Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Presoja zakonitosti uredbe o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

Sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča ne predstavlja razlog za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ampak revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Zelo hudih posledic ni mogoče izkazati s sklicevanjem na tožbene navedbe, saj je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, zato morajo biti tako argumenti, ki utemeljujejo njeno dovoljenost, kot tudi argumenti, ki jo utemeljujejo, vselej jasno in opredeljeno navedeni.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (revidenta) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na vse tri točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija A. A. je prepozna.

3. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Po določbi drugega odstavka 111. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se v primerih, ko je rok določen po dnevih, vanj ne všteje dan vročitve ali sporočitve, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. Po določbi prvega odstavka 112. člena ZPP pa se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču preden se rok izteče. Glede na navedene določbe, ki jih je v obravnavanem primeru treba uporabiti glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1, in glede na to, da je bila tožniku A. A. sodba sodišča prve stopnje vročena dne 2. 2. 2011, kot je to razvidno iz podpisane povratnice v sodnem spisu, se je rok za vložitev revizije iztekel v petek 4. 3. 2011, drugi tožnik pa je po odvetnici revizijo vložil dne 17. 3. 2011. 4. Vrhovno sodišče je zato v obravnavanem primeru revizijo A. A. zavrglo kot prepozno na podlagi 89. člena ZUS-1. 5. Revizija B. B. ni dovoljena.

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo revidentov zoper Uredbo Vlade RS o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora na podlagi programa priprave državnega lokacijskega načrta za navezovalno cesto Jeprca-Stanežiče in programa priprave lokacijskega načrta za povezovalno cesto Stanežiče-Brod (Uredba, Ur. l. RS, št. 62/2008). Navedena Uredba za tam navedena zemljišča, ki predstavljajo zavarovano območje, določa vrste začasnih ukrepov. Tako določa, da je na zavarovanem območju prepovedano sprejemanje sprememb prostorskih aktov, prepovedana je izvedba gradenj, za katere gradbeno dovoljenje še ni dokončno, in prepovedano je urejanje trajnih nasadov (5. člen Uredbe). S 6. členom Uredbe pa je določeno, da začasni ukrepi veljajo še eno leto po uveljavitvi državnega prostorskega načrta, vendar največ štiri leta od uveljavitve Uredbe.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

8. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

9. Revident zatrjuje, da znaša vrednost spornega predmeta najmanj 21.350,00 EUR, kar je označeno tudi na reviziji. Navaja še, da je o tožbi odločal senat treh sodnikov, kar kaže na to, da je sodišče prve stopnje štelo, da je vrednost večja kot 20.000,00 EUR.

10. Ker gre v obravnavani zadevi za presojo uredbe o začasnih ukrepih za zavarovanje urejanja prostora, to pa ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 115/2009, X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009. 11. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

12. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 14. Revident namreč ni natančno in konkretno pojasnil, katero je pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, niti ni pojasnil okoliščin, ki bi kazale na njegovo pomembnost. Navedel je le: „da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, še posebej, ker odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse oziroma od odločbe Ustavnega sodišča U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002, U-I-87/91 z dne 28. 1. 1993 in OdlUS II,10, ki je v primerljivih zadevah odločilo, da razlastitvenega učinka ne more imeti podzakonski predpis“.

15. S tako nekonkretizirano navedbo pa revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, kot je opisan v 12. točki te obrazložitve. Njegova navedba o neenotni sodni praksi pa je povsem pavšalna. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom (12. točka te obrazložitve) najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe in odločbami sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso in te odločbe tudi predložiti. Sklicevanje na odločbe Ustavnega sodišča tudi ne predstavlja razloga za dovoljenost revizije, ampak revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pa tudi sicer je treba revidentu pojasniti, da se odločbe Ustavnega sodišča, na katere se sklicuje, nanašajo na drugačno dejansko in pravno podlago. V navedenih odločbah je namreč Ustavno sodišč zavzelo stališče, da niti ex lege zakonska razlastitev po 127. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) in 85. členom Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) niti kategorizacija javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti z občinskim odlokom, sama zase (brez sklenitve pravnega posla ali zakonitega postopka razlastitve) ne moreta povzročiti prenosa lastninske pravice in zato nista v skladu s 33. in 67. členom Ustave RS. V obravnavani zadevi pa ne gre za spremembo ali prenos lastninske pravice na zemljiščih, ampak za začasne ukrepe za zavarovanje urejanja prostora, ki po svojem namenu in vsebini ne predstavljajo razlastitve zemljišč.

16. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010), mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice.

17. Zelo hudih posledic pa revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ni izkazal. Navedel je le, da nastanek hudih posledic izhaja iz predloženih listinskih dokazov v spisu in same tožbe, ter dodatno, da je v pokoju, da prejema nizko pokojnino in mu pomeni dohodek od najemnin pomemben vir za preživetje.

18. Ker je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, morajo biti tako argumenti, ki utemeljujejo njeno dovoljenost, kot tudi argumenti, ki jo utemeljujejo, vselej jasno in opredeljeno navedeni. Zato revidentovo pavšalno sklicevanje na tožbene navedbe ne nadomešča njegovega trditvenega in dokaznega bremena v revizijskem postopku. Poleg tega revident za svoje pavšalne navedbe o nizki pokojnini in najemnini, kot viru preživljanja, ni predložil dokazov. Listinski dokazi v spisu, na katere se sklicuje, pa se na te navedbe ne nanašajo. Pa tudi sicer Uredba ne posega v revidentovo pravico razpolaganja z nepremičninami, torej ne posega v najemna razmerja in v najemnino.

19. Ker revident B. B. ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

20. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).