Jedro

V zadnji pogodbi o zaposlitvi, ki je bila odpovedana z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je bilo določeno, da je tožnik dolžan opravljati dela in naloge delovnega mesta samostojni skrbnik komitentov I, za določen čas do reorganizacije pa opravlja dela in naloge delovnega mesta vodja oddelka poslovanja. Tožena stranka je izvedla reorganizacijo, na podlagi katere je ukinila oddelek poslovanja in s tem tudi delovno mesto vodje tega oddelka. Delovno mesto samostojni skrbnik komitentov I ni bilo ukinjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi odpovedana zadnja pogodba o zaposlitvi, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa so navedeni in obrazloženi le razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela na delovnem mestu vodja oddelka poslovanja. Ker tožena stranka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla in obrazložila tudi dejanskih razlogov za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela na delovnem mestu samostojni skrbnik komitentov I, ki ni bilo ukinjeno in na katerem bi tožnik po uveljavljeni reorganizaciji nadaljeval z delom, saj je za to delovno mesto imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi, opr. št. Pd 581/2013 z dne 29. 1. 2015, delno spremeni v II.A točki izreka tako, da se glasi: „Pogodba o zaposlitvi tožeče stranke se sodno razveže na dan 7. 7. 2014 in se toženi stranki naloži, da tožeči stranki obračuna denarno povračilo v znesku 27.756,46 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter ji izplača ustrezen neto znesek v roku osmih dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Kar zahteva tožeča stranka več, to so zakonske zamudne obresti od bruto zneska 27.756,46 EUR, se zavrne,“.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., III.A in IV. točka izreka).

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, popravljeno s sklepom o popravi z dne 29. 1. 2015: - razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi s št. ... z dne 26. 9. 2013, ki jo je tožniku izdala tožena stranka (I. točka izreka), - sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnika na dan 7. 7. 2014 in naložilo toženi stranki, da tožniku v osmih dneh plača denarno povračilo v znesku 27.756,46 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila; kar je tožnik zahteval več, to je reintegracijo v delovno razmerje za nedoločen čas, je zavrnilo (II.A in II.B točka izreka), ter - naložilo toženi stranki, da v osmih dneh tožniku za čas, ko ni delal od 20. 12. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje, pa vse do 7. 7. 2014, ko je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo, prizna vse pravice iz dela in po delu, obračuna in izplača pripadajoče plače, ki bi jih tožnik prejemal, če bi delal na delovnem mestu samostojni skrbnik komitentov I skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, plača za tožnika prispevke pristojnim zavodom pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja in odvede ustrezne davke ter tožniku vpiše delovno dobo v evidenco; kar je tožnik zahteval iz naslova reparacijskega zahtevka več, je zavrnilo (III.A in III.B točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti potrebne stroške tega postopka v skupnem znesku 1.223,05 EUR, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe v I., II.A in III.A točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nezakonita in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v celoti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v času podane odpovedi dne 26. 9. 2013 tožnik delo opravljal na delovnem mestu vodje oddelka poslovanja ... in ne na delovnem mestu samostojni skrbnik komitentov, na katerem tudi po 1. 10. 2013 ni več delal. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju, ker sodišče prve stopnje najprej navaja, da je res, da delo tožnika na delovnem mestu vodja oddelka poslovanja ... ni več potrebno, nato pa navaja, da tožena stranka razlogov za odpoved ni utemeljila. Napačen, nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upoštevala tretjega odstavka 34. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da naj bi tožena stranka na delovnih mestih Oddelka poslovanja z ..., za katere se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto, ki ga zaseda tožnik, zaposlila osebe, ki delajo prek študentskega servisa, preko delodajalca, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom, ali upokojence, zato tožena stranka na to ni mogla odgovoriti in navedenega ne izkazati. Ni jasno, na podlagi katerih navedb in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi bila odpoved nezakonita iz tega razloga, sicer pa je v tem delu obrazložitev tako pomanjkljiva, da iz nje ni mogoče razbrati, v čem tožena stranka navedenega določila kolektivne pogodbe ni upoštevala in zakaj naj bi bila odpoved nezakonita. Obveznost preverjanja možnosti zaposlitve tožnika na drugem ustreznem delovnem mestu iz 34. člena kolektivne pogodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje omenja tudi tretji odstavek 36. člena kolektivne pogodbe, ki sploh ne obstaja. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je v III.A točki izreka napačno navedlo, da tožniku pripadajo pravice od 20. 12. 2012 dalje, čeprav je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 21. 12. 2013. Takšen izrek je v nasprotju z obrazložitvijo in vsebino listin. Izrek v zvezi z reparacijskimi zahtevki je nedoločen in pavšalen ter zato neizvršljiv, saj iz njega ne izhaja, katere so pravice iz delovnega razmerja in katere dajatve naj se mu izplačajo. V zvezi z izplačilom plače, pri kateri ni navedena višina ali na podlagi česa se ugotavlja in če se upoštevajo tudi dodatki, pa bi moralo biti datumsko opredeljeno, od kdaj tečejo zamudne obresti za vsak posamezen prejemek. Tožnik ni navedel, do kakšne plače bi bil upravičen za delo na delovnem mestu samostojni skrbnik komitentov, niti ni navedel zapadlosti navedenih zneskov, sodišče prve stopnje pa tega ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje bi moralo po uradni dolžnosti v skladu s 108. členom ZPP pozvati tožnika, da odpravi pomanjkljivost in tožbeni zahtevek bolj določno postavi. Tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z višino denarnega povračila, saj meni, da gre za previsok znesek. Navaja, da tožnik spada v kategorijo najbolj zaposljivih oseb, saj ima več let delovnih izkušenj na svojem področju. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo tožnikovega dobrega socialnega položaja in mu je prisodilo povračilo, ki ni skladno s sodno prakso. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da je zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v celoti, ker tožena stranka v odpovedi ni navedla in obrazložila razlogov za odpoved tožniku na delovnem mestu samostojni skrbnik komitentov I. Z uvedbo reorganizacije so prenehali pogoji, zaradi katerih je tožnik zgolj za določen čas opravljal dela in naloge na delovnem mestu vodje oddelka poslovanja z .... Po uveljavitvi reorganizacije se je tožnikovo delovno razmerje za nedoločen čas nadaljevalo za opravljanje del na delovnem mestu skrbnik komitentov I. Pravice in obveznosti, vezane na to delovno mesto, so mu namreč mirovale. Navaja še, da se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na tretji odstavek 34. člena kolektivne pogodbe in v zvezi z očitki, da tožnik ni zatrjeval, da je imela tožena stranka zaposlene določene osebe, dodaja, da je dokazno breme v postopkih izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca. Pri zapisu tretjega odstavka 36. člena kolektivne pogodbe gre za tipkarsko napako, enako tudi pri navedbi datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja tožnika v izreku (20. 12. 2012 namesto 20. 12. 2013). Zahtevek tožnika je sklepčen in določljiv, saj se plača lahko izračuna, obresti, ki so določene z zakonom, pa mu pripadajo od dneva zapadlosti mesečnih plač. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno odmerilo višino denarnega povračila. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju in da je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo in obrazložilo, da izpodbijana pogodba o zaposlitvi ni nezakonita, ker je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja poslovanja z ... (5.C točka obrazložitve). Vendar pa je ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje navedbe razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela na delovnem mestu samostojni skrbnik komitentov I, zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita (5.D točka obrazložitve). Ker navedeno med seboj ni v nasprotju, očitana kršitev ni podana.

Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti zato, ker naj bi bil nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni upoštevala določbe tretjega odstavka 34. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 in nadalj.; v nadaljevanju: kolektivna pogodba). Kljub zmotni materialnopravni razlagi tretjega odstavka 34. člena kolektivne pogodbe, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, odločitev sodišča prve stopnje v tem delu ni nejasna ali sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je jasno zapisalo (5.E točka obrazložitve), da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka v njej ni navedla, da je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugem ustreznem delovnem mestu. Navedba tretjega odstavka 36. člena kolektivne pogodbe v osmem odstavku 5.E točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa je po oceni pritožbenega sodišča zgolj pisna pomota, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz tretjega odstavka 34. člena kolektivne pogodbe.

Podana ni niti relativna bistvena kršitev 108. člena ZPP, ki ureja vrnitev nepopolnih oz. nerazumljivih vlog v popravo ali dopolnitev. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da reparacijski tožbeni zahtevek ni dovolj določen in je zato izrek izpodbijane sodbe v tem delu (III.A točka izreka) neizvršljiv. Zadostuje, da so v navedenem delu izreka izpodbijane sodbe pravice iz delovnega razmerja, do katerih je tožnik upravičen za čas nezakonito odpovedanega delovnega razmerja, opisno navedene in časovno opredeljene. Plačo, do katere je tožnik upravičen, je po višini mogoče določiti, opredeljen pa je tudi začetek teka zakonskih zamudnih obresti, saj je jasno, da je mišljena zapadlost plač pri delodajalcu, to je toženi stranki. Pa tudi, če reparacijski tožbeni zahtevek ne bi bil postavljen dovolj določno, ne bi šlo za kršitev 108. člena ZPP, saj je vprašanje zadostne določenosti tožbenega zahtevka materialnopravno in ne procesno vprašanje, zato lahko sodišče stranko na tovrstno pomanjkljivosti postavljenega zahtevka opozori le v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 26. 9. 2013, vrnitev nazaj na delo (reintegracijo) in pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (reparacijo). Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni glede na določbo 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti (drugi odstavek 87. člena ZDR-1).

Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto samostojni skrbnik komitentov I. Dne 1. 5. 2012 je začela veljati prva od štirih pogodb o zaposlitvi, na podlagi katere je bil tožnik dolžan opravljati dela in naloge delovnega mesta samostojni skrbnik komitentov I, za določen čas (od 1. 5. 2012 do 31. 10. 2012) pa je opravljal dela in naloge delovnega mesta vodja oddelka poslovanja z ... (A31). Zadnja pogodba o zaposlitvi, št. 76/13 z dne 21. 6. 2013 (A2), ki je bila odpovedana dne 26. 9. 2013 z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je pričela veljati 1. 7. 2013. V njej je bilo določeno enako, in sicer, da je tožnik dolžan opravljati dela in naloge delovnega mesta samostojni skrbnik komitentov I, za določen čas od 1. 7. 2013 do reorganizacije pa opravlja dela in naloge delovnega mesta delovnega mesta vodja oddelka poslovanja z .... Reorganizacija, na podlagi katere je tožena stranka ukinila oddelek poslovanja z ... in s tem tudi delovno mesto vodje tega oddelka, je pričela veljati 1. 10. 2013. Delovno mesto samostojni skrbnik komitentov I ni bilo ukinjeno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2013 odpovedana pogodba o zaposlitvi, št. ... z dne 21. 6. 2013, v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa so navedeni in obrazloženi le razlogi za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela na delovnem mestu vodja oddelka poslovanja z .... Ker pa tožena stranka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla in obrazložila tudi dejanskih razlogov za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela na delovnem mestu samostojni skrbnik komitentov I, ki ni bilo ukinjeno in na katerem bi tožnik po uveljavljeni reorganizaciji nadaljeval z delom, saj je za to delovno mesto imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je takšna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Pritožba ima sicer prav, da je za navedbo in obrazložitev odpovednega razloga relevanten datum podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej v konkretnem primeru 26. 9. 2013, ko je tožnik res še opravljal delo vodje oddelka poslovanja z .... Vendar bi tožena stranka, čeprav je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi še v času, ko je še opravljal delo vodje oddelka poslovanja z ..., morala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za delovno mesto samostojni skrbnik komitentov I, navesti tudi razloge za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela na tem delovnem mestu. Ker tega ni storila, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita in jo je potrebno razveljaviti, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni preverila, ali je tožnika v skladu z določbo 1. alineje tretjega odstavka 34. člena kolektivne pogodbe mogoče zaposliti na drugem ustreznem delovnem mestu in v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla ničesar glede te obveze. Odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti nezakonita zgolj iz razloga, ker v njej delodajalec ne navede, ali je spoštoval to obvezo iz kolektivne pogodbe. Da pa tožena stranka te svoje obveze ni spoštovala in ni preverila, ali je tožnika možno zaposliti na drugem delovnem mestu, tožnik v postopku ni zatrjeval, zato tožena stranka na to ni mogla odgovoriti. Ker pa je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz drugega razloga in torej napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje na odločitev v izpodbijani sodbi ne vpliva, pritožbeni očitek ni utemeljen.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje v točki III.A izreka izpodbijane sodbe napačno navedlo, da tožniku pripadajo pravice od 20. 12. 2012 dalje namesto od 21. 12. 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je s popravnim sklepom, opr. št. Pd 581/2013 z dne 29. 1. 2015, izpodbijano sodbo v tem delu popravilo in namesto datuma 20. 12. 2012 pravilno navedlo datum 20. 12. 2013. Iz odjave (B15) je razvidno, da je bil tožnik dne 20. 12. 2013 odjavljen iz zavarovanja, kar pomeni, da mu je tega dne prenehalo delovno razmerje in da mu gredo pravice iz delovnega razmerja, kot če bi delal, z naslednjim dnem, to je z 21. 12. 2013. V tem smislu je potrebno razumeti III.A točko izreka izpodbijane sodbe, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede višine prisojenega denarnega povračila v višini 10 tožnikovih povprečnih plač. Glede na okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (5.F točka obrazložitve), pritožba pa teh ugotovitev ne izpodbija, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je denarno povračilo v prisojeni višini ustrezno. Pritožbena navedba, da je tožnik najbolj zaposljiva kategorija, ker ima izobrazbo in izkušnje, ne drži, saj je splošno znano, da diplomanti družboslovnih smeri v današnjih razmerah le stežka dobijo zaposlitev, čeprav že imajo nekaj let izkušenj. To ne nazadnje potrjuje tudi dejstvo, da tožnik v času odločanja sodišča prve stopnje po približno sedmih mesecih in pol iskanja zaposlitve še ni uspel najti.

Kljub sicer pravilni odločitvi sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila pa je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v delu, v katerem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 27.756,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska. Sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz tožnikove povprečne bruto plače v višini 2.775,64 EUR (B2) in toženi stranki naložilo v plačilo bruto znesek denarnega povračila, čeprav gre za prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo(1). Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in zato glede na 5. točko prvega odstavka 37. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2; Ur. l. RS, št. 117/2006) dohodek iz delovnega razmerja. Po drugi strani gre za denarno povračilo, ki ni zajeto med odškodnine, od katerih se dohodnina ne plača (5. točka 27. člena ZDoh-2). Po določbi 1. in 3. odst. 144. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 - ZPIZ-2) se od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na navedene določbe ZPIZ-2 pa se sklicujejo tudi drugi področni zakoni, ki urejajo obveznosti plačila prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja iz zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti itd.. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba tožnika v tem delu utemeljena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo (prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP) v II.A točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v znesku 27.756,46 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku nakazati ustrezen neto znesek, po poteku paricijskega roka iz izpodbijane sodbe (osem dni) z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 27.756,46 EUR, ker tožnik do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska ni upravičen, saj je tožena stranka zavezana za plačilo zakonskih zamudnih obresti le od neto zneska. Navedeno izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 (10/2004 popr.) in nadalj.). Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj delodajalec ne glede na izid postopka v sporih, ki se nanašajo na obstoj in prenehanje delovnega razmerja, krije svoje stroške postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal svoje procesne pravice. V konkretnem primeru o zlorabi teh procesnih pravic s strani tožnika ni mogoče govoriti. Stroški odgovora na pritožbo tožnika niso bili potrebni za odločitev v predmetni zadevi, zato jih pritožbeno sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Glej sodbo in sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 253/2013 z dne 13. 5. 2014.