Jedro

Ker se tožena stranka, ki je bila pravilno vabljena na zaslišanje, vabilu ni odzvala, je odločitev o neizvedbi tega dokaza procesno pravilna.

Sodišče je smelo zavrniti dokaz, s katerim ni bilo mogoče potrditi tožbenih navedb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbi in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 600.000 SIT, zahtevek na povrnitev premoženjske škode in presežek zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki povrne del stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode je navedlo, da tožnica o tem v zaslišanju ni ničesar povedala, toženec pa se na vabilo na zaslišanje ni odzval. Z zaslišanjem policista, ki je interveniral na dan dogodka, tožnica ne bi mogla dokazati svojih navedb, da je toženec postopoma uničeval in odvažal njene stvari. Poleg tega pa tožnica ni ponudila dokazov glede trditev o višini škode. Toženec je – čeprav le pavšalno – nasprotoval zahtevku tudi po višini, dokazno breme o tem pa je na tožnici.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker sodišče tožnice v zvezi z zahtevkom na povrnitev premoženjske škode ni zaslišalo, ne bi smelo zahtevka zavrniti z utemeljitvijo, da tožnica v zaslišanju tožbenih navedb v zvezi s tem zahtevkom ni potrdila. Sodišče je s svojo vodstveno avtoriteto stalno omejevalo tožnico v njeni izpovedbi. Sodišče nadalje ni utemeljilo svoje odločitve, da zavrne predlog za zaslišanje policista Policijske postaje v Izoli. Tožnica je poskušala izvedeti za ime policista, a ni bila uspešna, sodišče pa je z njegovim imenom razpolagalo. V nasprotju s procesnimi določbami tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke. Nadalje je navedla, da zaradi šibkega socialnega in materialnega stanja v zvezi z ugotavljanjem višine škode ni predlagala izvedenca, sicer pa tudi izvedenec ne bi mogel natančno ugotoviti višine škode na uničenem inventarju, ker bi bilo mnenje verjetno za sodišče neprepričljivo. Poleg tega toženec ni izrecno nasprotoval zahtevku na povrnitev premoženjske škode, na podlagi tega pa bi sodišče lahko sklenilo, da je zahtevek utemeljen. Tožeča stranka predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevku na povrnitev premoženjske škode, razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Tožnica v zaslišanju ni izpovedala ničesar o obstoju premoženjske škode. Pooblaščenec je imel možnost, da ji postavlja vprašanja tudi v zvezi s tem zahtevkom, a jih ni. Trditve, da jo je sodišče prve stopnje omejevalo v njeni izpovedbi, pa v pritožbi ni uveljavljala in je zato niti v revizijskem postopku ne more. Gre za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev. Postavljeni očitek bi mogel predstavljati kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08), v revizijskem postopku pa je tako kršitev mogoče uveljavljati le, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Za odločitev, da opusti dokaz z zaslišanjem tožene stranke, je po ugotovitvi, da je bila na obravnavo pravilno vabljena, a se vabilu ni odzvala, sodišče imelo podlago v drugem odstavku 258. člena ZPP.

Revizijske navedbe, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi za zavrnitev dokaza z zaslišanjem policista, niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je navedlo, da s tem dokazom – predlagano je bilo zaslišanje policista, ki je bil navzoč ob dogodku, v katerem je bila tožnici povzročena nepremoženjska škoda – ne bi bilo mogoče potrditi tožbenih navedb o postopnem odnašanju in uničevanju tožničinih premičnin s strani toženca. Zavrnitev dokaza, s katerim ni mogoče potrditi tožbenih navedb, je procesno pravilna.

Nadalje ni utemeljeno revizijsko stališče, da bi bilo sodišče moralo zahtevku ugoditi, ker toženec ni izrecno nasprotoval zahtevku na povrnitev premoženjske škode. Ob skromnih tožbenih navedbah je toženčev ugovor, da navedbe v tožbi ne temeljijo na pravem dejanskem stanju in da nasprotuje zahtevku po temelju in po višini, zadoščal, da je breme dokazovanja pravno pomembnih dejstev ostalo na tožnici.

Po navedenem tožnici ni uspelo izpodbiti odločitve glede temelja zahtevka na povrnitev premoženjske škode. Glede na to revizijskemu sodišču ni bilo treba odgovarjati na revidentkine navedbe v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje o višini škode.

Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).