Jedro

Izhajajoč iz določbe 2. odst. 64. čl. KZ ima sodišče v postopku ponovnega odločanja o odrejenem ukrepu na izbiro le dvoje odločitev, in sicer, da ugotovi, da je izvajanje ukrepa še potrebno ali pa, če ugotovi, da ni več potrebno, da izvrševanje v takem primeru ustavi. Ustavitev pa glede na zakonsko določbo ni vezana na kakršenkoli pogoj ali drugo obliko zdravljenja, pa četudi bi le-ta bila v korist obdolženca kot je to v danem primeru.

Izrek

Pritožbi obdolženčevega zagovornika se ugodi in izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen obd. J.M. ustavi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu – Psihiatrični bolnišnici po 1. odst. 64. čl. KZ, ki je bil izrečen J.M. s sklepom prvostopenjskega sodišča opr. št. K 1 z dne 8.11.2004 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. Kp 1 z dne 16.2.2005, ustavi z dnem sprejema J.M. v stanovanjsko skupnost. Zoper sklep se zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku pritožuje obdolženčev zagovornik. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izvajanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu „brezpogojno“ ustavi.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožnik, ko izpostavlja, da sodišče prve stopnje v določbah Kazenskega zakonika ni imelo podlage za ustavitev izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu na način, kot je to storilo v izpodbijanem sklepu, ko je ustavitev izvrševanja ukrepa vezalo na dan sprejema obdolženca v stanovanjsko skupnost. Sodišče je namreč po skrbno izvedenem postopku, v katerem je angažiralo izvedenca nevropsihiatra dr. M.L., ugotovilo, da se je obdolženčevo zdravstveno stanje tekom dosedanjega štiriletnega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici toliko izboljšalo, da njegovo nadaljnje zdravljenje z medicinskega stališča v bolnišnici ni več nujno, pač pa bi se z vključitvijo v stanovanjsko skupnost postopoma usposobil za samostojno življenje, hkrati pa bo tudi voden s strani centra za socialno delo. Iz navedene ugotovitve tako izhaja, da je sodišče z odločitvijo o ustavitvi izvrševanja ukrepa z dnem sprejema v stanovanjsko skupnost, postopalo v korist obdolženca, saj je tudi na podlagi ugotovitev izvedenca ocenilo, da bo psihosocialna rehabilitacija obdolženca hitreje dosežena v okviru strokovne pomoči, ki se izvaja v stanovanjski skupnosti, še sploh, ker obdolženec bivanje v skupnosti sprejema. Tem argumentom načeloma ni moč oporekati, vendar ima pritožnik prav, ko izpostavlja, da izpodbijana odločitev v določbi 64. čl. KZ nima podlage, saj sodišče, ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna, izvajanje ukrepa ustavi. Izhajajoč iz določbe 2. odst. 64. čl. KZ ima namreč sodišče v postopku ponovnega odločanja o odrejenem ukrepu, na izbiro le dvoje odločitev, in sicer, da ugotovi, da je izvajanje ukrepa še potrebno ali pa, če ugotovi, da ni več potrebno, da izvrševanje v takem primeru ustavi. Ustavitev pa glede na zakonsko določbo ni vezana na kakršenkoli pogoj ali drugo obliko zdravljenja, pa četudi bi le-ta bila v korist obdolženca kot je to v danem primeru. Zato bi moralo sodišče ob nesporni ugotovitvi, da zdravljenje obdolženca ni več potrebno, ukrep le ustaviti. Spričo povedanega je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. odst. 402. čl. ZKP spremenilo tako, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil po 1. odst. 64. čl. KZ izrečen obd. J.M., ustavi. Ob tem pa je moč še ugotoviti, da se je izvajanje navedenega ukrepa dejansko že ustavilo in to kljub temu, da predmetni sklep o ustavitvi še ni postal pravnomočen. Iz poročila prvostopenjskega sodišča z dne 7.10.2008 namreč izhaja, da je bil obdolženec dne 6.10.2008 že premeščen v stanovanjsko skupnost v D. Čeprav bi to pomenilo, da vložena pritožba ni več aktualna, pa je moralo sodišče druge stopnje izpodbijani sklep vendar spremeniti tako, da je ta zakonit.