala bi vsaj zatrjevati (pa tudi izkazati), da je bila vložitev novega predloga za razširitev izvršbe tako kmalu po vložitvi prejšnjega potrebna in iz katerih razlogov, česar pa v konkretnem primeru ni storila.1 S tem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo petega odstavka 38. člena ZIZ. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali je upničina vloga oziroma stroški te vloge potrebni za izvršbo, saj je s tem, ko je pojasnilo, da kratek časovni razmak med obema predlogoma ne utemeljuje potrebnost nastalih stroškov, pojasnilo ravno to. S tem pa je neutemeljena tudi smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ. Glede na vse pojasnjeno, pa pritožnica tudi ni bila prikrajšana v pravici do sodnega varstva.

8. Po obrazloženem in ker pritožbeni preizkus tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev ni pokazal (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker upnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbe stroške, saj iz tega razloga ne gre za izvršbo potreben strošek (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Razloge namreč prvič navaja šele v pritožbi, kar pa sodišče prve stopnje ni moglo presojati, niti tega glede na pojasnjeno v 5. točki obrazložitve tega sklepa ne more upoštevati sodišče druge stopnje.