Jedro

Obstoj oziroma navedba veljavnega transakcijskega računa upravičenca, na katerega bo nakazan morebiten znesek vračilo, je obvezna sestavina zahtevka za vračilo trošarine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel tožničin zahtevek za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, za davčno obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 3. 2020 (1. točka izreka) in odločil, da se tožnici ne priznajo njeni stroški postopka in jih trpi sama (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica v zahtevku za vračilo trošarine za prvo trimesečje leta 2020 navedla transakcijski račun, ki je bil izbrisan 24. 9. 2019, torej pred vložitvijo zahtevka. Ker prvi odstavek 4. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da mora zahtevek za vračilo trošarine vsebovati podatke, potrebne za nakazilo vračila trošarine, je prvostopenjski organ tožnico pozval, naj dostavi številko veljavnega transakcijskega računa, s katerim posluje. Tožnica je predložila fotokopijo bančne kartice njenega zakonitega zastopnika A. A. Prvostopenjski organ je nato po vpogledu v uradne evidence AJPES in Register davčnih zavezancev ugotovil, da tožnica nima odprtega veljavnega transakcijskega računa. Ker tožnica formalne pomanjkljivosti vloge tudi po pozivu na dopolnitev ni odpravila, jo je prvostopenjski organ zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Pojasnil je, da je številka transakcijskega računa tožnice glede na določilo drugega odstavka 66. člena ZUP v povezavi s 5. točko 4. člena Pravilnika obvezna sestavina zahtevka za vračilo trošarine. Skliceval se je na 9. člen Pravilnika, ki izrecno določa, da se vračilo trošarine upravičencu nakaže na transakcijski račun. Ker tožnica kljub pozivom zahtevka ni dopolnila z navedbo svojega veljavnega transakcijskega računa in je zahtevek tako ostal nepopoln, ga je prvostopenjski organ pravilno zavrgel. 4. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo prvostopenjskega organa ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da (ne)obstoj transakcijskega računa ni utemeljen razlog za zavrženje oziroma zavrnitev zahtevka za vračilo trošarine, morda le razlog za začasno zadržanje teh sredstev. Pravilnik v 4. členu ne določa, da mora tak zahtevek za vračilo trošarine vsebovati transakcijski račun družbe, temveč določa, da mora vsebovati podatke, potrebne za nakazilo vračila trošarine. Takšne podatke je tožničin zahtevek vseboval. Izpostavlja, da je bil njen edini transakcijski račun zaprt s strani banke, novega pa ni mogla odpreti. Tožnica ima sedaj odprt transakcijski račun v Avstriji, o čemer je bila toženka obveščena. Znesek vračila trošarine se lahko kompenzira z drugimi davčnimi obveznostmi upravičenca, tudi s prispevki za socialno varnost. Toženka bi lahko vračilo trošarine nakazala tudi na fiduciarni račun zastopnika ali pooblaščenca tožnice. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K I. točki izreka**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je zahtevo tožnice za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni namen, ki se nanaša na prvo trimesečje leta 2020, zavrgel kot nepopolno, ker tožnica tudi po pozivu prvostopenjskega organa ni predložila številke svojega veljavnega transakcijskega računa, kamor bi ji prvostopenjski organ lahko nakazal vračilo trošarine.

8. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica pri prvostopenjskemu organu na predpisanem obrazcu TRO-K vložila zahtevo za vračilo trošarine, na katerem je pod rubriko „številka transakcijskega računa za nakazilo vračila trošarine“ navedla transakcijski račun, za katerega je prvostopenjski organ z vpogledom v uradne evidence ugotovil, da je bil zaprt in izbrisan še pred vložitvijo predmetnega zahtevka. S pozivom z dne 29. 7. 2020 je prvostopenjski organ tožnico obvestil, da je njen zahtevek nepopoln, in jo pozval, naj v roku osmih dni od dneva prejetja poziva organu sporoči številko veljavnega transakcijskega računa, s katerim posluje. Hkrati jo je opozoril tudi, da bo njen zahtevek zavrgel, če pomanjkljivosti ne bo odpravila v danem roku. Tožnica je na navedeni poziv odgovorila in organu posredovala fotokopijo bančne kartice tožničinega zakonitega zastopnika A. A. Prvostopenjski organ je po vpogledu v uradne evidence AJPES in Register davčnih zavezancev ugotovil, da tožnica ni imetnica veljavnega transakcijskega računa, zato je njeno vlogo kot nepopolno zavrgel. 9. Na podlagi opisanega dejanskega stanja je po presoji sodišča prvostopenjski organ imel podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. ZUP v prvem odstavku 66. člena določa, da mora biti vloga razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava (predvsem podatke o strankah in zadevi, na katero se nanaša), vsebovati pa mora tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis (drugi odstavek 66. člena ZUP). Če kakšna od obveznih sestavin manjka, je vloga formalno nepopolna in jo organ po neuspešnem pozivanju na dopolnitev zavrže na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP. Navedeno pomeni, da lahko organ na navedeni pravni podlagi vlogo kot nepopolno zavrže, če manjka kakšna obvezna sestavina vloge, določena v ZUP ali v drugem področnem predpisu.

10. Pravica do vračila trošarine za komercialni prevoz je urejena v določbah Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1). Iz prvega odstavka 95. člena ZTro-1 izhaja, da imajo za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, kupci – osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost in imajo sedež v Uniji ali državah članicah EFTE pravico do vračila dela plačane trošarine. Peti odstavek istega člena določa, da način vračila trošarine, vsebino zahtevka za vračilo in potrebna dokazila ter evidence, ki jih mora voditi upravičenec iz prvega odstavka tega člena, predpiše minister, pristojen za finance. Na tej podlagi je bil izdan že omenjeni Pravilnik.

11. Po določbi prvega odstavka 4. člena Pravilnika upravičenec iz prvega odstavka 95. člena ZTro-1 vračilo trošarine uveljavlja z zahtevkom za vračilo trošarine, ki (med drugim) vsebuje tudi podatke, potrebne za nakazilo vračila trošarine (5. točka prvega odstavka 4. člena Pravilnika). Vračilo trošarine se upravičencu iz tega pravilnika namreč nakaže na transakcijski račun (9. člen Pravilnika). Iz drugega odstavka 4. člena Pravilnika izhaja, da je vzorec obrazca za predložitev podatkov iz prejšnjega odstavka (zahtevek za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz (TRO-K)) objavljen na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da iz Navodil za izpolnjevanje obrazca TRO-K, ki so skupaj z obrazcem prav tako objavljena na spletni strani prvostopenjskega organa, izhaja, da mora upravičenec poleg svojih identifikacijskih podatkov (davčna številka, naziv, elektronski naslov, telefonska številka, sedež oziroma naslov, poštna številka, kraj itd.) v rubriko „številka transakcijskega računa za nakazilo vračila trošarine“ vpisati številko transakcijskega računa, na katerega se bo izvedlo vračilo trošarine.

12. Glede na zgoraj povzete pravne podlage je torej obstoj oziroma navedba veljavnega transakcijskega računa upravičenca, na katerega bo nakazan morebiten znesek vračila, obvezna sestavina zahtevka za vračilo trošarine.

13. Neutemeljen je tožničin ugovor, da je bil njen zahtevek za vračilo trošarine popoln. Tožnica je, in to med strankama niti ni sporno, v zahtevku za vračilo trošarine navedla številko neveljavnega transakcijskega računa. Nakazilo vračila trošarine na zaprt in izbrisan transakcijski račun ni mogoče, česar se je tožnica očitno zavedala, saj je kot odgovor na navedeni poziv prvostopenjskemu organu sporočila novo številko transakcijskega računa. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov na fotokopiji bančne kartice ugotovil, da je imetnik transakcijskega računa fizična oseba, tj. zakoniti zastopnik tožnice A. A., čemur tožnica ne ugovarja.

14. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da predložitev podatkov o transakcijskem računu tretjega ne zadošča in da bi morala tožnica prvostopenjskemu organu po pozivu posredovati podatke o svojem veljavnem transakcijskem računu, da bi se njena vloga štela za formalno popolno. Določba 9. člena Pravilnika namreč izrecno določa, da se vračilo trošarine upravičencu nakaže na njegov transakcijski račun. Upravičenec pa je skladno s prvim odstavkom 95. člena ZTro-1 le kupec - oseba, ki opravlja registrirano dejavnost in ima sedež v Uniji ali državah članicah EFTE, ne pa njegov zakoniti zastopnik, družbenik ali nekdo tretji. V obravnavanem primeru je torej upravičenka do vračila trošarine tožnica in ne njen zakoniti zastopnik A. A. Zahteva po obvezni navedbi veljavnega transakcijskega računa tudi ni nerazumna, saj morajo imeti gospodarske družbe v skladu s 37. členom ZDavP-2 obvezno odprt transakcijski račun pri ponudniku plačilnih storitev.

15. Da vračilo davka tretji osebi sploh ni možno, potrjuje tudi zgodovinska razlaga določbe 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka.1 Pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2F), ki je bil dne 10. 12. 2012 objavljen v Uradnem listu RS št. 94/2012, je peti odstavek 97. člena določal, da lahko davčni organ na podlagi izjave zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka, ta davek vrne tretji osebi, ki jo v izjavi navede zavezanec za davek, pod pogojem, da ni možnosti za oškodovanje morebitnih upnikov zavezanca za davek. Davčnemu organu je bilo omogočeno, da lahko preveč plačani davek vrne tretji osebi namesto davčnemu zavezancu. Ta možnost je bila zaradi nejasnosti v praksi, ki jih je imel davčni organ v zvezi z izvajanjem te določbe, ukinjena.2 Iz navedenega izhaja, da vračilo davka tretji osebi namesto upravičencu do vračila davka na podlagi izjave zavezanca za davek ni več možno, kar potrjuje stališče o navedbi veljavnega transakcijskega računa kot formalni sestavini vloge za vračilo trošarine in ne zgolj kot element izvršitve plačila.

16. Naknadno odprtje transakcijskega računa v Avstriji na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa nima vpliva, ampak bo kvečjemu relevantno za druge postopke vračila trošarine, začete po tem datumu. Sporočilo o odprtju avstrijskega transakcijskega računa je bilo toženki poslano po izdaji izpodbijanega sklepa, dne 1. 2. 2021, pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta pa sodišče presoja po pravnem in dejanskem stanju na dan njegove izdaje.

17. Če zahtevek ne vsebuje obvezne sestavine, tj. številke veljavnega transakcijskega računa upravičenca, pa slednji tudi po pozivu svoje vloge ustrezno ne dopolni, jo je glede na določila drugega odstavka 67. člena ZUP treba zavreči, ker je formalno nepopolna. Razlog, zakaj tožnica ni imela odprtega veljavnega transakcijskega računa, je nerelevanten in na odločitev ne vpliva.

18. Tožničin ugovor, da zaprtje oziroma neobstoj veljavnega transakcijskega računa tožnice ni utemeljen razlog za zavrženje oziroma zavrnitev njenega zahtevka, temveč morda le razlog za začasno zadržanje teh sredstev, je prav tako neutemeljen. Brez formalno popolne zahteve ni mogoča njena vsebinska presoja. O utemeljenosti zahtevka za vračilo trošarine se v obravnavanem primeru sploh ni odločalo, zato je tudi tožničin ugovor, da bi toženka kvečjemu lahko začasno zadržala vračilo sredstev, neutemeljen.

19. Iz istega razloga sodišče zavrača tudi ugovor glede možnosti pobota trošarine z drugimi tožničinimi davčnimi obveznostmi. ZDavP-2 v 97.a členu sicer res določa, da davčni organ pred vračilom preveč plačanega davka preveč plačani davek pobota z drugimi davki, ki jim je potekel rok za plačilo, vendar pa ima po presoji sodišča toženka prav, ko navede, da je tak pobot mogoč šele potem, ko je bila o vračilu preveč plačanega davka že izdana odločba. Pred izdajo odločbe terjatev davčnega zavezanca do davčnega organa še ni nastala, s tem pa tudi ne pogoji za pobot. Ker o tožničini zahtevi sploh ni bilo vsebinsko odločeno, do pobota vračila trošarine z njenimi morebitnimi drugimi davčnimi obveznostmi ne more priti.

20. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijani akt, med strankama niso sporna.

**K II. točki izreka**

22. Odločitev o zavrnitvi tožničinega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Ker trošarina po svoji vsebini predstavlja davek (oziroma del davkov) na porabo oziroma potrošnjo določenih proizvodov, tudi v primeru vračila trošarin pridejo v poštev splošna določila ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka. 2 Glej komentar k 19. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku z dne 1. 10. 2012.