Jedro

Kasneje ugotovljena diagnoza bolezni je lahko nov dokaz in kot tak utemeljen obnovitveni razlog po 9. točki 421. člena ZPP-77. Ugotovitev sodišča, da delavec ni neupravičeno izostal z dela, ker iz zdravstvenih razlogov za delo ni bil sposoben, pomeni da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR. Načelo popolne odškodnine zagotavlja, da oškodovanec ne dobi manj, pa tudi ne več kot znaša škoda, ki jo je utrpel. Če bi se izkazalo, da tožnik ves čas do invalidske upokojitve ni bil sposoben za delo, ni podlage za izplačilo plače, kot bi jo prejemal, če bi delal.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v drugem, tretjem in četrtem odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljavita in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo obnovo pravnomočno končanega postopka in razveljavilo odločbo opr. št. S 314/93 z dne 2. 7. 1993. Šele iz obrazložitve izhaja, da gre za odločbo Sodišča združenega dela v K., potrjeno z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije opr. št. Sp 1332/93 z dne 27. 1. 1994. Na podlagi razveljavljene odločbe je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi neopravičene odsotnosti z dela. Sodišče je kot nov dokaz upoštevalo mnenje zdravnika psihiatra z dne 5. 5. 1995, ki se nanaša tudi na tožnikovo sposobnost za delo v januarju 1992. V novem postopku je sodišče na podlagi zaslišanja zdravnika odločilo, da tožnikova odsotnost z dela ni bila neopravičena. Zato je razveljavilo sklepe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in toženi stranki naložilo plačilo bruto plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi od 7. 1. 1992 do 11. 4. 1995 delal. Z 12. 4. 1995 je bil tožnik invalidsko upokojen. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Pritrdilo je dejanskim ugotovitvam in stališčem prvostopnega sodišča, da je podan obnovitvine razlog, in da tožnikova odsotnost z dela ni bila neopravičena. Tožnik je bil odsoten z dela zaradi bolezni, katere dokončna diagnoza je bila postavljena šele v letu 1995. Ker za nazaj ne more zahtevati nadomestila plače zaradi začasne nezmožnosti za delo, je upravičen do nadomestila v višini plače, ki bi jo dobil, če bi delal. Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki (prvega odstavka) 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP). Navaja, da se zdravniško potrdilo, ki ga je sodišče štelo kot nov dokaz, nanaša na okoliščine, o katerih je bila že v prejšnjem postopku zaslišana psihiatrinja, ki o psihičnem stanju tožnika ni povedala ničesar takega, kar izhaja iz sedanjega potrdila. Tudi če bi se potrdilo štelo kot nov dokaz, je sodišče odločilo v nasprotju s pravnomočno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bila pri tožniku ugotovljena nezmožnost za delo šele od 12. 4. 1995 dalje. Zato naj bi sodišči odločali o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Sodišče je dr B. zaslišalo kot pričo in ne kot izvedenca. Ne strinja se tudi z odločitvijo o denarnem zahtevku tožnika in obrazložitvijo sodišča, da tožnik zaradi naknadno ugotovljene nezmožnosti za delo ne more uveljavljati nadomestila po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa, čeprav ne pove kako naj se spremenita.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred pričetkom veljavnosti ZPP, zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati prej veljavni Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - v nadaljevanju ZPP-77). Zato je revizijsko sodišče sklicevanje v reviziji na določbe novega ZPP upoštevalo kot uveljavljanje vseh revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP-77. Revizija je bila v skladu s 390. členom ZPP-77 vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena iz naslednih razlogov: Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo. Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, pri katerem revident določa revizijskemu sodišču meje njegovega odločanja. Navedeno pomeni, da revizijsko sodišče upošteva le tiste razloge, ki so navedeni in obrazloženi v reviziji. Tožena stranka zgolj navede, da naj bi šlo tudi za druge bistvene kršitve določb postopka, ne pove pa, za katere od teh kršitev gre in tega tudi iz njenih navedb ni mogoče ugotoviti. Zato v tej smeri revizijsko sodišče ni ne moglo ne smelo preizkušati izpodbijane sodbe.

Tožena stranka kot zmotno uporabo materialnega prava navaja dejstvo, da je bil dr. B. zaslišan kot priča in ne kot izvedenec medicinske stroke. To navedbo bi bilo mogoče razumeti kot uveljavljanje revizijskega razloga relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP-77. Vendar je ta revizijski razlog mogoče uveljavljati le, če je kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje, kolikor pa gre za kršitve v postopku pred prvostopnim sodiščem pa le, če ga je stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi. Tožena stranka te kršitve v pritožbi ni uveljavljala. Tožena stranka s tem posredno le zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po izrecni določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 ni dovoljen revizijski razlog.

S pravnomočno odločbo Sodišča združenega dela v K. opr. št. S 314/93 z dne 2. 7. 1993, je bil zavrnjen zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih mu je prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik od 6. 1. 1992 dalje izostal z dela in svoje odsotnosti ni opravičil. Ugotovilo je tudi, da za odsotnost niso obstajali zdravstveni razlogi. V dokaznem postopku so bila upoštevana mnenja lečečih zdravnikov, mnenja psihiatrov in izvedensko mnenje zdravnika, specialista medicine dela, prometa in športa. Tožnik je predlagal obnovo postopka na podlagi 9. točke 421. člena ZPP-77 in kot nov dokaz predložil zdravniško mnenje dr. B. B. iz Psihiatrične bolnišnice B. G. z dne 5. 5. 1995. Iz mnenja izhaja, da že več let boluje za duševno boleznijo, ki zelo vpliva na njegove sposobnosti odločanja in obvladovanja dejanj. Prvi znaki bolezni so se pojavili že leta 1991. Za odločitev o tem, ali je podan obnovitveni razlog iz 9. točke 421. člena ZPP-77, zadošča ugotovitev dveh okoliščin. Najprej mora biti dokaz nov, nanašati pa se mora na okoliščine, ki so obstajale že v času odločanja v prejšnjem postopku, le da jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (drugi odstavek 422. člena ZPP-77).

Poleg tega mora biti dokaz tak, da bi bila na njegovi podlagi lahko izdana za stranko ugodnejša odločba, če bi bil uporabljen že v prejšnjem postopku. Ali bo res izdana ugodnejša odločba, se presoja v novem, nadomestitvenem postopku. Presoja možnih vplivov novih dokazov na odločitev o glavni stvari je materialnopravno vprašanje, zato ga je v reviziji dopustno preizkušati.

Iz zdravniškega potrdila z dne 5. 5. 1995 izhaja, da gre pri tožniku za duševno bolezen, ki zelo vpliva na njegovo sposobnost odločanja in da so se prvi znaki bolezni pojavili že leta 1991. Če bi bila ta dejstva upoštevana v prejšnjem postopku, bi lahko prišlo do drugačne presoje tožnikove odsotnosti z dela. Ne samo ali je bil z dela odsoten opravičeno, temveč tudi glede vprašanja, koliko je bil sploh sposoben svojo odsotnost pravilno in pravočasno opravičiti. V prejšnjem postopku ni bila ugotovljena tovrstna duševna bolezen. Gre torej za nov dokaz, ki se nanaša tudi na okoliščine v času odločanja o odsotnosti. Iz izpovedi dr. B. B. na obravnavi 17. 2. 1998 izhaja, da je bila dokončna diagnoza bolezni ugotovljena šele leta 1996, prvi sumi in zaključki glede bolezni pa so bili postavljeni konec leta 1994. Glede na take dejanske ugotovitve, je tudi po presoji revizijskega sodišča podan uveljavljani obnovitveni razlog in je zato dovolitev obnove postopka pravilna.

V nadomestitvenem postopku je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem dr. B. in nato o glavni stvari ponovno odločilo. Dejanska podlaga sodbe je bila ugotovitev, da je bil tožnik v času, ko naj bi neopravičeno izostal, zaradi bolezni tako nesposoben za delo kot nesposoben zagotoviti si opravičilo za svojo odsotnost. Na podlagi takega dejanskega stanja, na katerega je vezano tudi revizijsko sodišče, je pravilna materialnopravna presoja, da ni bilo zakonitega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožniku na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR).

Sklicevanje tožene stranke na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 25. 4. 1995 je neutemeljeno. S to odločbo je bila tožniku priznana invalidska pokojnina kot invalidu I. kategorije od 12. 4. 1995 dalje. Od tega dne dalje je tožnik popolnoma nesposoben za delo na podlagi predpisov o invalidskem zavarovanju. S tem pa ni bilo odločeno o njegovi delovni zmožnosti pred tem datumom , še posebej ne o odsotnostih in njihovem trajanju iz zdravstvenih razlogov - torej na podlagi predpisov o zdravstvenem zavarovanju. Zato invalidske odločbe nikakor ni mogoče razlagati tako, da je bil tožnik pred 12. 4. 1995 ves čas sposoben opravljati svoje delo. Sodišče je že v tem postopku ugotovilo, da vsaj v času, ko se mu je očitala neopravičena odsotnost z dela, nedvomno ni bil sposoben za delo. Koliko časa je ta nesposobnost takrat dejansko trajala, za odločitev o zakonitosti in pravilnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ni bistveno.

Res je sicer, da v trenutku, ko je tožena stranka odločala o prenehanju delovnega razmerja, pri tožniku ni bilo ugotovljenih zdravstvenih razlogov za odsotnost z dela po predpisih, ki so takrat urejali zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. Vendar v spornem primeru ne gre za vprašanje priznanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja, temveč za ugotavljanje opravičenega razloga za odsotnost z dela in s tem povezanimi pravicami iz delovnega razmerja. Glede na določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji _ Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b) drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. V obravnavnavem primeru ugotovitev sodišča, da tožnik v spornem času ni neopravičeno izostal z dela (ker iz zdravstvenih razlogov za delo ni bil sposoben) pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Vprašanje, ali je bil tožnik v času od 7. 1. 1992 do 11. 4. 1995 ves čas nesposoben za delo, pa je pomembno za odločitev o denarnem zahtevku tožnika. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 4) izhaja, kot da tožnik ves čas ni bil sposoben za delo in da ves čas ni bil sposoben uveljavljati svojih pravic do bolniškega staleža. Za tako ugotovitev v izvedenih dokazih ni zanesljive podlage. Dr. B. je izpovedal, da tožnik ni bil sposoben za delo v času poslabšanja bolezni, ni pa iz njegovih izpovedb razvidno, da bi to stanje res trajalo ves čas v obdobju dobrih treh let. Če bi se izkazalo, da je bil tožnik ves čas do invalidske upokojitve iz zdravstvenih razlogov nesposoben za delo, pa ni podlage za plačilo nadomestila plače, kot bi jo prejemal, če bi delal. Ker za prenehanje delovnega razmerja tožnika ni bilo zakonite podlage, je tožena stranka odgovorna za škodo, ki mu je zaradi tega nastala. Tožnik je zahteval povrnitev gmotne škode zaradi izgube zaslužka. Ker vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, mu mora tožena stranka izplačati ustrezno odškodnino (185. člen ZOR). Po 190. členu ZOR sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja (enako sedaj 169. člen OZ). Načelo popolne odškodnine zagotavlja, da oškodovanec ne dobi manj, pa tudi ne več, kot znaša škoda, ki jo je utrpel. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek tožnika, ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje v tem obsegu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP-77). Sodišče bo moralo nedvomno ugotoviti, ali je bil tožnik celotno relevantno obdobje iz zdravstvenih razlogov nesposoben za delo ali ne ter nato na tej podlagi ugotoviti, kakšna gmotna škoda mu je zaradi prenehanja delovnega razmerja dejansko nastala.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94).