Jedro

Po ustaljeni sodni praksi, pripadniku Slovenske vojske na misiji v tujini, ki vsaj en dan v tednu ni v celoti prost vseh svojih obveznosti, pripada odškodnina za neizrabljeni tedenski počitek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 2.160,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2013 dalje (I. točka izreka). V presežku (za plačilo 128,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 9. 2013 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 837,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (njen izpodbijani del) vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje oziroma na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo dokazno presojo, ki je arbitrarna in samovoljna, predvsem pa neobrazložena. Sklicuje se na sistematične evidence, ki jih je vodila tožena stranka, iz katerih je razvidno, da so bili prosti dnevi tožniku zagotovljeni in da jih je dejansko koristil. Navaja, da so bile evidence del mesečnih poročil, ki jih je izdeloval kontingent, ki jim ne tožnik ne priče niso ugovarjali. Navaja, da je v primeru netočnosti poročila o obremenjenosti pripadnika mogoč ugovor po službeni poti, ki ga tožnik ni vložil, do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sklicuje se na izpoved tožnikovega nadrejenega A.A., ki je potrdil, da so bili tožniku prosti dnevi zagotovljeni tako, da mu 24 ur ni bilo treba delati ničesar. Sklicuje se na njegovo izpoved, da evidence predložene v postopku držijo in da so z zeleno barvo označeni prosti dnevi. Zatrjuje pavšalno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni natančno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedi tožnikovega nadrejenega. Zatrjuje, da izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena, zaradi česar je podana kršitev 22. člena Ustave. Meni, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih utemeljenih in preverljivih razlogov, zakaj ni sledilo izpovedi nadrejenega, zgolj skladnost izpovedi tožnika in prič pa ne zadostuje za sprejem zakonite odločitve, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen zaradi opravljanja določenih obveznosti. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik osebno zainteresiran za ugoden izid pravde, enako tudi njegove priče, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri dokazni oceni. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da tudi če pripadniki niso bili angažirani za stražo ali patruljo, to ne pomeni, da na ta dan niso opravljali dela. Meni, da ugotovitev, da je tožnik na navedene dneve imel določene obveznosti, ne zadostuje za sprejem zakonitega zaključka, da je imel vse dni, ko je po evidenci imel prosti dan, določene obveznosti (npr. da je prinašal vodo). Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik imel sestanke vse dni, ko naj bi imel tedenski počitek, ali samo določene dneve. Kot pavšalno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je prinašal vodo in imel sestanke, opravljal določene obveznosti. Glede na navedeno meni, da je izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je brez obrazložitve sprejelo zaključek, da mesečne evidence delovnih obveznosti pripadnikov po posameznih mesecih ne dokazujejo, da je tožnik na dneve, ki so označeni z zeleno, imel zagotovljeni tedenski počitek. Meni, da je ravno priča A.A. potrdil, da zeleni kvadratki pomenijo, da je imel tožnik prost dan 24 ur, zaradi česar zatrjuje, da je obrazložitev sama s seboj v nasprotju in podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično tudi 14., 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo odločanje oziroma zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka ter na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. Sodišču prve stopnje se ni treba izrecno opredeliti prav do vsake trditve strank, važno je, da je iz obrazložitve mogoče razbrati miselno pot sodišča ter razloge, ki so podlaga za odločitev. Pritožnica tako to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe na ustrezen način opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, zato niso podane očitane kršitve Ustave RS. Tožena stranka je zgolj pavšalno zatrjevala kršitev 14. člena Ustave, zato pritožbeno sodišče na to trditev ne odgovarja. Kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave, ki naj bi jih sodišče prve stopnje napravilo zaradi nezadostne obrazložitve, pa niso podane, saj je izpodbijana sodba obrazložena tako, da je omogočen njen preizkus, prav tako pa ne prihaja sama s sabo v nasprotje ali v nasprotje z izrekom sodbe. Očitek o samovoljnem oziroma arbitrarnem ravnanju sodišča prve stopnje ni utemeljen, saj je sodba obrazložena, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik z ukazom z dne 8. 3. 2013 v povezavi s popravljenim ukazom z dne 5. 9. 2013 napoten na opravljanje nalog zunaj države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah ... - KFOR na Kosovu pod poveljstvom NATO za čas od ... do ..., - da tožnik v času, ko je bil na misiji na Kosovu, ni imel prostih dni, v katerih bi imel zagotovljen tedenski počitek, - da je tožnik glede na to imel 22 dni neizrabljenega tedenskega počitka, - da je imel v času misije tožnik povprečno plačo v višini 2.948,97 EUR za obdobje od ... do ... ter v višini 2.944,58 EUR za obdobje od ... do ..., ter zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da tožniku pripada odškodnina v višini nadomestila plače za posamezni dan, ko mu tedenski počitek ni bil zagotovljen.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje.

8. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in tožnika ter listinskim dokazom (evidenco tožene stranke o prostih dneh pripadnikov SV na mirovni misiji na Kosovu). V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi tožnika in njegovih dveh sodelavcev in ne na izpoved njegovega (drugega) nadrejenega ter evidence tožene stranke o prostih dnevih pripadnikov SV na misiji na Kosovu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Dodaja le, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in logična ter skladna s splošno znanimi dejstvi o poteku dela na mednarodnih misijah. Zgolj dejstvo, da je tožnik zainteresiran za izid tega postopka, ne pomeni, da je njegova izpoved samodejno neverodostojna oziroma, da je sodišče ne sme upoštevati. Tožena stranka v pritožbi pavšalno zatrjuje tudi neverodostojnost izpovedi prič B.B. ter C.C., ki naj bi bila prav tako zainteresirana za izid tega spora. Trditve o pristranskosti navedenih prič uveljavlja šele v pritožbi, pri čemer ne pojasni, zakaj tega ni uveljavljala že predhodno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno, da s strani tožene stranke sestavljene evidence kot del mesečnih poročil, ki jih je izdeloval kontingent, ne dokazujejo, da je imel tožnik dejansko proste dneve v z zeleno označenih terminih. Tudi če je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, je mogoče dokazovati, da so pripadniki SV na ta dan dejansko opravljali določene obveznosti in niso bili povsem prosti, skladno z naravo dela na mednarodnih misijah. To je tožnik tudi dokazal (njegova izpoved in izpovedi dveh prič, ki sta bili na isti misiji). Zgolj dejstvo, da tožnik navedenim poročilom o obremenjenosti pripadnika ni ugovarjal, ne pomeni, da tožnik ne more dokazovati dejanskega dela na sporne dneve, označene z zeleno, ob tem pa ni nepomembno, da so tožnik in njegovi priči zatrjevali, da s temi evidencami niti niso bili seznanjeni.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker je ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil popolnoma prost obveznosti (moral je nositi uniformo in biti ustrezno urejen, udeleževal se je sestankov ter opravljal dodatne naloge kot so obvezni izleti, prinašanje vode, pospravljanje ipd.), mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljeni plači tožnika. Nasprotna pritožbena navedba, da obveznosti kot so nošenje vode ipd. ne pomenijo, da tožnik ni imel tedenskega počitka, je neutemeljena. V Republiki Sloveniji je ustaljena sodna praksa, da pripadniku SV na misiji v tujini, ki vsaj en dan v tednu ni v celoti prost vseh svojih obveznosti, pripada odškodnina za neizrabljeni tedenski počitek.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).