Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je utemeljena, saj je tožnica s tem, ko je iz blagajne, za katero je bila zadolžena, dvignila denar in ga izročila svojemu bratu, zavestno ravnala v nasprotju s predpisi. Zlorabila je svoj položaj in dano zaupanje, ker je razpolagala s tujim premoženjem. Njeno ravnanje pa ima tudi zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sodišče ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo za nedoločen čas od dne 1. 9. 2003 dalje za opravljanje dela na delovnem mestu poštni uslužbenec I. sklenili tožeča in tožena stranka, nezakonita, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati dne 3. 9. 2009, temveč še vedno traja, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo v roku 8 dni, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 3. 9. 2009 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji za ta čas obračunati bruto plačo, ki bi jo tožnica prejemala, če bi delala, odvesti davke in plačati prispevke ter tožnici izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezna mesečna izplačila tečejo od vključno 16. dne v vsakem mesecu do dne plačila in ji povrniti v roku 8 dni od izdaje sodbe stroške postopka, nato pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se sicer iz vseh pritožbenih razlogov 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) pritožuje tožeča stranka, čeprav iz pritožbe izhaja, da se pritožuje le iz razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in tožeči stranki (verjetno toženi stranki) naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do dneva plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe tožnice, da naj bi ob 8.00 uri imela že nakazan denar na svojem računu, saj je imela tak dogovor s svojo prijateljico S., zato je svojemu bratu, ki se mu je mudilo, denar izročila preden je dvig knjižila. Denar mu je izročila, ker je bila prepričana, da ima denar na svojem računu že nakazan. Da ga nima je ugotovila, ko je brat že odšel in je takoj poklicala prijateljico. Potem je še večkrat preverila, ali ji je denar že nakazan, vendar ji do prihoda H. še ni bil. Iz tega razloga je vse pošteno in v dobri veri povedala H., potem pa poklicala prijateljico M., ki dela na pošti in ta ji je s svojega računa nakazala denar, tako da je tožnica lahko knjižila dvig. Tožnica bi lahko to svoje ravnanje tudi zamolčala in pustila, da poteče čas, ko bi se ugotavljalo od kod manko v blagajni in bi dvig knjižila kasneje, ne da bi kdorkoli vedel, vendar se ji to ni zdelo primerno, za to pa jo je tožena stranka kaznovala z izredno odpovedjo. Glede na to, da je bila na tej enoti zaposlena le tožnica, bi v vsakem primeru za manko odgovarjala in tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi škoda lahko nastala, če tožnica ne bi naknadno ukrepala, kakor je. Sodišče ni upoštevalo neskladij v izpovedbi priče H., ki je izpovedala, da če bi ji tožnica na začetku razgovora povedala, da je denar posodila bratu, bi takoj poklicala inšpektorja ali pa svojega nadrejenega, ker pa ji je tožnica rekla, da je denar posodila kolegu, inšpektorja ni takoj poklicala. Dejstvo je, da je bila H. takoj seznanjena z vsemi okoliščinami, da sta s tožnico opravili štetje blagajne in se iz tega razloga tudi tožnici ni zdelo, da je s svojim ravnanjem naredila tako hudo napako, da bi zaradi nje izgubila zaposlitev. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu je tako skrajno sredstvo, ki je ravnanje tožnice kritičnega dne ne more upravičiti. Tako tožeča stranka glede na navedeno meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da glede na izvedeni postopek in zlasti izpovedbo tožeče stranke in priče H. obstajajo okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ne bi bilo mogoče in da je izredna odpoved utemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala vse pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja: Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izpovedbe tožnice, da je pričakovala, da bo imela ob 8.00 uri že nakazan denar na svojem računu, ker je imela tak dogovor s prijateljico S. in je zato svojemu bratu, ki se mu je mudilo, denar izročila preden je dvig knjižila. Sodišče prve stopnje je tožničino izpoved upoštevalo, vendar v njeno resničnost dvomi, saj bi po stališču sodišča, tožnica zagotovo v tem primeru najprej knjižila dvig in šele nato vzela iz blagajne denar in ga izročila bratu, s tem pa se tudi pritožbeno sodišče strinja.

Nedosledno pritožba tudi povzema obrazložitev sodbe, ko navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi škoda nastala, če tožnica ne bi naknadno ukrepala, saj bi tožnica kot edina zaposlena na tej enoti v vsakem primeru za manko odgovarjala. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je po njegovi oceni tožnica ravnala zavestno, saj je vedela, da denar, ki ga daje bratu ni njen, ali pa je bila vsaj hudo malomarna, ker pred izročitvijo denarja ni preverila, ali ima na svojem računu že pričakovano nakazilo. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se je tožnica zavedala, da ravna v nasprotju s predpisi, ki ji takega početja ne dovoljujejo in pri tem zlorabila svoj položaj in dano zaupanje, ker je razpolagala s tujim premoženjem. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakon ne zahteva, da bi morala škoda oz. posledica dejansko nastati, da bi delodajalec lahko zoper delavca ukrepal. Ob vsem tem pa je sodišče prve stopnje še dodalo, da bi v danem primeru škoda lahko nastala, če tožnica naknadno ne bi ukrepala tako, kot je.

Nebistvene pa so pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo neskladij v izpovedbi priče H., ki je izpovedala, da če bi ji tožnica na začetku razgovora povedala, da je denar posodila bratu, bi takoj poklicala inšpektorja ali pa svojega nadrejenega, ker pa ji je tožnica rekla, da je denar posodila kolegu, inšpektorja ni takoj poklicala. Ne glede na pričino izpoved, kaj bi naredila, če bi ji tožnica povedala eno ali drugo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je tožnica s tem, ko je denar iz blagajne izročila bratu, ne da bi pred tem opravila dvig s svojega računa in preverila, ali ima na računu kritje, kršila pogodbo o zaposlitvi in sicer 11. in 15. člen ter 31. in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), njeno ravnanje pa ima tudi znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) - poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja in kaznivega dejanja po 1. odstavku 204. člena KZ – zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in gre tako za odpovedne razloge na strani delavca po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je podan tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da je torej ob obstoju razlogov iz 111. člena ZDR in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica na pošti ... edina zaposlena, da je nadomeščala tudi upravnika pošte, da je bila zadolžena za vodenje blagajne in njenega ravnanja, s katerim je zlorabila zaupanje, ki ga je imela na strani tožene stranke, ne more odtehtati niti njeno dosedanje dobro in vestno delo. Zato je ugotovitev sodišče prve stopnje, da ni možnosti, da bi tožnica z delom pri toženi stranki nadaljevala, povsem pravilna.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.