Jedro

Tožniku je bila v BIH priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 7. 2000 dalje tudi z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe v trajanju 22 let, 8 mesecev in 9 dni, pri čemer je povečana zavarovalna doba znašala 3 leta, 1 mesec in 1 dan. Na dan uveljavitve Sporazuma dne 1. 7. 2008, ob ugotovljeni pokojninski dobi, tožnik za priznanje pravice do pokojnine ni izpolnjeval predpisanega pogoja starosti po 36. členu ZPIZ-1, to je 63 let oz. z upoštevanjem znižanja starosti zaradi zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, 61 let in 6 mesecev. Zato je tožena stranka tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine v R Sloveniji pravilno zavrnila.

Ker v Republiki Sloveniji na dan uveljavitve Sporazuma v tožnikovem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine po ZPIZ-1, je že priznana pravica do pokojnine v BIH ostala obveznost te države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 7. 2009 in z dne 29. 8. 2011, ter da se tožniku prizna pravica do starostne pokojnine od 9. 8. 2010 dalje (I. tč. izreka). Odločilo je, da stroški zastopanja tožnika znašajo 417,85 EUR in bremenijo proračun.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče ponovno preuči celotno situacijo, ter naj ne spregleda dejstva, da je tožnik v Sloveniji delal 22 let, 8 mesecev in 9 dni, februarja 2014 pa bo dopolnil 65 let. Na PIO v Republiki Srbski so mu pojasnili, da mora sam do konca rešiti celotno situacijo, ker ima v celi Evropi vsak delavec pravico do pokojnine v državi, v kateri je delal, sam pa je pošteno delal v Sloveniji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 29. 8. 2011 v zvezi z odločbo z dne 24. 7. 2009. S slednjo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Za odločitev v zadevi so bistvene sledeče ugotovitve sodišča prve stopnje in sicer, da se je dne 21. 8. 2008 po uradni dolžnosti začel postopek za odmero (preračun) starostne pokojnine po slovenskih predpisih in sicer na podlagi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS-MP, št. 10-46/2008). Iz podatkov, ki jih je predložil bosanski nosilec zavarovanja je razvidno, da je bila tožniku v BIH priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 7. 2000 dalje tudi z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe v trajanju 22 let, 8 mesecev in 9 dni, pri čemer je povečana zavarovalna doba znašala 3 leta, 1 mesec in 1 dan. Na dan uveljavitve Sporazuma dne 1. 7. 2008, ob ugotovljeni pokojninski dobi, tožnik za priznanje pravice do pokojnine ni izpolnjeval predpisanega pogoja starosti po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), to je 63 let oz. z upoštevanjem znižanja starosti zaradi zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, 61 let in 6 mesecev.

Glede na takšno dejansko stanje, je tožena stranka tožnikovo zahtevo za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine v R Sloveniji pravilno zavrnila. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se je ob nespornih dejanskih ugotovitvah, navedenih v 6. tč. te obrazložitve, pravilno oprlo na isto materialnopravno podlago kot tožena stranka. Sporazum namreč v 2. odst. 37. člena jasno določa, da se pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz 1. odst. 37. čl. Sporazuma v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve tega sporazuma. Tožena stranka, prav tako pa tudi sodišče prve stopnje, sta preverila ali tožnik po slovenski zakonodaji na dan uveljavitve Sporazuma izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice in pravilno ugotovila, da jih ne izpolnjuje. Nadalje je v Sporazumu določeno, da če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala. Ker torej v Republiki Sloveniji na dan uveljavitve Sporazuma, v tožnikovem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine po ZPIZ-1, je že priznana pravica do pokojnine v BIH ostala obveznost te države, kot je to pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).