Jedro

Presoja pogojev za dovolitev obročnega plačila sodne takse.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da se tožnikovemu predlogu za obročno plačilo sodne takse ugodi in je dolžan sodno takso za pritožbeni postopek v višini 1.449,00 EUR plačati v sedmih zaporednih mesečnih obrokih po 207,00 EUR.

Tožnik je dolžan prvi obrok plačati v roku petnajstih dni od dne prejema plačilnega naloga, ki mu ga bo poslalo sodišče prve stopnje. Naslednjih pet obrokov zapade v plačilo petnajstega dne v naslednjih petih mesecih, ki sledijo mesecu, v katerem bo tožnik prejel plačilni nalog.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za delno oprostitev plačila in tudi predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da ga višje sodišče delno oprosti plačila sodne takse ali pa mu omogoči obročno plačilo ali vsaj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pojasnjuje, da je razgrnil vse podatke o svojem premoženjskem stanju, s katerim je razpolagal. Čeprav ni predložil potrdil o preživljanju polnoletnih sina in hčere, so podani pogoji za taksno oprostitev ali vsaj za obročno plačilo. Tožnikova žena je samostojna podjetnica. Ti si ne izplačujejo plače, ampak imajo prihodke iz opravljanja dejavnosti. Slednji so v primeru tožnikove žene minimalni.

Navaja, da preprost matematični izračun pokaže, da sodna taksa za pritožbo v tem postopku predstavlja več kot 20% tožnikovih prihodkov v letu 2013, to je več kot petino vseh njegovih sredstev. Plačilo sodne takse je zanj usodno, ne zmore je plačati, posledica pa je huda – štelo se bo, da je njegova pritožba umaknjena.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v letu 2013 prejel 8.191,24 EUR, torej povprečno po 682,58 EUR mesečno. Njegova plača v letu 2014 znaša približno 590,00 EUR mesečno. Tožnikova žena, samostojna podjetnica, posluje z (majhnim) dobičkom, ima poslovne prostore (ki dajejo dobiček) in nepremičnino. Sodišče prve stopnje trditvam tožnika, da v letu 2014 plače ni prejemal, ni verjelo. Pritožnik pa takšni dokazni oceni ne nasprotuje.

5. Sodna taksa za pritožbeni postopek znaša 1.449,00 EUR. To je več kot dva tožnikova povprečna mesečna zaslužka. Na dlani torej je, da bi bila s plačilom sodne takse v enkratnem znesku občutno zmanjšanja sredstva, s katerimi se preživlja tožnik (2. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah; ZST). Dodatno še zato, ker pri ugotavljanju likvidnostnega stanja družine v času, ko bi moral tožnik poravnati taksno obveznost, ni mogoče popolnoma spregledati, da ima tudi druge obveznosti (kreditne) in tega, da nepremičnega premoženje žene v kratkem času ni mogoče nameniti za plačilo taksne obveznosti. Po drugi strani pritožnik utemeljeno opozarja na velik pomen taksne obveznosti za pritožbo, saj se v primeru neplačila šteje, da je pritožba umaknjena. Pravica do pravnega sredstva pa je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti in načela enakega varstva pravic karakterizira pravno državo.

6. Višje sodišče je zaradi opisanega na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki spremenilo tako, da se dovoli obročno plačilo sodne takse za pritožbo v sedmih mesečnih obrokih na način, ki je natančneje opisan v izreku tega sklepa.

7. Pritožba, s katero se pritožnik zavzema za delno oprostitev plačila sodne takse v smislu zmanjšanja taksne obveznosti, pa glede na že povzete ugotovitve sodišča prve stopnje o njegovem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju njegove žene, ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in v I. točki izreka izpodbijani sklep potrdilo. Procesna podlaga za takšno odločitev je v 2. točki 365. člena ZPP.