Jedro

Da so otroci tožeče stranke pripravljeni pomagati le-tej pri njenem preživljanju oziroma da le-ta s pridelavo in prodajo zelenjave zasluži določena sredstva, ne pomeni, da je s tem tožeči stranki zagotovljen trajen vir preživljanja, ker to ni več, ki bi bil tudi prisilno izterljiv.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2572/97-9 z dne 17.3.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.9.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker ne izpolnjuje pogojev iz 4. točke 1. odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), v zvezi s 5. členom Uredbe Vlade Republike Slovenije o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (v nadaljnjem besedilu: Uredba). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbe 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (Ur. list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), v povezavi z določbo 5. člena Uredbe (Ur. list RS, št. 47/94).

V zvezi z navedenimi določbami sodišče prve stopnje meni, da mora imeti prosilec za državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna stredstva, s katerimi se bo preživljal sam, ali pa drug trajen vir preživljanja, na primer zakonito pravico preživljanja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vendar v višini zajamčenega osebnega dohodka na družinskega člana. Glede na podatke in listine v upravnih spisih oziroma višine pokojnine in varstvenega dodatka izvenzakonske partnerice tožnika ter dejstva, da ga otroci, kot delovno sposobnega, niso dolžni preživljati, po mnenju sodišča prve stopnje, tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka. Navedena Uredba, ki opredeljuje zakonsko nedoločene pravne pojme ZDRS, med drugim določa, da višina dohodkov prosilca za pridobitev slovenskega državljanstva ustreza višini zajamčenega osebnega dohodka. Tako je, po mnenju sodišča prve stopnje, neupoštevna tožnikova trditev, da bi morala tožena stranka, pri presoji višine dohodkov na družinskega člana, uporabiti drug predpis. Tudi tožbena navedba, da so tožnikovi otroci pripravljeni pomagati pri njegovem preživljanju oziroma da s pridelavo in prodajo zelenjave zasluži določena sredstva (10.000,00 SIT potrditvah tožnika), ne pomeni, po mnenju sodišča prve stopnje, da je s tem tožniku zagotovljen trajen vir preživljanja, saj to ni vir, ki bi bil tudi prisilno izterljiv. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sredstva, ki jih zasluži s pridelavo zelenjave na svojem vrtu, niso sredstva, ki mu med drugim zagotavljajo trajno materialno in socialno varnost. Upoštevati je treba, da se on in njegova partnerka ne preživljata izključno s pridelki na vrtu, ampak, da z dohodki v zvezi s temi pridelki, ki niso majhni (približno po 10.000,00 SIT na mesec) že vrsto let redno povečujeta svoje mesečne prejemke. Te pridelke uporabljata zamrznjene tudi pozimi. On in njegova partnerka se tako dejansko preživljata z njeno pokojnino, varstvenim dodatkom in s pridelki na njegovem vrtu in z občasnimi priložnostnimi deli. Nikoli nista bila socialni problem, kar je tudi razvidno iz potrdila območne organizacije Rdečega križa Slovenije v Š.L., iz katerega izhaja, da nikoli ni prejemal denarne ali materialne pomoči. V Republiki Sloveniji prebiva že od 1.5.1966 leta. Z ženo imata skupaj tri otroke, ki so vsi rojeni v Sloveniji in imajo slovensko državljanstvo ter svoje družine. Vsi trije so redno zaposleni in so ga pripravljeni preživljati, če bi za to obstajala potreba. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ga otroci niso dolžni preživljati, je tudi pavšalna in je v njegovo škodo, ker sodišče prve stopnje ni imelo vseh pomembnih dejstev in dokazov za takšno sklepanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in je svojo odločitev utemeljilo s prepričljivimi razlogi, ki jih sprejema in zato ne ponavlja. Utemeljeno je sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju v upravnem postopku in je v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo, da, glede na podatke in listine v upravnih spisih oziroma višine pokojnine in varstvenega dodatka izvenzakonske partnerice tožnika ter dejstva, da ga otroci, kot delovno sposobnega, niso dolžni preživljati, tožnik ne izpolnjuje zakonitega pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, v povezavi s 5. členom citirane Uredbe. To je, da mora imeti prosilec za državljanstvo Republike Slovenije bodisi lastna sredstva, s katerimi se bo preživljal sam, ali pa drug trajni vir preživljanja, na primer zakonito pravico preživljanja po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, vendar v višini zajamčenega osebnega dohodka na družinskega člana.

Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno kot neupoštevno zavrnilo, saj je imelo za to podlago v upravnih spisih in v odločbi tožene stranke, tožnikovo trditev, da bi morala tožena stranka pri presoji višine dohodkov na družinskega člana uporabiti drug predpis in ne 5. člen citirane Uredbe, kot tudi pravilno zavrnilo tožbeno navedbo, da so tožnikovi otroci pripravljeni pomagati pri njegovem preživljanju oziroma, da s pridelavo in prodajo zelenjave tožnik zasluži določena sredstva, saj to ne pomeni, da je s tem tožniku zagotovljen trajen vir preživljanja, ker to ni vir, ki bi bil tudi prisilno izterljiv.

Seveda pa bo lahko tožnik, če je po izdaji s tožbo izpodbijane odločbe (po 5.9.1997) izpolnil zakonski pogoj 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (da ima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost), v zvezi s 5. členom citirane Uredbe, ponovno vložil vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo.

Glede na navedeno je pritoženo sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).