Jedro

Višino in plačilo (v tej zadevi spornega) nadomestila za opravo vpisa ureja 51. člen Uredbe. Za upravičence, ki lahko zahtevajo vpis v register, pa niso notarji, je višina nadomestila določena v tretjem odstavku 51. člena Uredbe, četrti odstavek istega člena pa določa, da nadomestilo plačajo upravičenci, ki so zahtevali opravo vpisa, in sicer enkrat mesečno po poteku meseca, v katerem so zahtevali vpis.

Glede na navedene določbe se pritožbeno sodišča strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pasivna legitimacija toženca (stečajnega upravitelja) podana. Določbi četrtega odstavka 21. člena in četrtega odstavka 51. člena Uredbe sta jasni. Stečajni upravitelj je upravičenec za vložitev zahteve za izbris zastavne pravice, zato je tudi zavezanec za plačilo nadomestila.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v Uredbi določena ureditev plačila za storitev izbrisa zastavne pravice tožencu ne nalaga končnega plačila nadomestil iz svojih sredstev, ampak gre kvečjemu za začasno naložitev plačil, dokler ti stroški ne bodo poplačani iz stečajne mase. Vsi stroški, ki nastanejo stečajnemu upravitelju, so stroški stečajnega postopka (prim. 354. člen in nadaljnje ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da sporni stroški izbrisa zastavnih pravic predstavljajo povsem običajne in pričakovane stroške stečajnega postopka, ki se z dogovorom lahko celo prenesejo na kupca z zastavno pravico obremenjene premičnine v stečaju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 25,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2018 dalje do plačila in ji povrniti 54 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec. Predlaga, da višje sodišče sodbo bodisi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne bodisi jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje bodisi prekine odločanje in glede na njegove ugovore predlaga ustavno presojo Uredbe o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Uredba je neustavna, ker nedopustno posega v pravno – premoženjski položaj pritožnika oziroma določa, da naj bi bil stečajni upravitelj zavezanec za plačilo taks za opravo vpisov ali izbrisov podatkov v elektronskem Registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.

Tožnica je pravna oseba javnega prava in nima ustavno varovanih človekovih pravic. Toženec je fizična oseba, funkcijo stečajnega upravitelja opravlja v pravno organizacijski obliki zasebnega prava. Za dolgove odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Strošek izbrisa iz Registra ni njegov strošek, ampak strošek stečajne mase stečajnega dolžnika, katerega upravitelj je toženec. Takšna ureditev posega v njegov pravno-premoženjski položaj, ker kazi njegov davčni položaj (toženec mora plačevati davke na „fiktivne“ prihodke), ker je pasivno legitimiran za dolg, ki ni njegov, in ker ureditev omogoča položaj, ko je toženec zavezan za plačilo tujega dolga, tudi, če ga ne bi mogel dobiti povsem povrnjenega nazaj, kot v primeru „stečaja v stečaju“.

Strošek stečajnega postopka se mora glasiti na stečajnega dolžnika, tako kot se računi dobaviteljev storitev in blaga stečajnemu dolžniku. Če bi tožnica izdala račun na stečajnega dolžnika, bi upravitelj posredoval predlog sodišču v odobritev. Na podlagi sklepa o soglasju bi ta strošek poravnal s fiduciarnega računa, na katerem so zbrana sredstva stečajne mase. Če račun ne bi bil plačan, bi tožnica morala tožbo vložiti zoper stečajnega dolžnika in ne upravitelja. Vlada RS si je pravila pisala sama in svojemu subjektu, ki ga je pooblastila za izvajanje določenih nalog, priskrbela ugodnejši položaj nasproti drugim subjektom, ki poslujejo s stečajnimi dolžniki. Gre za zlorabo oblasti.

Stečajni upravitelj je organ sodnega postopka, to je tudi sodnik ali sodnica, ki postopek vodi, ki pa ni dolžan „zalagati“ nobenega stroška. Stečajni upravitelj je tudi zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika. Zakoniti zastopniki ne nosijo nobenih obveznosti za stroške, ki se nanašajo na pravno osebo. Zakaj naj bi bilo ustavno dopustno, da je stečajni upravitelj pravne osebe osebno zavezan za plačilo stroškov, če to ne velja za nobenega drugega zakonitega zastopnika? Sodišče ne loči med stroški upravitelja ter ostalimi tekočimi in občasnimi stroški stečajnega postopka. Stroški upravitelja so tisti stroški, do katerih je upravitelj osebno upravičen in višino katerih določa Pravilnik. Ti stroški so prihodek upravitelja. Ostali stroški nastajajo stečajnemu dolžniku, ne pa upravitelju. Ker ne gre za osebne stroške upravitelja, ta ne more biti tožen za njihovo plačilo.

Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženec ni trdil, da gre v danem primeru za položaj „stečaja v stečaju“, pritožnik opozarja, da mora pravno pravilo svoj test zakonitosti in ustavnosti prestati v vseh mogočih položajih. „Stečaj v stečaju“ je poljuden izraz za položaj v stečaju, ko stečajna masa ne zadošča za kritje tekočih in občasnih stroškov iz 355. člena ZFPPIPP. S sklicevanjem na argumentacijo sklepa VSL Cst 284/2013 pritožnik trdi, da se v primeru, če stečajna masa ne zadošča za plačilo, stroški dobaviteljem poplačajo sorazmerno višini njihovih terjatev, upravitelj pa bo moral plačati AJPES celotni znesek, sam pa bo postal upnik in bo poplačan sorazmerno.

Glede davčnega in premoženjskega položaja toženca sodišče zapiše, da toženec lahko sam izbere oblikovanje davčne osnove, nato pa, da če „pričakuje, da bodo odhodki iz opravljanja dejavnosti presegali 80 % prihodkov, lahko izbere način oblikovanja davčne osnove na podlagi dejanskih odhodkov“. Ravno to ugovarja toženec, in sicer, da stroški iz naslova vtoževane terjatve niso njegovi „dejanski“ stroški in tudi niso njegovi „dejanski“ prihodki, ko jih prefakturira na stečajnega dolžnika, ampak so fiktivni stroški in prihodki. Tega tožencu ni treba dokazovati, gre za pravno argumentacijo.

Izračun na podlagi zakona ni stvar dokazovanja, ampak pravne argumentacije. Če toženec doseže 49.000 EUR lastnih prihodkov, bo njegova davčna osnova znašala 20 %, to je 9.800 EUR. Davčna stopnja je fiksna (20 %), davek torej znaša 1.960 EUR. Če toženec stečajnemu dolžniku znesek te tožbe 25,50 EUR prefakturira, znašajo njegovi prihodki 49.025,50 EUR, nova davčna osnova 9.805,10 EUR, davek pa 1.961,02 EUR. Toženec plačuje davek na prihodke, ki niso njegovi. Vsaka začasna „založitev“ stroškov pomeni, da mora toženec imeti za isti znesek manj lastnih prihodkov, da ne bi izgubil ugodnejšega davčnega položaja. V večjem stečaju, kjer gre za ogromno število vpisanih zastavnih pravic, lahko stroški povsem iznakazijo položaj upravitelja in ga celo prisilijo, da zapusti ugodnejši davčni položaj. Pristop sodišča, ki zapiše, „da bi bili stroški, ki so predmet tega postopka, v primeru normiranega upoštevanja odhodkov relevantni le, v kolikor bi presegli 80 % dohodkov, vendar tega toženec ne trdi in ne dokazuje“, nasprotuje temeljnima ustavnima načeloma pravne države in enakosti pred zakonom.

Sodišče se zaveda, da lahko tožnica pride do plačila svoje terjatve neposredno od stečajnega dolžnika, pa s sodbo še vedno raje ohranja toženca kot vmesenega plačnika, čeprav ta trpi finančne posledice.

Poleg navedenega pa se za izbris podatkov, kar je zahteval toženec, nadomestilo ne plača. Iz 51. člena Uredbe izhaja, da se nadomestilo nanaša le na vnos podatkov in za vsak naknadni vpis spremembe že vpisanih podatkov ali naknadni vnos novih podatkov.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka od toženca zahteva plačilo računa št. ... z dne 4. 4. 2018 v višini 25,50 EUR za opravljeno storitev vpisa spremembe že vpisanih podatkov zaradi izbrisa zastavne pravice na prodanih premičninah v stečaju.

7. Toženec plačilu nasprotuje s trditvami, da ni zavezanec za plačilo za izbris podatkov iz registra neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (RZPP), ker storitev ni bila opravljena zanj, ki je le zakoniti zastopnik (stečajni upravitelj) stečajnega dolžnika A. d. o. o. - v stečaju. Toženec opravil v zvezi s stečajnim dolžnikom ne opravlja v svojem imenu in za svoj račun, temveč po uradni dolžnosti in v imenu in za račun stečajnega dolžnika, zato ne more biti zavezanec za plačilo kakršnegakoli stroška, ki se nanaša na stečajnega dolžnika.

8. Kot jo je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje temeljno pravno podlago za vzpostavitev RZPP predstavlja določba osmega odstavka 177. člena Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da vlada Republike Slovenije z uredbo določi vrste premičnin, za katere se vzpostavi register, vrsto enoličnega identifikacijskega znaka za premičnine, način vodenja in upravljanja registra, povezovanja in iskanja podatkov v registru ter tarifo za vpise v register. Navedeno področje je v relevantnem obdobju1 urejala še „stara“2 Uredba o registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin (Ur. l. RS, št. 23/04, 66/06, 16/08, 62/11, 87/15, v nadaljevanju Uredba).

9. Po 3. členu Uredbe RZPP vodi AJPES, in sicer tako, da na zahtevo notarjev, izvršiteljev in drugih organov, določenih z zakonom, zagotovi opravo vpisa v registru, vodi zbirko listin, na podlagi katerih je bil zahtevan vpis v register, in zagotavlja vpogled v podatke iz registra. Upravičenec je vsaka oseba ali organ, ki lahko na podlagi zakona zahteva opravo vpisa v register (4. točka 4. člena Uredbe). Zahtevo za vpis v register lahko vložijo notar, izvršitelj, stečajni upravitelj in druge osebe oziroma organi, za katere zakon tako določa (20. člen Uredbe).

10. V četrtem odstavku 21. člena Uredbe je določeno, da stečajni upravitelji vložijo zahtevo za vpis prenehanja zastavne pravice na premičnini, vpisani v register, ki je v stečajnem postopku prodana oziroma prenesena kot premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti. Zahteva se vloži na podlagi pravnomočnega sklepa stečajnega sodišča o izročitvi premičnine kupcu oziroma pravnomočnega sklepa stečajnega sodišča o prenosu zastavljene premičnine upnikom ali drugi osebi, za katere zakon tako določa. Stečajni upravitelj mora zahtevo vložiti najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa.

11. Višino in plačilo (v tej zadevi spornega) nadomestila za opravo vpisa ureja 51. člen Uredbe. Za upravičence, ki lahko zahtevajo vpis v register, pa niso notarji, je višina nadomestila določena v tretjem odstavku 51. člena Uredbe, četrti odstavek istega člena pa določa, da nadomestilo plačajo upravičenci, ki so zahtevali opravo vpisa, in sicer enkrat mesečno po poteku meseca, v katerem so zahtevali vpis.

12. Glede na navedene določbe se pritožbeno sodišča strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pasivna legitimacija toženca (stečajnega upravitelja) podana. Določbi četrtega odstavka 21. člena in četrtega odstavka 51. člena Uredbe sta jasni. Stečajni upravitelj je upravičenec za vložitev zahteve za izbris zastavne pravice, zato je tudi zavezanec za plačilo nadomestila.

13. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za neustavno določbo Uredbe.3 Tudi po presoji pritožbenega sodišča v Uredbi določena ureditev plačila za storitev izbrisa zastavne pravice tožencu ne nalaga končnega plačila nadomestil iz svojih sredstev, ampak gre kvečjemu za začasno naložitev plačil, dokler ti stroški ne bodo poplačani iz stečajne mase. Vsi stroški, ki nastanejo stečajnemu upravitelju, so stroški stečajnega postopka (prim. 354. člen in nadaljnje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)). Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da sporni stroški izbrisa zastavnih pravic predstavljajo povsem običajne in pričakovane stroške stečajnega postopka, ki se z dogovorom lahko celo prenesejo na kupca z zastavno pravico obremenjene premičnine v stečaju.4

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne loči med stroški upravitelja ter ostalimi tekočimi in občasnimi stroški stečajnega postopka. Stroški upravitelja so tekoči stroški stečajnega postopka (1. tč. drugega odstavka 105. člena ZFPPIPP).

15. Tudi glede pritožbenih navedb o hipotetični situaciji, ko pride do „stečaja v stečaju“ in stečajna masa ne zadošča za kritje tekočih in občasnih stroškov, je odgovorjeno že v razlogih sodišča prve stopnje. Ugotovljeno5 je bilo, da je v konkretnem primeru obstajalo premoženje, ki je bilo prodano in zanj prejeta kupnina, zato do tega ni moglo priti. Brez kakršnihkoli konkretnih trditev o tem, v kolikšnem deležu pride do situacij, ko bi moral stečajni upravitelj AJPESU v celoti plačati znesek nadomestila, sam pa bi bil poplačan le sorazmerno6, ni mogoče oceniti, ali zatrjevani (domnevni) poseg v premoženjsko pravni položaj stečajnih upraviteljev res predstavlja prekomeren poseg glede na zasledovani cilj, to pa je zagotavljanje varnosti pravnega prometa s premičninami, ki so zarubljene (prim. 2. člen Uredbe).

16. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je v 16. in 17. točki prepričljivo odgovorjeno tudi na pritožbene trditve o vplivu sporne ureditve na toženčev davčni položaj. Na te razloge se pritožbeno sodišče sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

17. V zadevi je bilo sporno tudi, ali za opravljeno storitev Uredba sploh predpisuje plačilo. Tezo toženca, da izbris zastavne pravice pomeni tudi izbris zadeve (za kar AJPES v skladu s petim odstavkom 51. člena Uredbe ni upravičen do nadomestila) je logično in prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izbrisi zastavnih pravic, ki ne predstavljajo izbrisa zastavne pravice glede celotnega premoženja za določeno terjatev, ne morejo predstavljati izbrisa celotne zadeve, saj do njega pride šele, ko so izbrisani vsi posamezni vpisani podatki. Na dejansko ugotovitev, da toženec ni dokazal, da je zahteval izbris celotnih zadev, pa je pritožbeno sodišče vezano.

18. Pravilna je posledično odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec tožeči stranki za opravljenih pet vpisov izbrisov zastavnih pravic povrniti 25,50 EUR (2. točka tretjega odstavka 51. člena v zvezi 50. členom Uredbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti, ki je bil določen v izdanem računu.

19. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

1 Vpisi izbrisov so bili opravljeni v letu 2018. 2 Nova je bila sprejeta 11. 6. 2020, veljati je začela 13. 6. 2020 (Ur. l. RS, št. 85/20). 3 Toženec je predlagal, da sodišče prve stopnje prekine postopek in sproži ustrezen postopek pred ustavnim sodiščem. Pravilno mu je bilo pojasnjeno, da nevezanost sodnika na podzakonske predpise pomeni, da sodišče lahko sproži ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem, če dvomi v zakonitost ali ustavnost tega predpisa, ni pa tega dolžno storiti. Kadar ugotovi, da gre za nezakonit podzakonski predpis, ga ne uporabi (exceptio illegalis). 4 Prim. VSL Cst 248/2018. 5 Na to ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano. 6 Pritožnik se sklicuje na argumentacijo sklepa VSL Cst 284/2013.