Jedro

Ker gre v posledici odsotnosti življenjske skupnosti odvzeto pravico do dedovanja opredeliti kot izjemo od splošnega pravila, jo je potrebno že iz tega razloga ozko razlagati. Smisel tovrstne določbe gre iskati v položajih, ko zakonca zakonske zveze sicer formalno nista razvezala, med njima pa ni več čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči (3) kot bistvenih elementov zakonske zveze, ko torej njuna zakonska zveza „obstaja le še na papirju“.

Zgolj odsotnost skupnega bivanja in odsotnost vsakodnevnih stikov sama po sebi nista dovolj za zaključek, da je življenjska skupnost med zakoncema trajno prenehala, če sta se zakonca še naprej družila, četudi ne vsakodnevno, ohranila čustveno navezanost, medsebojno pomoč v bolezni, v primeru smrti želela finančno pomagati drug drugemu, skupaj preživljala počitnice in podobno.

Smisel oporočnega dedovanja je v odstopu od zakonsko določenega kroga dedičev in ne v njegovem podvajanju.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je življenjska skupnost med pok. B. P. in toženo stranko prenehala leta 1988, zato tožena stranka nima dedne pravice po pokojniku in podredni tožbeni zahtevek, da tožena stranka ni vredna, da bi dedovala po pokojniku. Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 2.503,49 EUR.

Zoper navedeno sodbo se po svojem pooblaščencu iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne oz. zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Sklicujoč se pri tem na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter sodbo VS opr. št. II Ips 148/2009 meni, da je sodišče preohlapno obravnavalo institut zakonske zveze, napačno tolmačilo pojem življenjske skupnosti kot enega bistvenih in konstitutivnih elementov zakonske zveze ter zanemarilo pomen ekonomske skupnosti in skupnega prebivališča kot nadaljnjih pokazateljev obstoja le – te. Opozarja, da je zakonska zveza, ki ni sklenjena z namenom skupnega življenja, neveljavna, odsotnost skupnega bivanja zakoncev pa je mogoče opravičiti le z objektivnimi razlogi. Zakonca sta izkazala odsotnost volje skupnega življenja in sodelovanja v ekonomski in emocionalni skupnosti, četudi sta ohranila medsebojno prijateljstvo, ki nikakor ne more zadostovati za obstoj veljavne zakonske zveze. Številne priče, ki jih tožnica v pritožbi citira, so izpovedale, da so zapustnika videle kot osamljenega in da za obstoj zakonske zveze niso vedele. Nenazadnje je tudi toženka izpovedala, da sta se z zapustnikom videvala le približno 2 do 3 krat mesečno, kljub temu, da sta živela v istem kraju, nedokazane pa so ostale njene navedbe o skupnih počitnicah po pokojnikovi nezgodi. Kako naj bi zakonca bila povezana še v ekonomski skupnosti, ustvarjala novo in plemenitila obstoječe premoženje, pa sodišče ni pojasnilo, saj temu zgolj enostranskost toženkinega položaja kot pooblaščenke na računu pokojnika ne zadostuje. Opozarja, da pokojnik ni napravil oporoke, s katero bi lahko izrecno izrazil svojo poslednjo voljo. Tožnica odločitev sodišča dojema kot krivično, saj se je toženka za razliko od tožnice in njenih svojcev v zapustnikovem življenju zadnjih 18 let poredko pojavljala, z njim preživela le nekaj ur mesečno, k ustvarjanju in plemenitenju zapustnikovega premoženja pa ni prispevala. Za zapustnika pa so na drugi strani nesebično skrbeli, mu dajali čustveno oporo in mu pomagali, tožnica in njeni sorodniki. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za dedovanje na podlagi zakona prihaja v poštev določen krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju, najpomembnejši pa sta sorodstvo in zakonska zveza. Preživelemu zakoncu pravico do dedovanja po pokojnem zakoncu pravila dednega prava odrekajo le tedaj, ko je bila zakonska zveza z zapustnikom razvezana ali razveljavljena, ali je njuna življenjska skupnost po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala(1). Ker gre v posledici odsotnosti življenjske skupnosti odvzeto pravico do dedovanja opredeliti kot izjemo od splošnega pravila, jo je potrebno že iz tega razloga ozko razlagati(2). Smisel tovrstne določbe gre iskati v položajih, ko zakonca zakonske zveze sicer formalno nista razvezala, med njima pa ni več čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja, zaupanja in medsebojne pomoči (3) kot bistvenih elementov zakonske zveze, ko torej njuna zakonska zveza „obstaja le še na papirju“.

Toženka in pokojnik sta zakonsko zvezo sklenila leta 1977, do leta 1988 tudi skupaj bivala na naslovu L. c. 231, L., tedaj pa se je toženka izselila na naslov H. ulica 5, L., kjer je živela tudi ob smrti pokojnika v letu 2006, ki je ostal v njunem zadnjem skupnem bivališču. Zakonca pa medsebojnih stikov nista prekinila, ravno obratno, četudi sta se strinjala z ločenim življenjem, sta se kar 18 let še naprej družila, četudi ne vsakodnevno in izven zadnjega skupnega bivališča, ohranila čustveno navezanost, intimo, medsebojno pomoč v bolezni,(kar so potrdile priče S., G., B., podrobneje o tem tudi v nadaljevanju) in nista imela drugih partnerjev, čemur pritožnica ne nasprotuje, v nasprotju z njenim mnenjem pa sta odhajala tudi na skupne počitnice in praznovanja, četudi ne ravno vsa, kakor je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič in predloženih fotografij. Čemu bi obstoju vsebine zakonske zveze zakonca zadostila le tako, da bi na skupne počitnice odšla po pokojnikovi nesreči v letu 1994, pritožnica ni pojasnila, pritožbeno sodišče pa za takšno sklepanje tudi ni našlo razumnega razloga, zato tudi, če tega sodišče ni ugotovilo, to ni bistveno za odločitev. Vsebino njune zakonske zveze tudi po pokojnikovi nesreči dokazujejo številni drugi elementi – predvsem pomoč toženke pokojniku med okrevanjem, njuno druženje med seboj in skupaj s prijatelji ter razumevanje. Okolici sta se kot zakonca tudi predstavljala, skupaj urejala stvari, ki so se nanašale na oba, toženki so bile poznane informacije o pokojnikovem življenju in čustvovanju, tudi navzven pa sta delovala kot zakonca, kar potrjujejo njune medsebojne naklonjenosti, dotiki, komunikacija,...

Med njima so vse do pokojnikove smrti obstajali tudi elementi ekonomske skupnosti. Te ne predstavljajo zgolj skupna finančna sredstva, en bančni račun, zadostuje že, da sta si glede financ zaupala, saj je bila toženka ves čas pooblaščenka za razpolaganje s pokojnikovimi denarnimi sredstvi na bančnem računu, četudi obratno ni bilo in da sta v primeru smrti želela finančno pomagati drug drugemu, saj sta imela sklenjeno življenjsko zavarovanje v korist drug drugega, katerega premije je plačevala toženka. Četudi se o načinu upravljanja skupnega premoženja nista formalno sporazumela, te okoliščine kažejo, da je bil vsaj del njunih finančnih operacij skupen. Da se ne želita in ne nameravata razvezati, sta zakonca notarki potrdila tudi ob sklepanju darilne pogodbe. Četudi je bil pokojnik osamljen in prosti čas preživljal kot opazovalec dogajanja ob brunarici ter njuno zakonsko zvezo vsi, ki so ga srečevali, niso vedeli, to še ne pomeni, da zakonca prostega časa nista (kvalitetno) preživljala skupaj, tudi z drugimi ljudmi (priče B., K., Š.) in da je bila njuna zakonska zveza le še formalna.

Za sam obstoj zakonske zveze je bistvena predvsem njena notranja komponenta, medsebojna naklonjenost in medsebojni dogovor o vsebini in obliki skupnosti, ki jo je še mogoče kvalificirati kot življenjsko. Skupno bivanje, finance, gospodinjstvo in zakonska postelja so pri tem le nekateri izmed številnih zunanjih pokazateljev obstoja življenjske skupnosti, v praksi pa je moč najti celo paleto različnih načinov njenega izvajanja. Zgolj odsotnost skupnega bivanja in odsotnost vsakodnevnih stikov sama po sebi nista dovolj za zaključek, da je življenjska skupnost med zakoncema trajno prenehala. Moški in ženska, ki sta sklenila zakonsko zvezo, sta svojo čustveno navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojno pomoč, potrdila tudi formalno, za razliko od zunajzakonske skupnosti, katere obstoj formalno ni potrjen, pač pa se ugotavlja glede na okoliščine konkretnega primera(4). S sklenitvijo zakonske zveze sta zakonca sprejela tudi pravne posledice, ki jih ta prinaša, med drugim tudi vzajemno dedovanje na podlagi zakona. Smisel oporočnega dedovanja je ravno v odstopu od zakonsko določenega kroga dedičev in ne v njegovem podvajanju, ob čemer se očitek tožnice, da pokojnik svoje želje, da toženka po njem deduje, ni izrazil v oporoki, izkaže kot povsem neutemeljen. Razumno bi bilo ravno obratno ravnanje, da bi izrazil svojo željo, da toženka po njem ne deduje, četudi se ni želel razvezati. Da bi bilo temu tako, pa tožnica ni niti zatrjevala, niti dokazala.

Koncept zakonske skupnosti, kot sta ga ustvarila toženka in pokojnik, resda odstopa od tradicionalnega pojmovanja zakonske zveze, ob vse večji želji po individualnosti tudi v partnerskih odnosih(5) pa niti ni več izjemen, zagotovo pa ne takšne narave, da bi omogočal zaključek, da je njuna zakonska zveza obstajala le še formalno.

Toženki tudi ni mogoče očitati, da se je huje pregrešila zoper dolžnost preživljanja zapustnika, ali da mu ni hotela dati potrebne pomoči, kar bi posledično pomenilo njeno dedno nevrednost(6). Pokojnik je imel lastna finančna sredstva, v času po poškodbi pa mu je toženka nudila tudi potrebno pomoč, obiskovala (tudi izven delovnega časa), kontaktirala zdravstveno osebje, ga naročala na preglede, poskrbela za adaptacijo njegove kopalnice,... Pokojniku so nedvomno pomoč nudili tudi tožnica in sorodniki (po odpustu iz bolnišnice je pokojnik odšel k bratu), a jo je na drugi strani tudi toženka. Zgolj to, da je ni nudila v obliki in obsegu, kot ju tožnica smatra za primerna, pa še ne pomeni njene dedne nevrednosti.

Ob neutemeljenosti pritožbenih navedb pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti ali zmotne uporabe materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). V posledici tega pa tožeči stranki naložilo tudi, da krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP).

(1) 1. odstavek 10. člena in 22. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

(2) Primerjaj sodba VS II Ips 391/2005. (3) 13. člen ZZZDR.

(4) V zadevi VS II Ips 148/2009 je sodišče ugotavljalo dedno pravico tožnika na podlagi izvenzakonske skupnosti s pokojnico, zato ta ni neposredno primerljiva. V obrazložitvi je VS tudi pojasnilo, da gre pri izvenzakonski skupnosti za „skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, zato so kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji“. Primerjaj tudi sodbo VS I Ips 121/2008,

(5) V tem smislu gre tolmačiti tudi določbo 35. člena ZZZDR, na katero se sklicuje pritožba.

(6) 4. točka 126. člena ZD.