Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi o ponavljajočem se, žaljivem in grdem ravnanju z njim v obliki kričanja, vpitja nanj, neprimerne in žaljive komunikacije, zlasti s strani direktorice, pa tudi s strani ustanovitelja toženke in sodelavca (svaka), nenehnih pozivov, naj gre iz družinskega podjetja in izključno njemu namenjene prepovedi oziroma omejitve komunikacije z delavci v delavnici.

Izvedeni dokazi, če se jih ocenjuje kot vsebinsko celoto, potrjujejo, da je v tožnikovem primeru dokazano trpinčenje na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, upoštevajoč vsa ravnanja, obnašanje predpostavljenih in vse sporne dogodke skupaj in v medsebojni povezanosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 560,00 EUR, po izteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe), višji tožbeni zahtevek (to je plačilo zneska 15.600,00 EUR s pp) pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 917,02 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (III. točka izreka sodbe), toženi stranki pa je naložilo, da mora za tožnika povrniti stroške tega postopka v znesku 259,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila na račun DSS Ljubljana, ki je naveden v izreku sodbe (IV. točka izreka sodbe).

2. S sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške sodne takse v znesku 115,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

3. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka v sodbi ter zoper sklep o stroških postopka, ki se nanaša na plačilo sodne takse, se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi spremembo oziroma razveljavitev sklepa o plačilu sodne takse.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni niti poskusilo izvesti zaslišanja priče A.A., s tem pa je dejansko zavrnilo izvedbo dokaza, ko za to niso bili podani zakonski pogoji, s čemer je kršilo določbo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor tudi ustavne pravice – do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, pa tudi 6. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Že iz same dikcije 233. člena ZPP izhaja, da lahko privilegirana priča odreče odgovor zgolj na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge (zlasti, če bi sebe ali osebe, ki jih določa ZPP, s svojim odgovorom spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali v kazenski pregon), kar pomeni, da ne more odkloniti pričanja na sploh. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da je priča A.A. s svojo pisno izjavo utemeljeno odklonila pričanje v obravnavanem sporu, ker je špekuliralo, da bi se vsa vprašanja priči nanašala na odnos med tožnikom (njenim bivšim možem) na eni strani in zakonito zastopnico toženke (njeno sestro) in ustanoviteljem toženke (njenim očetom) na drugi strani. Ta špekulacija prvostopenjskega sodišča je nedopustna in neutemeljena, čeprav je res, da bi predlagana priča vedela veliko izpovedati o odnosu med pravdnima strankama, na zaslišanju pa bi lahko tudi izpovedala o organizaciji dela, o splošni atmosferi in komunikaciji pri toženki in o ostalih objektivnih dejstvih, ki se ne nanašajo na odnos pravdnih strank. Izpovedala pa bi lahko tudi o karakternih značilnostih pravdnih strank, o svojem odnosu s tožnikom in o resničnih razlogih za razvezo zakonske zveze. V kolikor bi bilo katero izmed vprašanj na zaslišanju sporno, bi moralo sodišče pričo opozoriti, da lahko odgovor odreče. Zaslišanje priče je dokaz, pomemben za odločitev v konkretni zadevi, ki je bil neutemeljeno zavrnjen zaradi napačne uporabe določbe 233. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, tako da je podana tudi relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Toženka prilaga izjavo priče A.A. z dne 16. 6. 2020, iz katere izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, da sta imela s tožnikom težave v zakonski zvezi že prej in da tožba predstavlja le še en poskus tožnikovega izsiljevanja. Izjava je bila podana v času med zadnjo obravnavo 4. 6. 2020 in izdajo sodbe, zato je tožena stranka brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca glavne obravnave, ker z njo takrat še ni razpolagala.

Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče pri presoji dokazov ravnalo izrazito selektivno, le skopo je povzelo navedbe tožene stranke, dosti obširneje pa navedbe tožnika, kar vzbuja dvom v objektivnost sodišča prve stopnje. Obe stranki morata imeti v postopku enak položaj, kar izhaja iz pravice do poštenega sojenja in pravice do enakega varstva pravic, to pa toženi stranki ni bilo zagotovljeno. V sodbi ni ugotovitev dokaznega postopka, ki gredo v prid toženki. Sodišče se tudi ni natančneje opredelilo do navedbe toženke, da je treba v postopku ločiti družinsko in poslovno življenje, ocenilo je le, da se očitki tožnika nanašajo na dogodke na delovnem mest. Tožena stranka je družinsko podjetje, razmejitev med družinskimi in poslovnimi odnosi ni tako enostavna, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje. Ocena, da je šlo za trpinčenje na delovnem mestu, čeprav je bilo ugotovljeno, da ni prišlo do odvzema delovnih nalog in odrejanja nalog izven pogodbe, je popolnoma absurdna, ker večina očitkov ni povezanih z delovnim razmerjem, sodba pa v zvezi z navedenimi vprašanji ne ustreza standardu obrazloženosti. Sodišče prve stopnje je spregledalo sodno prakso, na katero se sklicuje toženka (Pdp 110/2014, Pdp 543/2016, Pdp 733/2014), iz katere izhaja, da opozarjanja tožnika na napake pri delu in na nepravilen odnos do dela, tudi če z nekoliko povišanim glasom nadrejenega, ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu. Odločitev v izpodbijani sodbi predstavlja odstop od enotne in ustaljene sodne prakse, ki ni ustrezno obrazložen.

Dejansko stanje je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče A.A., ker dokazom v korist toženke ni pripisalo ustreznega pomena in ker je zanemarilo vse ugotovitve sodne izvedenke, ki so šle v prid trditvene podlage toženke. Sodišče ni upoštevalo, da je vzrok psihičnih težav tožnika njegova krhka osebnostna struktura z elementi narcistične motnje, ter dejstvo, da ima tožnik slabše kapacitete reševanja konfliktnih situacij. Sodišče je izvedensko mnenje tolmačilo zgolj v korist tožnika. Pri presoji verodostojnosti izpovedbe tožnika sodišče ni upoštevalo dejstva, da ima tožnik izrazit interes za izid postopka. Tožnik ni bil izoliran od ostalih delavcev, dodeljena mu je bila najbolj centralno locirana pisarna na sedežu družbe. Sodišče je zmotno štelo kot omejevanje komunikacije dejstvo, da tožnik ni smel po nepotrebnem hoditi v delavnico. Delodajalec je upravičen določiti, v katerih delovnih prostorih vsak posamezni delavec opravlja delo, delavci pa imajo dolžnost, da so v delovnem času na svojem delovnem mestu, saj je vsako nepotrebno obiskovanje ostalih delavcev v delavnici motenje delovnega procesa. Sodišče ni pravilno ocenilo verodostojnosti pričanja tožnika, saj bi moralo upoštevati ugotovitve izvedenskega mnenja in sicer, da tožnik težje sprejema zahteve in omejitve s strani okolice in je ob pomanjkanju potrditev pretirano kritičen in zamerljiv. Dokazna ocena je dvomljiva in nelogična.

Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da je na priče vplival sestanek pri toženki, da so izpovedovale bolj v korist toženke. Pooblaščenec je bil pozvan le, da pričam pojasni, kaj je njihova zakonska dolžnost, ker niso želele pričati na sodišču, same pa so izpovedale, da ni bilo nobenih pritiskov, kaj morajo povedati. Tudi iz njihovih izpovedi ne izhaja, da bi bile pristranske ali kakorkoli med seboj usklajene.

Izpoved priče B.B., ki je izpovedal, kar mu je povedal tožnik, nima takšne dokazne vrednosti, kot je ocenilo sodišče. Niti B.B., ki je sicer povedal, da je slišal dretje, niti C.C., ki je izpovedal, da je slišal kreganje, ne potrjujeta tožnikovih navedb o dalj časa trajajočem trpinčenju, nobena od prič pa tudi ni izpovedala, da naj bi šlo pri kreganju za vsebino delovne in ne družinske narave. Iz izpovedi priče D.D., ki je zanikala grdo ravnanje s tožnikom, pa izhaja, da je šlo verjetno za pogovor med tožnikom in direktorico o družinskih stvareh. Družinski prepiri pa ne predstavljajo trpinčenja po določbi 7. člena ZDR-1. Napačno je dokazno ocenjena tudi izpoved direktorice toženke. Sodišče tudi ni pripisalo ustreznega dokaznega pomena elektronskim sporočilom tožnika, saj iz njih izhaja, da je bila tožba vložena izključno zaradi izsiljevanja, da bi tožnika pri toženki spet zaposlili. V zvezi z višino odškodnine je sodišče prve stopnje zanemarilo, da za čas po prenehanju delovnega razmerja ne obstajajo nobeni izvidi, ki bi kazali na to, da naj bi tožnik imel psihične težave zaradi dela pri toženki, zdraviti se je začel kasneje, ko se je ločil od partnerke in ko s svojim poslom ni uspel. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Trpinčenje na delovnem mestu je objektivno dejstvo, za odškodninsko odgovornost delodajalca ni dovolj zgolj subjektivno dojemanje delavca. Dogodki, ki jih zatrjuje tožnik, ne pomenijo trpinčenja. Za večino očitkov je bilo ugotovljeno, da so neutemeljeni (odvzem delovnih nalog, izolacija, odrejanje nalog izven pogodbe), očitkov, ki jih je sodišče ugotovilo, pa sodna praksa ne šteje za trpinčenje. To velja za vpitje oziroma neprimerno komuniciranje direktorice s tožnikom (v zadevi Pdp 561/2011 je zavzeto stališče, da ne gre za trpinčenje, ko nadrejeni z nekoliko povišanim glasom delavca opozori na nepravilen odnos do dela), pa tudi za dogodek, ko je E.E. tožnika oponašal in žalil (v zadevi Pdp 226/2012 je zavzeto stališče, da ne gre za trpinčenje, ko je sodelavec grdo govoril drugemu zaposlenemu o tožniku). Poleg tega iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi šlo za ponavljajoče se ali sistematično dogajanje, oziroma dalj časa trajajoče ravnanje, o katerem govori tožnik, ki očitkov tudi ni dovolj konkretiziral. Toženka še izpostavlja, da so bila posamezna nesoglasja med tožnikom in direktorico zasebne narave in niso stvar delovnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na doktrino jajčne lupine. Ni sprejemljivo, da bi bil delodajalec odškodninsko odgovoren za tožnikovo subjektivno zaznavanje trpinčenja na delovnem mestu in njegove psihične težave, ki so posledica njegove pretirane občutljivosti v komunikaciji s sodelavci. Sodna praksa opozarja, da gre za trpinčenje le, če so kršitve tako intenzivne, da občutno presegajo običajno obnašanje posameznika, ki se od njega lahko pričakuje, take kršitve pa v konkretnem primeru niso bile ugotovljene.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, pravice do sodnega varstva po 23. členu URS ter pravice do poštenega sojenja, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v celoti povzelo relevantne navedbe obeh pravdnih strank, povsem neutemeljen pa je tudi očitek, da naj bi sodišče pri presoji dokazov ravnalo selektivno, da se je oprlo predvsem na izpoved tožnika in zanemarilo vse dokaze, vključno z ugotovitvami, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, in govorijo v prid toženke. Izvedensko mnenje je bilo upoštevano kot celota, izvedenka pa je pojasnila, kdaj so se začele psihične težave pri tožniku, zato je povsem neutemeljen očitek, da je imel tožnik psihične težave že prej in da ne izvirajo iz dogodkov, ki naj bi predstavljali trpinčenje na delovnem mestu. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Sodba je ustrezno obrazložena, sodišče pa se je opredelilo tudi do toženkinih trditev o nujnosti razmejitve poslovnih in družinskih odnosov pri toženki – družinskem podjetju, v katerem so zaposleni družinski člani. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi v ničemer ne odstopa od enotne in ustaljene sodne prakse, tudi ob upoštevanju primerov - odločitev VDSS (Pdp 110/14, Pdp 543/16, Pdp 733/14), na katere se sklicuje toženka, ki niso povsem primerljivi z obravnavano zadevo. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da odstop od sodne prakse ni ustrezno obrazložen in da je s tem kršena pravica toženke do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Toženka v okviru pritožbenih navedb, ki vsebujejo očitke glede kršitve 22. člena URS in absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP izraža nestrinjanje z dokazno oceno in z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pomeni, da po vsebini uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z napačno uporabo 233. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A.. Naknadno, skupaj s pritožbo predložene izjave te priče z dne 16. 6. 2020, ni mogoče upoštevati, ker je podana prepozno (337., 286. člen ZPP), saj tožena stranka ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla pridobiti in predložiti vsaj do konca glavne obravnave. Zgolj trditev, da to ni bilo mogoče, ker je priča izjavo podala v času med zadnjo obravnavo 4. 6. 2020 in izdajo sodbe, ne zadostuje. Priča A.A. je namreč pisno izjavo v obravnavani zadevi že podala 10. 3. 2018, potem ko je izvedela, da je bila predlagana za pričo, in v njej navedla, da glede na določila prvega odstavka 233. člena ZPP v obravnavanem sporu (kot zakonska partnerka tožnika, sestra zakonite zastopnice toženke in hči ustanovitelja toženke) ne namerava odgovarjati na vprašanja in sodelovati v postopku, ker ne želi nobenega od vpletenih spravljati v neroden položaj ali hudo sramoto. Skladno s prvim odstavkom 233. člena ZPP lahko priča odreče odgovor na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge, zlasti še, če bi s svojim odgovorom na taka vprašanja spravila v hudo sramoto, precejšnjo premoženjsko škodo ali pa v kazenski pregon sebe ali svoje krvne sorodnike v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti pa do vštetega tretjega kolena, svojega zakonca ali osebo, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti ali sorodnike po svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza že prenehala. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je priča A.A., ki je v razmerju z obema strankama, četudi je njena zakonska skupnost s tožnikom že prenehala, utemeljeno odklonila pričanje v tem sporu, saj bi se vsa vprašanja priči nanašala na odnos med tožnikom na eni strani ter zakonito zastopnico toženke in ustanoviteljem toženke. V tem sporu je tožnik dokazni predlog za zaslišanje navedene priče umaknil, nato pa ga je na koncu prvega naroka podala tožena stranka s splošno in nekonkretizirano utemeljitvijo, da bo priča vedela izpovedati „o dejanskih okoliščinah dela in odnosov med zaposlenimi ter vodstvom pri toženi stranki kot odgovor na očitke tožnika“. Toženka v pritožbi nedopustno širi vprašanja, o katerih naj bi priča izpovedala (z navedbami, da naj bi izpovedala o organizaciji dela, o splošni atmosferi in komunikaciji pri toženki, o ostalih za odločitev relevantnih objektivnih dejstvih, ki se ne nanašajo na odnos pravdnih strank, o karakternih značilnostih pravdnih strank, o svojem odnosu s tožnikom, o resničnih razlogih za razvezo zakonske zveze). Že glede na toženkino pavšalno obrazložitev dokaznega predloga za zaslišanje navedene priče toženka neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilno štelo, da bi se vsa vprašanja priči nanašala na odnos med tožnikom, njeno sestro in očetom, upoštevalo izjavo predlagane priče z dne 10. 3. 2018 in opustilo izvedbo tega dokaza. Zato ni podana niti absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativna bistvena kršitev, ki jo uveljavlja pritožba.

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Oprlo se je na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 47., 7. in 8. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). ZDR-1 v četrtem odstavku 7. člena prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu, to je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev, po določbi tretjega odstavka tega člena ZDR-1 pa je dokazno breme na strani delodajalca, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom tega člena. Po določbi 8. člena ZDR-1 je delodajalec v primeru trpinčenja na delovnem mestu delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, pa se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom ZDR-1, pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev.

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik žrtev trpinčenja na delovnem mestu v obdobju od marca 2014 do prenehanja delovnega razmerja v novembru 2015. Nekaterih tožnikovih očitkov sodišče prve stopnje ni štelo za trpinčenje, za nekatere pa je ugotovilo, da so dokazani in da gre za trpinčenje na delovnem mestu v smislu citirane določbe četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, pri čemer je kot takšna štelo naslednja ravnanja oziroma dogodke: - vpitje in kreganje v komunikaciji s tožnikom s stranki zakonite zastopnice - direktorice toženke F.F., ki je na tožnika večkrat kričala, zelo pogosto od leta 2014 dalje, zlasti če je tožnik naredil kaj, česar direktorica ni vedela, ko se mu je razbil telefon, ko jo je spraševal glede podatkov za dostop do interneta, ko je šel brez njenega dovoljenja v delavnico ipd.; - neprimerno oziroma žaljivo komunikacijo direktorice s tožnikom, ki mu je ves čas, na vsakem sestanku, govorila, da mu ne zaupa, ne da bi pojasnila, zakaj ne, mu očitala, da misli, da je najbolj pameten in da je več kot drugi ter pogosto ponavljala, naj kar gre (iz podjetja), če mu kaj ni všeč; - neprimerno in žaljivo komunikacijo lastnika oziroma ustanovitelja podjetja s tožnikom, ki je na tožnika kričal, enkrat mu je celo fizično grozil, sicer pa govoril, da ga že sedem let ne more gledati in da naj odide iz podjetja in da mu bo plačal, samo da gre, poleg tega pa je tudi strankam govoril, da bo tožnika odpustil; - zasmehovanje in norčevanje oziroma žaljivo obnašanje E.E. (moža direktorice) do tožnika, ki je tožnika oponašal, kako hodi kot opica, ga zmerjal in žalil z besedami, da izgleda kot klovn, da je „konj jedan“, da je komunist, da ščuva zaposlene k uporu; - omejevanje tožnika v komunikaciji s sodelavci, pri čemer je toženka oz. njena direktorica le tožniku, ne pa tudi ostalim zaposlenim, prepovedala vstop v delavnico.

11. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so opisani dogodki dokazani, pravilno zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju več kot eno leto na delovnem mestu žrtev trpinčenja z namenom odstranitve iz delovnega okolja toženke, ki je dejansko rezultiralo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku (aprila 2015) sicer podana iz poslovnega razloga, vendar je bil po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje resnični odpovedni razlog nekompatibilnost, kar potrjuje tako izpoved tožnika (glede večkratnih pozivov tožniku s strani direktorice in lastnika družbe, naj odide iz družbe, če mu kaj ni všeč), kakor tudi izpoved direktorice in ustanovitelja tožene stranke (o problemih v zvezi s sodelovanjem toženke s tožnikom, zlasti zato, ker se ni strinjal z načinom dela, to je z opravljanjem nalog, ki v pogodbi niso izrecno navedene, česar prvostopenjsko sodišče sicer ni ugotovilo kot trpinčenje), kot je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo zlasti v točkah 16, 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno, ki ni niti dvomljiva niti nelogična. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi o ponavljajočem se, žaljivem in grdem ravnanju z njim v obliki kričanja, vpitja nanj, neprimerne in žaljive komunikacije, zlasti s strani direktorice, pa tudi s strani ustanovitelja toženke in sodelavca (svaka), nenehnih pozivov, naj gre iz družinskega podjetja in izključno njemu namenjene prepovedi oziroma omejitve komunikacije z delavci v delavnici. Pri tem je, kot je obrazložilo zlasti v 14. in 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, upoštevalo zlasti izpovedi prič B.B. in C.C., zadrego v izpovedovanju priče G.G. (ki je sicer, enako kot D.D., zanikala grdo ravnanje, žalitve ali kričanje na tožnika, na konkretna vprašanja pa odgovarjala negotovo in zmedeno), pa tudi možen vpliv sestanka s pričami pred obravnavo na njihove izpovedi ter vsebino listin v spisu. Pri tem je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo tudi dokazno oceno izpovedi H.H. in E.E., ki jima ni v celoti verjelo, pa tudi razloge, iz katerih ni upoštevalo izpovedi direktorice o tem, da se je vpitje in kreganje s tožnikom (ki ga sicer ni zanikala) nanašalo izključno na „privat“ zadeve.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča v zvezi s sestankom s pričami pred obravnavo, na katerem je bilo pričam (ki na sodišču niso želele pričati, predlog za njihovo zaslišanje pa je podala toženka) med drugim pojasnjeno, kaj je mobing, da ga je težko dokazati in da bi to lahko slabo vplivalo na podjetje. Sodišče prve stopnje je tak sestanek pravilno ocenilo kot določen pritisk na priče, da bi izpovedovale bolj v interesu delodajalca, čeprav niso dobile konkretnih navodil, kaj morajo povedati.

14. Pravilna je tudi ocena izpovedi priče B.B., čeprav ima toženka sicer prav, da izpoved priče o tem, kar ji je nekdo povedal (v tem primeru tožnik), nima takšne dokazne vrednosti kot izpoved priče, ki je bila ob določenem dogodku prisotna in izpoveduje o lastni zaznavi spornega dogajanja. Vendar pa B.B. ni izpovedal le o tožnikovih službenih problemih, ki mu jih je zaupal tožnik, ampak tudi o tem, da je tudi sam slišal vpitje oziroma kreganje med tožnikom, direktorico in lastnikom, enako pa je na delovnem mestu vpitje in kreganje iz galerije slišal C.C., ki je prav tako vedel za napete odnose med navedenimi. Pri tem ni bistveno, da nobena od prič ni izpovedala, o čem so se prepirali - o službenih ali o družinskih zadevah, saj ni mogoče pričakovati, da bi sodelavci tožnika, ko so slučajno slišali vpitje in kreganje v drugem prostoru (galeriji), to vedeli, posebne dokazne vrednosti pa tudi precej splošna izpoved priče D.D., da sta se tožnik in direktorica verjetno pogovarjala o družinskih stvareh, na katero sklicuje pritožba, nima.

15. Izvedeni dokazi, če se jih ocenjuje kot vsebinsko celoto, potrjujejo, da je v tožnikovem primeru dokazano trpinčenje na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, upoštevajoč vsa ravnanja, obnašanje predpostavljenih in vse sporne dogodke skupaj in v medsebojni povezanosti. Zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Enako velja za toženkino stališče, ki ga kot bistvenega izpostavlja tudi v pritožbi, da naj bi šlo le za družinske konflikte oziroma običajne prepire med družinskimi člani, glede na sorodstvena razmerja med tožnikom, direktorico in lastnikom družbe, česar ni mogoče opredeliti kot trpinčenje na delovnem mestu - to nikakor ne drži, saj je tožnik dovolj konkretno opisal ravnanje vpletenih in obnašanje do njega, zlasti s strani direktorice in lastnika toženke, vse v povezavi s težavno, žaljivo in neprimerno komunikacijo med njim v zvezi z delom, za katero je bil zadolžen po pogodbi o zaposlitvi oziroma nalogami, ki so mu jih nadrejeni odrejali. Ne nazadnje pa tudi iz izpovedi zakonite zastopnice in lastnika oz. ustanovitelja toženke izhaja, da sta izpovedovala o slabem sodelovanju in problematični komunikaciji s tožnikom v zvezi z načinom dela, delovnimi zadolžitvami oziroma o tem, da niso bili kompatibilni (kar sta pripisovala izključno tožniku in njegovim osebnostnim lastnostim). Tudi če se upoštevajo njune izpovedi, nikakor ni mogoče pritrditi toženkinemu stališču, da je šlo (le) za prepire o družinskih zadevah, zlasti ker je bil rezultat spornih ravnanj in dogodkov redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz fiktivnega poslovnega razloga, ki je sledila zlasti s stani direktorice pogosto izrečenim pozivom, naj tožnik odide iz podjetja, če mu kaj ni všeč.

16. Tudi stališču pritožbe v zvezi z elektronskimi sporočili tožnika, ki naj bi kazala na to, da tožnik v resnici ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu (ker si sicer ne bi želel priti nazaj v družbo), in da je bila tožba vložena le zaradi izsiljevanja toženke, nikakor ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje s tem v zvezi, zlasti glede na pojasnila, ki jih je s tem v zvezi podala sodna izvedenka, sodišče prve stopnje pa ustrezno povzelo zlasti v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

17. Toženka torej ni uspela dokazati, da s svojimi ravnanji in obnašanjem do tožnika nad njim ni izvajala trpinčenja, ki je po citiranih določbah ZDR-1 prepovedano, zato je podana njena odškodninska odgovornost za škodo, ki jo je v posledici trpinčenja utrpel tožnik, ker ni zagotovila takšnega delovnega okolja, v katerem tožnik ne bi bil izpostavljen trpinčenju s strani predpostavljenih in sodelavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so tožnikove psihične zdravstvene težave, zaradi katerih je iskal zdravniško pomoč (psihologa, psihiatra) od junija 2015 dalje, torej po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pojavile pa so se že leto dni prej, kot izhaja tudi iz ugotovitev izvedenke, v vzročni zvezi z ugotovljenim trpinčenjem na delovnem mestu, četudi je njihov vzrok tožnikova krhka osebnostna struktura z elementi narcistične osebnostne motnje, ker so bili sprožilci tožnikovih psihičnih težav prav dogodki na delovnem mestu. Glede na ugotovitve sodne izvedenke v izvedenskem mnenju, ki ga je dodatno obrazložila na zaslišanju pred sodiščem in ki ga je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo in nanj oprlo svojo odločitev, so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da so tožnikove psihične težave oziroma škoda plod njegovih drugih osebnih težav ter njegovega subjektivnega in občutljivega dojemanja sveta. Sodišče prve stopanje je materialno pravno pravilno uporabilo doktrino jajčne lupine (egg shell), po kateri mora povzročitelj škode sprejeti oškodovanca takega, kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka v primeru, da je (večji) obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja (v konkretnem primeru tožnikove krhke osebnostne strukture z elementi narcistične osebnostne motnje). Ker pa je po mnenju sodne izvedenke razlog vztrajanja in stopnjevanja tožnikovih psihičnih težav tudi v tožnikovi kasnejši ločitvi in brezposelnosti, je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo, da je večji del, to je 75 % tožnikove vtoževane škode, posledica trpinčenja na delovnem mestu, ki je rezultiralo v podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz navideznega poslovnega razloga. Takšna presoja je pravilna, zlasti ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke, da so konflikti na delovnem mestu nedvomno vplivali tudi na kasnejšo razvezo zakonske zveze, čeprav je izvedenka sicer navedla, da je težko ločiti, kolikšen del psihičnih težav izvira iz občutkov ob ločitvi in kolikšen del iz dogajanj na delovnem mestu, to je dokazanega trpinčenja.

18. Pri določitvi višine odškodnine je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zlasti določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) v povezavi z 8. členom ZDR-1, pri čemer se je pravilno sklicevalo tudi na sodno prakso s tega področja (odločbe VS RS VIII Ips 127/2018, VIII Ips 7/2019). Upoštevalo je tako tožnikovo izpoved glede psihičnih oziroma zdravstvenih težav v spornem obdobju, kot tudi ugotovitve sodne izvedenke, kar je natančno obrazložilo v 26. do 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožnik zaradi trpinčenja na delovnem mestu utrpel duševne bolečine zaradi razžalitve in kršitve osebnostnih pravic in zaradi strahu, nevšečnosti med zdravljenjem, pri čemer je prišlo do stopnjevanja psihičnih zdravstvenih težav (anksiozno depresivnih motenj z vsemi posledicami in vplivi na psihično stanje) še v letih 2017 in 2018. Na tej podlagi je pravilno presodilo, da je primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 8.000,00 EUR. Ker pa je škoda v 75 % v vzročni zvezi s protipravnimi ravnanji toženke, v ostalem pa je povezana z drugimi vzroki - grozečim in nato dejanskim razpadom ožje družine oziroma z razvezo zakonske zveze, je toženki pravilno naložilo v plačilo le sorazmerni del, to je 6.000,00 EUR, kar je glede na sodno prakso tudi v primerjavi s prisojenimi odškodninami iz naslova trpinčenja v podobnih primerih primerna in pravična odškodnina.

19. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), glede na takšno odločitev pa odločilo, da je neutemeljena tudi pritožba zoper sklep o stroških - sodni taksi in navedeni sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

20. Odločitev o stroških temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Potrebni stroški tožnika so: stroški za sestavo odgovora na pritožbo v višini 750 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), materialni stroški v višini 2 % po 11. členu OT in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 560,00 EUR. Ta znesek je toženka dolžna tožniku povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.