Jedro

Ukrepi o omejevanju svobode gibanja in bivanja državljanov EU in njihovih družinskih članov, sprejeti zaradi javnega reda ali javne varnosti, so "v skladu z načelom sorazmernosti in temeljijo izključno na osebnem obnašanju zadevnega posameznika. Predhodne kazenske obsodbe same po sebi še ne predstavljajo razlogov za sprejetje takšnih ukrepov. Osebno obnašanje zadevnega posameznika mora predstavljati resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe".

Tožena stranka bi morala v upravnem postopku pred izdajo odločbe ugotoviti, koliko časa je tožnik bival zakonito v Sloveniji, preden mu je bilo izdano dovoljenje za bivanje in delo v Sloveniji iz leta 2021; ali je bil v tem času zaposlen v podjetju v Sloveniji in je bival sam brez družinskih članov; ali je v tem obdobju storil kakšno drugo kaznivo dejanje ali prekršek; ali je v času pred izdajo izpodbijanega akta imel v Sloveniji družinskega člana, ki ga je vzdrževal oziroma je bil ta od njega odvisen in če koliko časa je to trajalo.

V dokazno oceno bi tožena stranka morala vključiti tudi okoliščine, v katerih je tožnik ponaredil listino, da je prebolel Covid-19 oziroma razloge, zakaj je to storil, kakšen odnos je tožnik pokazal do storjenega dejanja na kraju samem ali kasneje v postopku.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt tožene stranke št. 214-436/2022-28 z dne 8. 8. 2022 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Trebnje na podlagi prvega odstavka 54. člena v zvezi z drugim odstavkom 86. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) v upravni zadevi podaljšanja enotnega dovoljenja za začasno prebivanje in delo v Republiki Sloveniji toženi stranki zavrnila podaljšanje enotnega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve. Upravni organ je tožniku naložil, da vrne upravnemu organu dovoljenje za prebivanje in delo iz razloga zaposlitve in dela, št. ..., z veljavnostjo od 28. 5. 2021 do 18. 7. 2022, v uničenje.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je dne 15. 4. 2022 prejela vlogo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji iz razloga zaposlitve, skladno s četrtim odstavkom 37. člena ZTuj-2. Tožnik je zaposlen v podjetju A., d.o.o., s sedežem na naslovu ... Iz izjave na zaslišanju stranke dne 14. 7. 2022, zapisnik št. 214-436/2022-6253-23, je razvidno, da tožnik v Sloveniji poleg sebe preživlja še soprogo A. A., roj. ..., v kraju ..., BIH, državljanko Bosne in Hercegovine, z začasnim prebivališčem na naslovu ... Vlogi je bila priložena sodba o kaznovalnem nalogu v imenu ljudstva št. II K 40377/2021 z dne 8. 10. 2021.

3.Tožena stranka je ob vpogledu v register tujcev pri izpisu iz evidence policije FIO (fonetični indeks osebe) ugotovila, da je pri tujcu B. B. zabeleženo kaznivo dejanje št. KD: 2075796, z dne 12. 4. 2021. Iz vpogleda v evidenco CKE (centralna kazenska evidenca) je bilo ugotovljeno, da je bila B. B. s pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, opravilna št. II K 40377/2021, izrečena kazenska sankcija štirih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Nadalje je tukajšnji upravni organ zaprosil pristojne organe za posredovanje podatkov iz njihovih evidenc. Iz prejetih odgovorov na zaprosila je bilo ugotovljeno, da je bil tujec B. B. s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju II K 40377/2021 z dne 8. 10. 2021 spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu je bila izrečena pogojna obsodba, saj je ponaredil javno listino zato, da bi se taka listina uporabila kot prava in je ponarejeno javno listino tudi uporabil kot pravo. Iz sodbe o kaznovalnem nalogu v imenu ljudstva II K 40377/2021 je razvidno, da je v začetku aprila 2021 do 12. 4. 2021 na neugotovljenem kraju sam nepooblaščeno izdelal zdravniško potrdilo Zdravstvenega doma ..., s katerim naj bi C. C. 18. 2. 2021 potrdila, da je sam 21. 1. 2021 prebolel covid-19, nakar je tako ponarejeno potrdilo 12. 4. 2021 okoli 10. ure uporabil na Mejnem prehodu za mednarodni promet Metlika ob vstopu v našo državo, tako da ga je izročil policistu ter s tem lažno dokazoval, da je navedeno bolezen že prebolel, pri čemer je omenjeno potrdilo javna listina po prvem odstavku 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

4.Upravni organ je s tujcem B. B. dne 14. 7. 2022 opravil zaslišanje in sestavljen je bil zapisnik št. 214-436/2022-6253-23 z dne 14. 7. 2022, na podlagi katerega je bilo mogoče ugotoviti dejansko stanje. S tem je bila tujcu dana možnost v skladu s 146. členom ZUP, da se izreče o dejstvih in okoliščinah v postopku, ki bi lahko vplivale na odločitev.

5.Tujec je na zapisnik izjavil, da je skupaj s soprogo in svojim bratom v januarju 2021, v času korone, potoval v BiH. Po vrnitvi je bil brat na mejnem prehodu po testiranju pozitiven na testu za Covid-19. Soproga je bila zraven, vsi trije so bili zatem v karanteni štirinajst dni. S soprogo se nista testirala, saj takrat gospa še ni imela vize, prišla je zgolj na obisk po poroki, za čas 90 dni. Prihod soproge A. A. v Republiko Slovenijo so prijavili na Policijski postaji Trebnje.

6.B. B. na zastavljena vprašanja, kako je prišlo do tega, da se je odločil, da bo listino ponaredil in se z njo izkazal, ali je mogoče iskal kakšno drugo rešitev in se zavedal še drugih možnosti, je odgovoril, da je prebival v Sloveniji sam, poročen je bil le tri mesece in ni razmišljal o drugih možnostih. Prav tako je imenovani izjavil, da ga je bilo strah cepljenja, zato se za cepljenje ni odločil. Dodal je še, da nikoli ni imel nobene kazni, tudi v svoji matični državi ne. Prav tako se ni zavedal, da bo prišlo do takšnih težav, če ponaredi potrdilo o prebolelosti Covid-a.

7.Tožena stranka pravi, da je ugotovila, da tujec ne pozna pravnih predpisov v Republiki Sloveniji. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela se tujcu izda, če izpolnjuje vse pogoje iz 33. in 37. člena ZTuj-2 in če ni razlogov za zavrnitev po 55. členu ZTuj-2. ZTuj-2 v šesti alinei prvega odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

8.V postopku odločanja o prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za tujca B. B. je upravni organ pregledal sodno prakso s področja tujcev za podobne primere, ki se nanašajo na odločbe upravnih organov v primerih pravnomočno obsojenega tujca. Iz sodbe Upravnega sodišča I U 1241/2012 z dne 30. 10. 2013 izhaja, da je upravni organ z odločbo zavrnil vlogo tujca za podaljšanje enotnega dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela. Tujec je v omenjenem primeru pojasnil, da je bilo ponarejanje listine edini izhod v njegovem primeru in da je bilo to edino kaznivo dejanje, ki ga je storil. Prav tako je navedel, da je sam povedal za sodbo in da se ni zavedal, da to utegne imeti zanj hude in daljnosežne posledice, ki so se dejansko uresničile. Upravni organ pa je pojasnil, da je ponarejena listina taka okoliščina, ki je podlaga za razveljavitev izdanega dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 56. člena ZTuj-2. Podobna primera sta zabeležena v sodbah Upravnega sodišča Republike Slovenije U 1504/2012 z dne 6. 11. 2013 in III U 252/2012 z dne 2. 07. 2013.

9.Upravni organ predmetno odločitev opira na ugotovitev podatkov iz uradnih evidenc FIO, CKE ter odgovorov na zaprosila o podatkih s strani Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu, št. NM-Kt/7224/2021/RBT7db z dne 5. 7. 2022 in Okrajnega sodišča v Črnomlju, s katero je tukajšnji upravni organ pridobil izvod sodbe, opr. št. II K 40377/2021 z dne 8. 10. 2021, s potrjeno pravnomočnostjo. Glede na izjave tujca in predložena dokazila je bilo ugotovljeno, da obstaja sum, da se tujec ne zaveda resnosti ravnanja, tj. kršitve pravnega reda in da se tudi ne zanima za poznavanje prava, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

10.Tujec B. B. je zavestno zavajal državne organe in je bil v Sloveniji pravnomočno obsojen na zaporno kazen štirih mesecev, pogojno za dobo dveh let, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ- 1). Upravni organ ocenjuje, da obstaja domneva, da se tujec B. B. v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zato je zavrnil prošnjo tujca za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi šeste alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. U

11.Na strani 4 izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe ZTuj-2 o določitvi roka 10 dni za prostovoljno zapustitev Slovenije in nato pravi, da "

tujec prostovoljno zapusti Republiko Slovenijo v roku 10 dni od dokončnosti odločbe

" Tožena stranka pred tem odstavkom tudi navaja, da lahko tujec, ki za vstop v Slovenijo ne potrebuje vizuma, ostane in biva v Sloveniji največ 90 dni po prenehanju dovoljenja za prebivanje ali vizuma za dolgoročno bivanje, razen če mora na podlagi odločitve pristojnega organa zapustiti Slovenijo.

12.V tožbi, ki jo vlaga formalno iz vseh razlogov, tožnik pravi, da se ne strinja, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tudi v prihodnje ne bo podrejal pravnemu redu. Na sodbo o kaznovanem nalogu Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 8. 10. 2021 tožnik ni podal ugovora. Gre za enkratni dogodek, ki je nastopil v času izrednih razmer spopadanja z epidemijo Covid-19, kar je tožnik pojasnil na zaslišanju. Zgolj ena obsodba, ki jo je treba presojati v kontekstu izredni razmer, še ne pomeni, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu. Tožena stranka v tem delu ni izvedla dokaznega postopka, ni presojala celotnega obdobja življenja tožnika v Sloveniji. Tožnika bi morala dodatno zaslišati. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predlaga razpisa obravnave in zaslišanje tožnika. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

13.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je organ tožnika pravilno zaslišal in mu dal možnost, da se izjavi o okoliščinah, povezanih s kaznivim dejanjem. Upravnemu sodišču predlaga, da se seznani tudi z mnenjem Ministrstva za notranje zadeve s področja tujcev št. 214-885/2022/2 (121-149 z dne 9. 8. 2022, ki je del spisa, ter s primeri sodne prakse.

14.Dne 4. 7. 2024 je sodišče od tožene stranke prejelo informacijo, da je od tožnika dne 1. 7. 2024 prejela sklep št. II Kr 40377/2021 z dne 30. 5. 2024 o izbrisu pogojne obsodbe po sodbi Okrajnega sodišča v Črnomlju II K 40377/2021 z dne 8. 10. 2021 s predlogom, da to sodišče obravnava.

15.Dne 28. 8. 2024 je sodišče prejelo prošnjo tožnika, da čim prej obravnava njegovo tožbo, ker ima težave pri urejanju statusa svojega otroka. Dne 12. 9. 2024 je sodišče prejelo vlogo tožnika, v kateri med drugim pravi, da biva v Sloveniji z ženo, da se njegove aktivnosti odvijajo v zvezi z vizumom, dovoljenjem za delo in bivanjem, da sta dobila otroka dne 2. 8. 2024 in ne more urediti prijave bivanja in zdravstvenega zavarovanja za otroka, ker so družinski člani vezani na njegovo vizo. Pravi, da mu je kazen izbrisana iz evidence dne 30. 5. 2024. Pravi, da se upravna enota strinja s postopkom ponovnega odločanja za izdajo vize, vendar čaka na odločitev sodišča.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

16.Predmetni upravni spor odpira pomembna pravna vprašanja prava EU, ki so nova za upravno-sodno prakso v Sloveniji. Tožena stranka je namreč v prvi točki izreka izpodbijanega akta zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje dovoljenja za bivanje in delo, kar je sicer predmet urejanja v domačem pravu v Zakonu o tujcih (ZTuj-2) preko Direktive 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o enotnem postopku obravnavanja vloge za enotno dovoljenje za državljane tretjih držav za prebivanje in delo na ozemlju države članice ter o skupnem nizu pravic za delavce iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici.

17.Tožena stranka je oprla izpodbijano odločitev na šesto alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ta alineja se razlikuje od pete alineje istega določila, ki določa zavrnitev dovoljenja, če obstajajo "razlogi za sum", da utegne tujec pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

18.Tožena stranka se je pri uporabi odločila šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki ureja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije, omejila na ugotovitev, da obstaja sum, da se tujec ne zaveda resnosti ravnanja, tj. kršitve pravnega reda in da se tudi ne zanima za poznavanje prava, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Ugotovila je, da je tožnik zavestno zavajal državne organe in je bil v Sloveniji pravnomočno obsojen na zaporno kazen štirih mesecev, pogojno za dobo dveh let, zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika in je zato ocenila, da obstaja domneva, da se tujec v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka se je pri tem oprla na tri sodbe Upravnega sodišča iz leta 2013.

19.Ob takšni obrazložitvi se postavlja vprašanje, ali je ta(kšna) obrazložitev ustrezna oziroma če zadovoljuje minimalne standarde z vidika prava EU, tako da sodišče v upravnem sporu lahko tudi opravi preizkus zakonitosti izpodbijanega akta. Ker odgovor na to vprašanje ne izhaja enostavno iz nekega določila sekundarnega prava EU ali iz izrecne interpretacije Sodišča EU v določeni sodbi, je potrebna v razdelku a.) obrazložitve sodbe najprej predstavitev in analiza sodne prakse Sodišča EU iz sorodnih področij sekundarnega prava EU ter v naslednjem razdelku b.) še kratka predstavitev možne relevantnosti Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da bi na tej podlagi Upravno sodišče v razdelku c.) obrazložitve sodbe lahko uporabilo vse relevantne standarde in kriterije za preizkus zakonitosti izpodbijanega akta skupaj z določbo šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 v tem konkretnem primeru.

a.) Predstavitev in analiza sodne prakse Sodišča EU na področjih, ki so v omejeni meri primerljiva s področjem, ki ga ureja Direktiva o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98.

20.Iz 14. alineje drugega odstavka 1. člena ZTuj-2 izhaja, da določbe ZTuj-2, ki jih je tožena stranka uporabila za izdajo izpodbijanega akta v prvi točki izreka, prenašajo v notranji pravni red Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98. Tožena stranka pa je - sicer ne v izreku odločbe, ampak zgolj v obrazložitvi izpodbijanega akta, navedla tudi določbe ZTuj-2 o obveznosti tožnika, da zapusti Slovenijo ter je dodala samostojni odstavek v obrazložitvi akta, da "tujec prostovoljno zapusti Republiko Slovenijo v roku 10 dni od dokončnosti te odločbe." To pomeni, da je v tem primeru tožena stranka očitno izvajala tudi določbe Direktive o vračanju 2008/115.

21.Ker tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU, (bi) mora(la) upoštevati tudi interpretacije Sodišča EU v zvezi s podobnimi odločitvami pristojnih organov (in sodišč) držav članic EU, vezanimi na relevantno sekundarno pravo. Tudi Upravno sodišče torej v tem sodnem postopku izvaja pravo EU in ima pri tem dve temeljni funkciji, in sicer je ta sodni postopek namenjen varstvu pravice tožnika do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v zvezi z določbo člena 8(2) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 ); poleg tega pa je ta sodni postopek namenjen tudi sodnemu nadzoru nad zakonitostjo odločanja upravnih organov držav članic EU. Zaradi tega mora Upravno sodišče zakonitost izpodbijanega akta preizkusiti z vidika prava EU in relevantnih interpretacij Sodišča EU, kar je obvezujoč pravni vir, v navezavi na predpise, ki jih je sprejel Državni zbor Republike Slovenije.

22.Pregled in analiza pravne ureditve in sodne prakse na sorodnih pravnih področjih je namreč potrebna, ker iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da se intenzivnost sodne kontrole nad odločitvami upravnih organov, ki pomenijo, da mora oseba zapustiti ozemlje države članice EU zaradi varovanja javnega reda oziroma javne varnosti, razlikuje v odvisnosti od vrste zadeve oziroma pravnega naslova, na podlagi katerega (bi) oseba lahko biva(la) v državi članici EU ter na to vezanih njegovih ali njenih osebnih okoliščin. Bolj kot je tujec socialno vključen v državi članici EU oziroma močnejši kot ima pravni naslov (pravni interes) za bivanje, strožja oziroma natančnejša in celovitejša mora biti sodna presoja zakonitosti upravnega akta, s katerim je pristojni organ ugotovil, da se ne bo podrejal pravnemu redu in v tem smislu ogrožal javno varnost, in obratno.

23.Najstrožji kriteriji obrazlaganja upravnih odločitev o zavrnitvi bivanja ali vstopa in najbolj intenzivna sodna kontrola nad tovrstnimi akti veljata za varstvo javnega reda oziroma javne varnosti, ko gre za ravnanja državljanov EU in njihovih družinskih članov. Gre za Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki v določilu člena 27(2) med drugim pravi, da so ukrepi o omejevanju svobode gibanja in bivanja državljanov EU in njihovih družinskih članov, sprejeti zaradi javnega reda ali javne varnosti, "v skladu z načelom sorazmernosti in temeljijo izključno na osebnem obnašanju zadevnega posameznika. Predhodne kazenske obsodbe same po sebi še ne predstavljajo razlogov za sprejetje takšnih ukrepov. Osebno obnašanje zadevnega posameznika mora predstavljati resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe. Utemeljitve, ki niso neposredno povezane s podrobnostmi posameznega primera ali ki se nanašajo na splošno preventivo, niso dovoljene. "

24.Druga direktiva, to je Direktiva o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, sicer nima tako striktne določbe, kot jo ima Direktiva o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja št. 2004/38, saj določilo člena 17(1) Direktive o status rezidentov za daljši čas 2003/109 pravi, da države članice "lahko " odklonijo vloge za odobritev prebivanja rezidentom za daljši čas ali njihovim družinskim članom, če taka oseba ogroža javni red ali javno varnost. Ob sprejemanju ustreznega sklepa država članica "upošteva resnost ali vrsto prekrška zoper javni red ali javno varnost, ki ga je zagrešil rezident za daljši čas ali član(-i) njegove/njene družine ali nevarnost, ki jo predstavlja zadevna oseba ". Vendar pa zaščita pred izgonom rezidenta za daljši čas pomeni, da mora iti za dejansko in dovolj resno grožnjo za javni red, pri čemer pa mora država članica upoštevati, "dolžino bivanja na njenem ozemlju, starost zadevnega posameznika, posledice za posameznika in družinske člane ter povezanost z državo prebivanja ali nepovezanost z matično državo ". Na to določbo se tujec lahko sklicuje kot na neposredno uporabljivo določbo prava EU. Sodišče EU v luči uvodne izjave št. 16 Direktive o rezidentih za daljši čas št. 2003/109 v teh zadevah uporablja izraz "okrepljena zaščita pred izgonom ", ki temelji na merilih določenih s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Relevantna je torej tudi sodna praksa ESČP.

25.Sodišče EU je že odločilo, da v primeru, če tujec s statusom rezidenta za daljši čas stori kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen najmanj enega leta zapora, to ne more samo po sebi zadoščati za (samodejni) izgon, ampak mora pristojni organ upoštevati tudi kriterije iz določbe člena 17(1) in 12(3) Direktive o status rezidentov za daljši čas 2003/109, oziroma je Sodišče EU v nekem drugem primeru odločilo, da zgolj predkaznovanost ni dovolj, če se ne upošteva tudi narava storjenih kaznivih dejanj.

26.Vendar v konkretni zadevi tožnik ni rezident za daljši čas, saj nima tega statusa. Zato je treba v tej predstavitvi in analizi upoštevati sodno prakso Sodišča EU tudi v zvezi z drugimi direktivami.

27.Naslednja, nekoliko nižja stopnja zaščite za tujca pred odstranitvijo zaradi ogrožanja javnega reda ali javne varnosti, izhaja iz sodne prakse Sodišča EU na podlagi Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine, ki ureja pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družine za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic EU. Po določbi člena 6(1) in (2) Direktive o združitvi družine št. 2003/86 države članice lahko zavrnejo prošnjo za vstop, umaknejo ali zavrnejo podaljšanje dovoljenja za prebivanje družinskih članov zaradi javne politike, javne varnosti ali javnega zdravja. Pri tem morajo upoštevati resnost ali vrsto kršitve javne politike ali javne varnosti, ki jo je zagrešil družinski član, ali nevarnosti, ki jih takšna oseba predstavlja, naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje njegovega bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora, kadar se odločijo, da bodo ukazale "izgon sponzorja ali članov njegove družine ".

28.Direktiva o združevanju družine št. 2003/86 torej ureja tudi izgon sponzorja zaradi javnega reda, če ima sponzor dovoljenje za prebivanje države članice, ki velja za obdobje enega leta ali več in ima realne možnosti, da pridobi pravico do stalnega prebivanja, če so člani njegove družine državljani tretje države s kakršnim koli statusom. V obravnavani zadevi je tožnik imel dovoljenje za bivanje in delo v trajanju 1 leto, kar pomeni, če bi šlo tudi za kontekst združevanja družine, potem bi lahko bili navedeni standardi in kriteriji iz sodne prakse Sodišča EU na podlagi Direktive o združevanju družine št. 2003/86 relevantni tudi za tožnikov primer. Uvodna izjava št. 14 Direktive o združevanju družine št. 2003/86 med drugim pravi, da pojem javne politike lahko pokriva obsodbo za hudo kaznivo dejanje. V tem smislu je treba omeniti, da pojem javne politike in javne varnosti pokriva tudi primere, v katerih državljan tretje države pripada zvezi, ki podpira terorizem, podpira takšno zvezo ali ima ekstremistične težnje. " Mora pa iti za hudo kaznivo dejanje.

29.Sodišče EU je besedilo Direktive o združevanju družine št. 2003/86 interpretiralo tako, da ni nujno, da se vsako sklicevanje zakonodajalca Unije na pojem grožnje javnemu redu razume tako, da napotuje izključno na individualno ravnanje, ki pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe zadevne države članice. Sodišče EU nadaljuje, da je glede besedila člena 6(1) in (2) Direktive o združevanju družine št. 2003/86 treba opozoriti, da za razliko od zlasti člena 27(2) Direktive o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja št. 2004/38, omenjeno določilo ne zahteva izrecno, da mora ravnanje zadevne osebe pomeniti resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe, da bi bilo za to osebo mogoče šteti, da pomeni grožnjo javnemu redu. Obveznost pristojnega organa iz člena 6(1) in (2) Direktive o združevanju družine št. 2003/86 se po mnenju Sodišča EU nanaša na standard, ki je "precej nižji" od tistega, ki izhaja iz sodne prakse, v zvezi z Direktivo o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja št. 2004/38. Sodišče EU pravi: "Natančneje, poleg tega, da navedena obveznost pristojnim organom ne nalaga, naj sistematično upoštevajo resnično in sedanjo nevarnost, ki jo predstavlja ravnanje navedene osebe, tudi ne vzpostavlja povezave med pojmom grožnja javnemu redu in nevarnostjo posega v osnovne interese družbe. " Po stališču Sodišča EU, ko gre za situacijo po Direktivi o združevanju družine št. 2003/86, obstoj obsodbe za hudo kaznivo dejanje lahko zadošča za ugotovitev obstoja grožnje javnemu redu, ne da bi bilo treba dokazati resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo, ki prizadene osnovne interese družbe v državi članici EU. "Vendar v skladu z načelom sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, nacionalna praksa uporabe teh določb zlasti ne sme presegati tistega, kar je nujno za zagotovitev ohranitve javnega reda. Iz tega izhaja, da pristojni organi ne morejo samodejno šteti, da državljan tretje države ogroža javni red v smislu člena 6(1) in (2) Direktive 2003/86 zgolj zato, ker je bil ta kazensko obsojen. Tako lahko ti organi ugotovijo, da državljan tretje države ogroža javni red zgolj z opiranjem na okoliščino, da je bil ta državljan obsojen za storitev kaznivega dejanja, le če je to kaznivo dejanje tako resno ali take vrste, da je prebivanje tega državljana na ozemlju zadevne države članice izključeno. " Po stališču Sodišča EU mora pristojni organi "poleg tega pred sprejetjem negativne odločitve na podlagi člena 6 navedene direktive v skladu s členom 17 iste direktive opraviti posamično presojo položaja zadevne osebe in pri tem ustrezno upoštevati naravo in trdnost družinskih razmerij te osebe, čas njenega bivanja v državi članici in obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njeno državo izvora. "

30.Po mnenju Upravnega sodišča teh standardov na podlagi Direktive o združevanju družine št. 2003/86, katere temeljni cilj in splošno pravilo je omogočiti združevanje družine tujca, ki zakonito biva na ozemlju države članice EU, sicer ni mogoče avtomatično in povsem neposredno prenašati v kateri koli spor, ko gre za ogrožanje javnega reda s strani tujca, ki ima oziroma je imel dovoljenje za bivanje in delo. V sporu mora namreč biti vpleteno vprašanje združevanja takega tujca, ki predstavlja grožnjo javnemu redu, z njegovim družinskim članom. Če v zadevi ni vpletena pravica do združevanja družine tujca, ki je zakonito v državi članici EU, a predstavlja grožnjo javnemu redu, potem avtomatično oziroma neposredno prenašanje standardov na podlagi Direktive o združevanju družine št. 2003/86 v spor na podlagi Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 ne bi bilo pravno-tehnično pravilno. To pa je okoliščina, ki v konkretni zadevi ni bila razčiščena s strani upravnega organa. Kajti iz izpodbijanega akta izhaja, da ima zakonska partnerica tožnika začasno bivališče na ..., torej na istem naslovu, kot biva tudi tožnik, in da jo tožnik preživlja. To izhaja iz povzetih navedb v izpodbijanem aktu.

31.Kljub temu, da iz v prejšnjem odstavku obrazložitve sodbe izhaja, da avtomatično ali neposredno prenašanje standardov iz sodne prakse Sodišča EU v zvezi z Direktivo o združevanju družine št. 2003/86 na področje Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 ni pravno tehnično pravilno, navedeni standardi Sodišča EU na podlagi Direktive o združevanju družine št. 2003/86 veljajo kot določena usmeritev, ki jo je treba na primeren način upoštevati v zvezi z Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 - tudi zaradi harmonizacije s sodno prakso ESČP.

32.Zaradi iskanja prave interpretacije oziroma prave mere tako glede minimalnih standardov obrazložitve odločbe upravnega organa kot tudi intenzivnosti sodne kontrole nad tovrstnimi odločitvami je zato relevantna tudi interpretacija Sodišča EU, ko gre za zavrnitev izdaje vizuma tujcu zaradi grožnje javnega reda oziroma javne varnosti, kjer je socialna vključenost tujca v državi članici EU običajno nižja od socialne vključenosti tujca, ki je imel enotno dovoljenje za bivanje in delo.

33.Če je namreč tujcu zavrnjen sprejem v državo članico zaradi (doktorskega) študija na podlagi Direktive Sveta 2004/114/ES z dne 13. decembra 2004 o pogojih za sprejem državljanov tretjih držav za namene študija, izmenjav učencev, neplačanega usposabljanja ali prostovoljnega dela iz razlogov nevarnosti za javni red ali javno varnost, potem imajo po sodni praksi Sodišča EU upravni organi "široko " polje proste presoje; dovolj je potencialna nevarnost za javno varnost; sodišče pa preverja, ali izpodbijana odločba temelji na "dovolj trdni dejanski podlagi" , da ni "očitnih napak pri presoji teh dejstev",ali so podane "vse dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisno izvrševanje polja proste presoje ."

Vendar pa takšna omejena sodna kontrola ne pomeni, da upravnemu organi ni treba opraviti presoje "<em>vseh elementov, iz katerih je razviden položaj te osebe</em>" in tako ugotoviti, ali pomeni grožnjo za javno varnost. Upravni organ mora presoditi vse elemente, iz katerih je razviden položaj tujca,³² ker je namen te direktive spodbuditi pretok študentov, ki so državljani tretjih držav v Unijo za namene izobraževanja s ciljem, da se s to mobilnostjo Evrope uveljavlja kot svetovno središče odličnosti za študij in poklicno usposabljanje.³³ Še bolj konkretno to pomeni, da "<em>lahko presoja osebnega položaja prosilca vključuje zapletene presoje, ki temeljijo med drugim na presoji osebnosti prosilca, njegove vključenosti v državo, kjer prebiva, ter njegovega političnega, socialnega in ekonomskega položaja ter na presoji nevarnosti za javno varnost, ki bi jo povzročil sprejem prosilca na ozemlje zadevne države članice za namene študija, z vidika nevarnosti, da bo lahko znanje, ki ga bo ta prosilec pri tem študiju pridobil, pozneje v njegovi državi izvora uporabljeno za namene, ki škodijo omenjeni javni varnosti. Take presoje vključujejo izdelavo napovedi o predvidljivem ravnanju prosilca za izdajo vizuma in morajo med drugim temeljiti na obsežnem poznavanju njegove države prebivališča ter analizi različnih dokumentov in izjav prosilca.</em>"³⁴ To pomeni, da je v odvisnosti od okoliščin primera tudi odločitev o zavrnitvi vizuma zaradi varstva javnega reda po potrebi zelo kompleksna in natančna, čeprav ima pristojni organ "<em>široko polje proste presoje</em>".³⁵

Tudi, ko je šlo za zavrnitev vizuma po Vizumskem zakoniku Skupnosti (Uredba EU št. 810/2009)³⁶ iz razloga nevarnosti za javni red, pri čemer je tujec zgolj želel obiskati sorodnika v državi članici EU, je Sodišče EU izpeljalo, da se z obveznostjo držav članic, da zoper sklep o zavrnitvi izdaje vizuma zagotovijo pravico do učinkovitega pravnega sredstva v smislu člena 47 Listine EU o temeljnih pravicah, zahteva, da sodni nadzor nad tem sklepom ni omejen na formalni preizkus razlogov iz člena 32(1) Vizumskega zakonika, ampak se mora ta nadzor nanašati tudi na zakonitost navedenega sklepa ob upoštevanju vseh dejanskih in pravnih elementov spisa, na katere je pristojni nacionalni organ oprl ta sklep.³⁷ V zvezi s tem imajo pristojni nacionalni organi pri obravnavanju vlog za izdajo vizuma široko polje proste presoje glede pogojev uporabe razlogov za zavrnitev in glede presoje upoštevnih dejstev. Sodni nadzor nad tem poljem proste presoje je zato omejen na preverjanje, ali izpodbijani sklep temelji na dovolj trdni dejanski podlagi in da v njem ni bila storjena očitna napaka.³⁸

Glede na šibkost pravnega interesa in socialno nevključenost takšnega tujca v državo članico EU, bi moral biti standardi in kriteriji za obrazložitev upravne odločbe in sodni nadzor nad upravno določitvijo o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo višji do teh, ki veljajo na podlagi Vizumskega zakonika in vsekakor ne nižji, kot veljajo za zavrnitev sprejema v državo članico zaradi študija na podlagi Direktive o pogojih za sprejem državljanov tretjih držav za namene študija št. 2004/114.

Da lahko stopnja socialne vključenosti tujca v bistveno večji večji meri vpliva na minimalne kriterije in standarde ter obseg potrebnih relevantnih dejstev v dokazni oceni in obrazložitvi upravne odločitve ter na intenzivnost sodne kontrole nad takimi odločitvami, kot na to vpliva sam pravni status tujca, pa kaže sodba Sodišča EU v zadevi Z. Zh, ki se nanaša na Direktivo o vračanju 2008/115 tujcev, ki so nezakonito na ozemlju države članice EU.³⁹ V tej zadevi je tujec Z.Zh bil prijet na letališču na Nizozemskem, ker je vedoč potoval s ponarejenim potovalnim dokumentom. Bil je obsojen in zaradi tega kaznivega dejanja mu ni bilo odobreno obdobje za prostovoljni odhod po Direktivi o vračanju št. 2008/115. V tej isti (združeni) zadevi pa tujcu I.O. možnost prostovoljnega odhoda iz Nizozemske ni bila odobrena, ker je bila "osumljen" grdega ravnanja z žensko v domačem okolju.⁴⁰ Sodišče EU je ugotovilo, da v Direktivi o vračanju št. 2008/115 ni opredelitve pojma "ogrožanje javnega reda" in tudi ne izrecnega napotila na pravo držav članic EU.⁴¹ Med drugim se je predhodno vprašanje nizozemskega sodišča glasilo, ali Direktiva o vračanju št. 2008/115 nasprotuje domači pravni ureditvi, po kateri se šteje, da državljan tretje države, ki nezakonito biva na Nizozemskem, ogroža javni red zgolj zato, ker je osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali je bil zaradi takega dejanja (pravnomočno) kazensko obsojen.⁴² V tej zadevi je bilo bistveno najprej to, da je po Direktivi o vračanju št. 2008/115 primarno treba dati prednost prostovoljni izvršitvi obveznosti zapustiti ozemlje države članice EU. Zato je zavrnitev možnosti prostovoljnega odhoda - zaradi ogrožanja javnega reda izjema. Izjeme pa je treba razlagati ozko.⁴³ Posledično je Sodišče EU izpeljalo dokazno breme in dokazni standard, da mora državni organ dokazati, da tujec "dejansko" ogroža javni red. Poleg tega pa je v interpretaciji Sodišča EU pomemben del, kjer Sodišče EU pravi, da "<em>s tem, da morajo načeloma države članice nezakonito prebivajočim državljanom tretjih držav odobriti obdobje za prostovoljni odhod, se želi s členom 7 Direktive 2008/115 zagotoviti zlasti spoštovanje temeljnih pravic teh državljanov pri izvrševanju odločbe o vrnitvi, izdane na podlagi člena 6 te direktive. V skladu s členom 79(2) PDEU je namreč cilj te direktive, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 2 in 11, vzpostavitev učinkovite politike odstranitve in repatriacije, ki temelji na skupnih standardih in pravnih zagotovilih, da se zadevne osebe vrnejo na human način ter ob polnem spoštovanju njihovih temeljnih pravic in dostojanstva</em>."⁴⁴

To je pomembno za razumevanje in oblikovanje standardov in kriterijev glede minimalnih zahtev za obrazložitev izpodbijanega akta, ko gre za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo, ter za intenzivnost in obseg sodne kontrole nad tovrstnimi odločitvami. Kajti pri ogrožanju javnega reda in varnosti po Direktivi o vračanju št. 2008/115 gre lahko za tujca, ki je dalj časa zakonito bival na ozemlju države članice, in izkazuje določene okoliščine, ki jih je mogoče povezati s pravico do družinskega življenja ali zasebnega življenja, morebiti v kombinaciji z varovanjem otrokovih koristi, in je zato zaradi načela sorazmernosti iz člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah treba temu primerno prilagoditi standarde obrazloženosti upravne odločbe in obsega ter intenzivnosti sodnega nadzora v upravnem sporu ne glede na to, da gre za izvajanje Direktive o vračanju št. 2008/115, katere cilj je učinkovita politika odstranitve in repatriacije tujcev, ki nimajo nobenega dovoljenja za bivanje, a se morajo odločitve o odstranitvi ne glede na to izvajati ob spoštovanju temeljnih človekovih pravic.

Sodišče EU v zadevi Z.Zh nadaljuje z interpretacijo, ki je pomembna tudi za obravnavani upravni spor, in sicer, da "<em>čeprav lahko države članice pretežno prosto določajo zahteve javnega reda v skladu s svojimi nacionalnimi potrebami, ki so lahko različne glede na državo članico in glede na obdobje, pa je treba te zahteve - v okviru Unije in predvsem kot utemeljitev za odstopanje od obveznosti, določene zaradi zagotovitve spoštovanja temeljnih pravic državljanov tretjih držav pri njihovem vračanju iz Unije - razlagati ozko, tako da njihovega obsega ne more enostransko določiti vsaka od držav članic brez nadzora institucij.</em>"⁴⁵

Sodišče EU v tej smeri nadaljuje, da morajo biti odločbe sprejete "<em>za vsak primer posebej</em>" in bi morale "temeljiti na nepristranskih merilih", pri čemer se ne bi smelo upoštevati zgolj nezakonito prebivanje. "<em>Zlasti je treba zagotoviti spoštovanje načela sorazmernosti v vseh fazah postopka vračanja</em>."⁴⁶ Država članica mora pojem "ogrožanje javnega reda" v smislu člena 7(4) Direktive o vračanju št. 2008/115 presojati v vsakem primeru posebej, da ugotovi, ali pomeni "<em>zadevno osebno ravnanje državljana tretje države resnično in dejansko grožnjo za javni red.</em>" Kadar se država članica za to, da ugotovi obstoj take grožnje, opira na splošno prakso ali poljubno domnevo, ne da bi pri tem skrbno upoštevala osebno ravnanje državljana in grožnjo, ki jo to ravnanje pomeni za javni red, ta država članica ne izpolni zahtev, ki izhajajo iz posamičnega obravnavanja zadevnega primera in načela sorazmernosti. Sodišče EU je na tej podlagi zaključilo, da zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red v smislu člena 7(4) Direktive o vračanju št. 2008/115.⁴⁷ To pa ne izključuje možnosti, da država članica ugotovi obstoj ogrožanja javnega reda na podlagi kazenske obsodbe, čeprav ta še ni postala pravnomočna, kadar je na podlagi te obsodbe, "<em>skupaj s preostalimi okoliščinami v zvezi s položajem zadevne osebe</em>", taka ugotovitev utemeljena.⁴⁸ To pomeni, da je pri presoji pojma ogrožanja javnega reda upoštevna vsaka dejanska ali pravna okoliščina, ki se nanaša na položaj zadevnega državljana tretje države, in za katero se šteje, da bo pomagala pri odgovoru na vprašanje, ali pomeni osebno ravnanje tega državljana tako grožnjo, torej tudi vrsta in teža dejanja in čas, ki je potekel od njegove izvršitve.⁴⁹

Interpretacija v sodbi v zadevi <em>Z.Zh</em> je sicer najstarejša od vseh do sedaj obravnavanih, vendar nič ne kaže, da bi Sodišče EU to interpretacijo s kasnejšimi interpretacijami, ki jih je obravnavalo Upravno sodišče v tej sodbi, razveljavilo ali opustilo, kadar je v zadevi potrebno tehtati temeljne pravice tujca z interesi javne varnosti oziroma varnosti drugih na ozemlju države članice EU,⁵⁰ pod pogojem seveda, da so temeljne pravice tujca v postopku vpletene oziroma da je z upravnim aktov v katero izmed teh pravic poseženo. Ker je tožena stranka sicer zgolj v obrazložitvi in ne v izreku izpodbijanega akta naložila tožniku rok za prostovoljni odhod iz Slovenije, so predmetni standardi in kriteriji iz sodne prakse Sodišča EU na podlagi Direktive o vračanju št. 2008/115 relevantni tudi v tem primeru.

b.) Opredelitev relevantnega pravnega okvira Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin za obravnavani primer:

Kar zadeva razmerje med standardi po praksi Sodišča EU in standardi po praksi ESČP je na ravni primarnega prava pomembna določba člena 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah, če je seveda v konkretnem sporu vpletena človekova pravica, po kateri v primeru, da Listina EU o temeljnih pravicah vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. Ta določba pa ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije. Upoštevajoč konkretno sekundarno pravo EU pa je za obravnavano razmerje med pravom EU in sodno prakso ESČP pomembna uvodna izjava št. 28 Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98, po kateri je treba to direktivo (v povezavi seveda z ZTuj-2: opomba Upravnega sodišča) uporabljati brez poseganja v ugodnejše določbe prava Unije in mednarodnih instrumentov, ki se uporabljajo.

Z vidika sodne prakse ESČP je pomembno, ali ima oziroma je imel tujec, ki mu grozi odstranitev in poseg v pravico do družinskega življenja, zgolj dovoljenje za bivanje za krajši čas, in če družinski član še ni vstopil na ozemlje države, kjer biva tujec, ali pa ima tujec že dalj časa urejen in ustaljen status v državi podpisnici EKČP in mu grozi odstranitev ter s tem poseg v njegovo pravico do družinskega življenja.⁵¹

Vendar za to, da je v zadevi treba upoštevati tudi EKČP, ni nujno potrebno, da je v zadevi vpletena pravica do družinskega življenja ali zasebnosti v smislu socialnih vezi, ki jih je vzpostavil tujec v državi (8. člen EKČP), ali da je v zadevi vpletena kakšna druga materialna pravica, kot je na primer prepoved vračanja zaradi tveganja kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP v izvorni državi tujca. Za relevantnost EKČP je dovolj, če je v sporu vpletena procesna pravica iz določbe 1. člena 7. Protokola k EKČP.⁵²

Minimalne procesne garancije iz določila 1(1) (a) člena Protokola 7 k EKČP pa ne zajemajo samo kriterija, da mora biti ukrep odstranitve v skladu z domačim zakonom, ampak mora biti določba, ki to ureja, zadostne kakovosti, tako da je predvidljiva in da ne omogoča arbitrarnega odločanja,⁵³ in sodišče mora v teh primerih izpolniti obveznost, da presodi, če je bila pravica do predložitve ugovorov zoper izgon učinkovito zavarovana⁵⁴ in če je bila ta pravica posamezniku; v primeru, da mu je bila ta pravica omejena, potem mora sodišče v upravnem sporu presoditi, ali je bila ta omejitev ustrezno utemeljena (ang.: "duly justified");⁵⁵ ta preizkus v smislu točke b.) prvega odstavka 1. člena Protokola št. 7 k EKČP pa pomeni, da mora sodišče tudi po vsebini preveriti izpodbijano odločitev in za to pretehtati vse potrebne dokaze, tako da upravne odločitve sodišče ne sme nadzirati zgolj na formalen način.⁵⁶ Če namreč celo v primeru, ko gre za varovanje državne (t.i. nacionalne) varnosti (ang.: "national security") velja, da mora sodišče preveriti, ali ima odločitev razumno podlago v dejstvih in da ni arbitrarna,⁵⁷ to vsaj ali še toliko bolj velja, kadar koncept državna varnosti ni vpleten v spor, ampak gre zgolj za varstvo javnega reda.

Iz izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik v času, ko je podal vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za bivanje in delo, to je bilo dne 15. 4. 2022, imel veljavno dovoljenje za bivanje in delo in sicer do dne 18. 7. 2022, pri čemer je bilo zaslišanje tožnika opravljeno 14. 7. 2022. To pomeni, da je treba z vidika EKČP šteti, da je v času odločanja tožene stranke tožnik bival zakonito na ozemlju Slovenije,⁵⁸ poleg tega pa mu je bila z izpodbijanim aktom, sicer zgolj v njegovi obrazložitvi in ne v izreku, naložena zapustitev Slovenije. Zaradi tega pride v poštev v konkretnem primeru tudi EKČP in sodna praksa ESČP v zvezi z določbo člena 1 Protokola št. 7 k EKČP.⁵⁹

c.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta na podlagi do sedaj obravnavanih pravil in standardov iz prava EU in prakse ESČP ter na podlagi Direktive o enotnem dovoljenja za bivanje in delo 2011/98 v navezavi na šesto alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2:

Ključni tožbeni ugovori tožnika v tožbi so, da izpodbijani akt ni v zadostni meri obrazložen glede ugotovitve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije, da na to ni mogoče sklepati zgolj na podlagi enega kaznivega dejanja, da tožena stranka ni upoštevala izrednih razmer v času pandemije Covid-19, da ni presojala celotnega obdobja življenja tožnika v Sloveniji, da ni ugotavljala morebitnih kršitev pred obsodbo in po njej in da bi bilo zato treba tožnika dodatno zaslišati.

47.Ker je tožena stranka v izpodbijani akt povzela, da tožnik v Sloveniji biva skupaj z zakonsko partnerico, ki ima začasno bivališče na istem naslovu, in ki jo preživlja, bi morala tožena stranka s tožnikom v ugotovitvenem postopku razčistiti, ali ima zavrnitev podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo tožniku odločilen vpliv oziroma če posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz 8. člena EKČP). Če bi bila ta okoliščina podana, potem pridejo v poštev pravila in standardi iz sodne prakse Sodišča EU na podlagi Direktive o združevanju družine 2003/86 in Direktive o vračanju 2008/115, to pa pomeni, da bi tožena stranka morala upoštevati resnost in vrsto kršitve javne varnosti, ali je šlo za hudo kaznivo dejanje, upoštevati bi morala osebni položaj tujca, naravo in trdnost družinskih razmerij, trajanje tožnikovega bivanja v Sloveniji, obstoj njegovih vezi z državo izvora in dokazno oceno bi morala narediti ob upoštevanju načela sorazmernosti, kajti v tovrstnih zadevah organ ne sme samodejno šteti, da tujec ogroža javni red, ker je bil kazensko obsojen. Ker tožena stranka ni razčistila okoliščine glede tožnikovega bivanja z ženo v Sloveniji in njenega preživljanja, za kar bi bila sicer relevantna tudi Direktiva o združevanju družine št. 2003/86, se izpodbijanega akta ne da preizkusiti in je zato podana tudi bistvena kršitev določb postopka (7. točka druga odstavka 237. člena ZUP).

47.Ker je tožena stranka v izpodbijani akt povzela, da tožnik v Sloveniji biva skupaj z zakonsko partnerico, ki ima začasno bivališče na istem naslovu, in ki jo preživlja, bi morala tožena stranka s tožnikom v ugotovitvenem postopku razčistiti, ali ima zavrnitev podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo tožniku odločilen vpliv oziroma če posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz 8. člena EKČP). Če bi bila ta okoliščina podana, potem pridejo v poštev pravila in standardi iz sodne prakse Sodišča EU na podlagi Direktive o združevanju družine 2003/86 in Direktive o vračanju 2008/115, to pa pomeni, da bi tožena stranka morala upoštevati resnost in vrsto kršitve javne varnosti, ali je šlo za hudo kaznivo dejanje, upoštevati bi morala osebni položaj tujca, naravo in trdnost družinskih razmerij, trajanje tožnikovega bivanja v Sloveniji, obstoj njegovih vezi z državo izvora in dokazno oceno bi morala narediti ob upoštevanju načela sorazmernosti, kajti v tovrstnih zadevah organ ne sme samodejno šteti, da tujec ogroža javni red, ker je bil kazensko obsojen. Ker tožena stranka ni razčistila okoliščine glede tožnikovega bivanja z ženo v Sloveniji in njenega preživljanja, za kar bi bila sicer relevantna tudi Direktiva o združevanju družine št. 2003/86, se izpodbijanega akta ne da preizkusiti in je zato podana tudi bistvena kršitev določb postopka (7. točka druga odstavka 237. člena ZUP).

47.Ker je tožena stranka v izpodbijani akt povzela, da tožnik v Sloveniji biva skupaj z zakonsko partnerico, ki ima začasno bivališče na istem naslovu, in ki jo preživlja, bi morala tožena stranka s tožnikom v ugotovitvenem postopku razčistiti, ali ima zavrnitev podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo tožniku odločilen vpliv oziroma če posega v tožnikovo pravico do družinskega življenja iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma iz 8. člena EKČP). Če bi bila ta okoliščina podana, potem pridejo v poštev pravila in standardi iz sodne prakse Sodišča EU na podlagi Direktive o združevanju družine 2003/86 in Direktive o vračanju 2008/115, to pa pomeni, da bi tožena stranka morala upoštevati resnost in vrsto kršitve javne varnosti, ali je šlo za hudo kaznivo dejanje, upoštevati bi morala osebni položaj tujca, naravo in trdnost družinskih razmerij, trajanje tožnikovega bivanja v Sloveniji, obstoj njegovih vezi z državo izvora in dokazno oceno bi morala narediti ob upoštevanju načela sorazmernosti, kajti v tovrstnih zadevah organ ne sme samodejno šteti, da tujec ogroža javni red, ker je bil kazensko obsojen. Ker tožena stranka ni razčistila okoliščine glede tožnikovega bivanja z ženo v Sloveniji in njenega preživljanja, za kar bi bila sicer relevantna tudi Direktiva o združevanju družine št. 2003/86, se izpodbijanega akta ne da preizkusiti in je zato podana tudi bistvena kršitev določb postopka (7. točka druga odstavka 237. člena ZUP).

48.Kot pa je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve sodbe, tudi v primeru, če tožnikova pravica do družinskega življenja ni bila vpletena v času pred oziroma med izdajo izpodbijanega akta, bi tožena stranka tudi na podlagi zgolj uporabe Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 morala upoštevati obveznost, da so pogoji za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo podrobno določeni v nacionalni zakonodaji, da mora biti odločba o zavrnitvi ustrezno obrazložena, kar pa pomeni, da je treba uporabiti primerljive standarde in kriterije iz sorodnih pravnih področij prava EU, ki brez dvoma ne smejo biti nižji, kot veljajo za zavrnitev vizuma zaradi študija, to pa pomeni, da je treba upoštevati vse elemente, iz katerih je razviden položaj tujca, da se lahko oceni potencialna nevarnost za javno varnost.

48.Kot pa je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve sodbe, tudi v primeru, če tožnikova pravica do družinskega življenja ni bila vpletena v času pred oziroma med izdajo izpodbijanega akta, bi tožena stranka tudi na podlagi zgolj uporabe Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 morala upoštevati obveznost, da so pogoji za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo podrobno določeni v nacionalni zakonodaji, da mora biti odločba o zavrnitvi ustrezno obrazložena, kar pa pomeni, da je treba uporabiti primerljive standarde in kriterije iz sorodnih pravnih področij prava EU, ki brez dvoma ne smejo biti nižji, kot veljajo za zavrnitev vizuma zaradi študija, to pa pomeni, da je treba upoštevati vse elemente, iz katerih je razviden položaj tujca, da se lahko oceni potencialna nevarnost za javno varnost.

48.Kot pa je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve sodbe, tudi v primeru, če tožnikova pravica do družinskega življenja ni bila vpletena v času pred oziroma med izdajo izpodbijanega akta, bi tožena stranka tudi na podlagi zgolj uporabe Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 morala upoštevati obveznost, da so pogoji za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo podrobno določeni v nacionalni zakonodaji, da mora biti odločba o zavrnitvi ustrezno obrazložena, kar pa pomeni, da je treba uporabiti primerljive standarde in kriterije iz sorodnih pravnih področij prava EU, ki brez dvoma ne smejo biti nižji, kot veljajo za zavrnitev vizuma zaradi študija, to pa pomeni, da je treba upoštevati vse elemente, iz katerih je razviden položaj tujca, da se lahko oceni potencialna nevarnost za javno varnost.

49.Specifičnost Direktive o enotnem dovoljenje za bivanje in delo št. 2011/98 je namreč v tem, da nima izrecne določbe o zavrnitvi prošnje za dovoljenje za bivanje in delo ali za njegovo podaljšanje iz razlogov javnega reda oziroma javne varnosti, kot jo ima do sedaj obravnavano sekundarno pravo EU na sorodnih področjih. Zato je v obravnavani zvezi pomembno, da so cilji oziroma nameni Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 v tem, da se poleg večje preglednosti, pravne varnosti in postopkovne poenostavitve, ki je že bila uvedena v več državah članicah in je privedla do učinkovitejšega postopka tako za migrante kot tudi za njihove delodajalce ter je omogočila lažji nadzor zakonitosti njihovega prebivanja in zaposlitve,⁶⁰ zagotovi tudi "pravično" obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic, in da bi morala "<em>odločnejša politika vključevanja</em>" stremeti k temu, da se jim podeli pravice in obveznosti, primerljive s pravicami in obveznostmi državljanov Unije.⁶¹ V tej zvezi so omenjeni tudi družinski člani tujca, ki ima dovoljenje za delo in bivanje,⁶² ki so se pridružili delavcem iz tretje države z namenom prebivanja v državi članici na podlagi združitve družine, ali družinski člani, ki že zakonito prebivajo v tej državi članici.⁶³ Ti nameni oziroma cilji so pomembni za presojo o tem, kaj mora zajemati obrazložitev izpodbijanega upravnega akta o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo, kajti v skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določb prava Unije upoštevati "<em>ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega dela je ta določba</em>.⁶⁴

49.Specifičnost Direktive o enotnem dovoljenje za bivanje in delo št. 2011/98 je namreč v tem, da nima izrecne določbe o zavrnitvi prošnje za dovoljenje za bivanje in delo ali za njegovo podaljšanje iz razlogov javnega reda oziroma javne varnosti, kot jo ima do sedaj obravnavano sekundarno pravo EU na sorodnih področjih. Zato je v obravnavani zvezi pomembno, da so cilji oziroma nameni Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 v tem, da se poleg večje preglednosti, pravne varnosti in postopkovne poenostavitve, ki je že bila uvedena v več državah članicah in je privedla do učinkovitejšega postopka tako za migrante kot tudi za njihove delodajalce ter je omogočila lažji nadzor zakonitosti njihovega prebivanja in zaposlitve,⁶⁰ zagotovi tudi "pravično" obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic, in da bi morala "<em>odločnejša politika vključevanja</em>" stremeti k temu, da se jim podeli pravice in obveznosti, primerljive s pravicami in obveznostmi državljanov Unije.⁶¹ V tej zvezi so omenjeni tudi družinski člani tujca, ki ima dovoljenje za delo in bivanje,⁶² ki so se pridružili delavcem iz tretje države z namenom prebivanja v državi članici na podlagi združitve družine, ali družinski člani, ki že zakonito prebivajo v tej državi članici.⁶³ Ti nameni oziroma cilji so pomembni za presojo o tem, kaj mora zajemati obrazložitev izpodbijanega upravnega akta o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo, kajti v skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določb prava Unije upoštevati "<em>ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega dela je ta določba</em>.⁶⁴

49.Specifičnost Direktive o enotnem dovoljenje za bivanje in delo št. 2011/98 je namreč v tem, da nima izrecne določbe o zavrnitvi prošnje za dovoljenje za bivanje in delo ali za njegovo podaljšanje iz razlogov javnega reda oziroma javne varnosti, kot jo ima do sedaj obravnavano sekundarno pravo EU na sorodnih področjih. Zato je v obravnavani zvezi pomembno, da so cilji oziroma nameni Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 v tem, da se poleg večje preglednosti, pravne varnosti in postopkovne poenostavitve, ki je že bila uvedena v več državah članicah in je privedla do učinkovitejšega postopka tako za migrante kot tudi za njihove delodajalce ter je omogočila lažji nadzor zakonitosti njihovega prebivanja in zaposlitve,⁶⁰ zagotovi tudi "pravično" obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic, in da bi morala "<em>odločnejša politika vključevanja</em>" stremeti k temu, da se jim podeli pravice in obveznosti, primerljive s pravicami in obveznostmi državljanov Unije.⁶¹ V tej zvezi so omenjeni tudi družinski člani tujca, ki ima dovoljenje za delo in bivanje,⁶² ki so se pridružili delavcem iz tretje države z namenom prebivanja v državi članici na podlagi združitve družine, ali družinski člani, ki že zakonito prebivajo v tej državi članici.⁶³ Ti nameni oziroma cilji so pomembni za presojo o tem, kaj mora zajemati obrazložitev izpodbijanega upravnega akta o zavrnitvi podaljšanja dovoljenja za bivanje in delo, kajti v skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določb prava Unije upoštevati "<em>ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega dela je ta določba</em>.⁶⁴

50.Direktiva o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 torej ne ureja pogojev za zavrnitev dovoljenja za bivanje in delo ali njegovo podaljšanje zaradi razlogov javnega reda ali javne varnosti, ali domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu države članice EU, ampak pravi, da določbe te direktive ne bi smele posegati v pristojnost držav članic za urejanje sprejema državljanov tretjih držav za namen dela, vključno z njihovim številom.⁶⁵ V določilu člena 4(2) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 je določeno, da države članice preučijo vlogo, predloženo v skladu z odstavkom 1, in sprejmejo odločitev, s katero izdajo, spremenijo ali podaljšajo enotno dovoljenje, "<em>če prosilec izpolnjuje zahteve, podrobno določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu.</em>" Zahteve oziroma pogoji za podaljšanje ali ne podaljšanje dovoljenja za bivanje in delo morajo torej biti podrobno določeni.

50.Direktiva o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 torej ne ureja pogojev za zavrnitev dovoljenja za bivanje in delo ali njegovo podaljšanje zaradi razlogov javnega reda ali javne varnosti, ali domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu države članice EU, ampak pravi, da določbe te direktive ne bi smele posegati v pristojnost držav članic za urejanje sprejema državljanov tretjih držav za namen dela, vključno z njihovim številom.⁶⁵ V določilu člena 4(2) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 je določeno, da države članice preučijo vlogo, predloženo v skladu z odstavkom 1, in sprejmejo odločitev, s katero izdajo, spremenijo ali podaljšajo enotno dovoljenje, "<em>če prosilec izpolnjuje zahteve, podrobno določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu.</em>" Zahteve oziroma pogoji za podaljšanje ali ne podaljšanje dovoljenja za bivanje in delo morajo torej biti podrobno določeni.

50.Direktiva o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 torej ne ureja pogojev za zavrnitev dovoljenja za bivanje in delo ali njegovo podaljšanje zaradi razlogov javnega reda ali javne varnosti, ali domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu države članice EU, ampak pravi, da določbe te direktive ne bi smele posegati v pristojnost držav članic za urejanje sprejema državljanov tretjih držav za namen dela, vključno z njihovim številom.⁶⁵ V določilu člena 4(2) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 je določeno, da države članice preučijo vlogo, predloženo v skladu z odstavkom 1, in sprejmejo odločitev, s katero izdajo, spremenijo ali podaljšajo enotno dovoljenje, "<em>če prosilec izpolnjuje zahteve, podrobno določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu.</em>" Zahteve oziroma pogoji za podaljšanje ali ne podaljšanje dovoljenja za bivanje in delo morajo torej biti podrobno določeni.

51.Poleg tega je treba upoštevati, da kadar se zakonodajalec Unije neposredno sklicuje na nacionalno zakonodajo, Sodišče EU ne odloča o samostojni in enotni opredelitvi zadevnih izrazov na podlagi prava Unije. Vendar neobstoj samostojne in enotne opredelitve določenega pojma na podlagi prava Unije za namene predmetne direktive in napotitev na nacionalno pravo ne pomenita, da lahko države članice posežejo v njen polni učinek.⁶⁶

51.Poleg tega je treba upoštevati, da kadar se zakonodajalec Unije neposredno sklicuje na nacionalno zakonodajo, Sodišče EU ne odloča o samostojni in enotni opredelitvi zadevnih izrazov na podlagi prava Unije. Vendar neobstoj samostojne in enotne opredelitve določenega pojma na podlagi prava Unije za namene predmetne direktive in napotitev na nacionalno pravo ne pomenita, da lahko države članice posežejo v njen polni učinek.⁶⁶

51.Poleg tega je treba upoštevati, da kadar se zakonodajalec Unije neposredno sklicuje na nacionalno zakonodajo, Sodišče EU ne odloča o samostojni in enotni opredelitvi zadevnih izrazov na podlagi prava Unije. Vendar neobstoj samostojne in enotne opredelitve določenega pojma na podlagi prava Unije za namene predmetne direktive in napotitev na nacionalno pravo ne pomenita, da lahko države članice posežejo v njen polni učinek.⁶⁶

52.Iz uvodne izjave 8 Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 smiselno izhaja, da standardi, ki veljajo za primere, ko predstavlja grožnjo javnemu redu tujec, ki imajo status rezidenta za daljši čas po Direktivi o statusu rezidentov za daljši čas št. 2003/109, ne veljajo tudi za tujca, ki nima tega statusa glede na to, da imajo državljani tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas bolj privilegiran položaja od tujca, ki spada pod režim Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98.⁶⁷ Vendar pa uvodna izjava 17 Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 pravi, da pogoji in merila, na podlagi katerih se lahko vloga za izdajo, spremembo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne ali na podlagi katerih se lahko enotno dovoljenje odvzame, bi morali biti "<em>objektivni in določeni v nacionalnem pravu /.../ Odločitev o zavrnitvi oziroma odvzemu bi morala biti ustrezno obrazložena.</em>"⁶⁸ Za omenjeno "<em>objektivnost</em>" in "<em>ustrezno obrazloženost</em>" v povezavi s cilji Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 se je torej treba opreti na relevantno sodno prakso Sodišča EU vsaj v tej meri, ki jo je Sodišče EU postavilo za zavrnitev vizuma za namen študija iz razloga ogrožanja javnega reda in varnosti ob upoštevanju tudi sodne prakse ESČP v zvezi z določbo 1. člena Protokola št. 7 k EKČP.

52.Iz uvodne izjave 8 Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 smiselno izhaja, da standardi, ki veljajo za primere, ko predstavlja grožnjo javnemu redu tujec, ki imajo status rezidenta za daljši čas po Direktivi o statusu rezidentov za daljši čas št. 2003/109, ne veljajo tudi za tujca, ki nima tega statusa glede na to, da imajo državljani tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas bolj privilegiran položaja od tujca, ki spada pod režim Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98.⁶⁷ Vendar pa uvodna izjava 17 Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 pravi, da pogoji in merila, na podlagi katerih se lahko vloga za izdajo, spremembo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne ali na podlagi katerih se lahko enotno dovoljenje odvzame, bi morali biti "<em>objektivni in določeni v nacionalnem pravu /.../ Odločitev o zavrnitvi oziroma odvzemu bi morala biti ustrezno obrazložena.</em>"⁶⁸ Za omenjeno "<em>objektivnost</em>" in "<em>ustrezno obrazloženost</em>" v povezavi s cilji Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 se je torej treba opreti na relevantno sodno prakso Sodišča EU vsaj v tej meri, ki jo je Sodišče EU postavilo za zavrnitev vizuma za namen študija iz razloga ogrožanja javnega reda in varnosti ob upoštevanju tudi sodne prakse ESČP v zvezi z določbo 1. člena Protokola št. 7 k EKČP.

52.Iz uvodne izjave 8 Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 smiselno izhaja, da standardi, ki veljajo za primere, ko predstavlja grožnjo javnemu redu tujec, ki imajo status rezidenta za daljši čas po Direktivi o statusu rezidentov za daljši čas št. 2003/109, ne veljajo tudi za tujca, ki nima tega statusa glede na to, da imajo državljani tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas bolj privilegiran položaja od tujca, ki spada pod režim Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98.⁶⁷ Vendar pa uvodna izjava 17 Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 pravi, da pogoji in merila, na podlagi katerih se lahko vloga za izdajo, spremembo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne ali na podlagi katerih se lahko enotno dovoljenje odvzame, bi morali biti "<em>objektivni in določeni v nacionalnem pravu /.../ Odločitev o zavrnitvi oziroma odvzemu bi morala biti ustrezno obrazložena.</em>"⁶⁸ Za omenjeno "<em>objektivnost</em>" in "<em>ustrezno obrazloženost</em>" v povezavi s cilji Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 se je torej treba opreti na relevantno sodno prakso Sodišča EU vsaj v tej meri, ki jo je Sodišče EU postavilo za zavrnitev vizuma za namen študija iz razloga ogrožanja javnega reda in varnosti ob upoštevanju tudi sodne prakse ESČP v zvezi z določbo 1. člena Protokola št. 7 k EKČP.

53.Po določbi člena 4(4) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98, če so podatki ali dokumenti, priloženi vlogi, po merilih, "<em>podrobno določenih v nacionalnem pravu</em>", nepopolni, pristojni organ pisno uradno obvesti prosilca o potrebnih dodatnih podatkih ali dokumentih, za njihovo posredovanje pa določi razumen rok. V konkretnem primeru je upravni organ glede na zgoraj predstavljene kriterije in standarde iz prava EU to obveznost opustil. Tožena stranka bi morala v upravnem postopku pred izdajo odločbe ugotoviti, koliko časa je tožnik bival zakonito v Sloveniji, preden mu je bilo izdano dovoljenje za bivanje in delo v Sloveniji iz leta 2021; ali je bil v tem času zaposlen v podjetju v Sloveniji in je bival sam brez družinskih članov; ali je v tem obdobju storil kakšno drugo kaznivo dejanje ali prekršek; ali je v času pred izdajo izpodbijanega akta imel v Sloveniji družinskega člana, ki ga je vzdrževal oziroma je bil ta od njega odvisen in če koliko časa je to trajalo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da v Sloveniji začasno biva tudi tožnikova zakonska partnerica in da tožnik njo preživlja. V dokazno oceno bi tožena stranka morala vključiti tudi okoliščine, v katerih je tožnik ponaredil listino, da je prebolel Covid-19 oziroma razloge, zakaj je to storil, kakšen odnos je tožnik pokazal do storjenega dejanja na kraju samem ali kasneje v postopku. Večina teh okoliščin izhaja že iz samih podatkov v upravnem spisu. Tudi zaslišanje tožnika pred izdajo izpodbijanega akta je bilo izčrpno glede razlogov in okoliščin,⁶⁹ ki so pripeljale, da je tožnik ponaredil listino. Tožena stranka je določena relevantna dejstva povzela v prvem delu obrazložitve odločbe, vendar pa ni vseh relevantnih dejstev vključila v dokazno oceno v vsebinskem delu obrazložitve, pa bi jih morala zaradi standardov iz sodne prakse Sodišča EU v primerljivih zadevah.

53.Po določbi člena 4(4) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98, če so podatki ali dokumenti, priloženi vlogi, po merilih, "<em>podrobno določenih v nacionalnem pravu</em>", nepopolni, pristojni organ pisno uradno obvesti prosilca o potrebnih dodatnih podatkih ali dokumentih, za njihovo posredovanje pa določi razumen rok. V konkretnem primeru je upravni organ glede na zgoraj predstavljene kriterije in standarde iz prava EU to obveznost opustil. Tožena stranka bi morala v upravnem postopku pred izdajo odločbe ugotoviti, koliko časa je tožnik bival zakonito v Sloveniji, preden mu je bilo izdano dovoljenje za bivanje in delo v Sloveniji iz leta 2021; ali je bil v tem času zaposlen v podjetju v Sloveniji in je bival sam brez družinskih članov; ali je v tem obdobju storil kakšno drugo kaznivo dejanje ali prekršek; ali je v času pred izdajo izpodbijanega akta imel v Sloveniji družinskega člana, ki ga je vzdrževal oziroma je bil ta od njega odvisen in če koliko časa je to trajalo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da v Sloveniji začasno biva tudi tožnikova zakonska partnerica in da tožnik njo preživlja. V dokazno oceno bi tožena stranka morala vključiti tudi okoliščine, v katerih je tožnik ponaredil listino, da je prebolel Covid-19 oziroma razloge, zakaj je to storil, kakšen odnos je tožnik pokazal do storjenega dejanja na kraju samem ali kasneje v postopku. Večina teh okoliščin izhaja že iz samih podatkov v upravnem spisu. Tudi zaslišanje tožnika pred izdajo izpodbijanega akta je bilo izčrpno glede razlogov in okoliščin,⁶⁹ ki so pripeljale, da je tožnik ponaredil listino. Tožena stranka je določena relevantna dejstva povzela v prvem delu obrazložitve odločbe, vendar pa ni vseh relevantnih dejstev vključila v dokazno oceno v vsebinskem delu obrazložitve, pa bi jih morala zaradi standardov iz sodne prakse Sodišča EU v primerljivih zadevah.

53.Po določbi člena 4(4) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98, če so podatki ali dokumenti, priloženi vlogi, po merilih, "<em>podrobno določenih v nacionalnem pravu</em>", nepopolni, pristojni organ pisno uradno obvesti prosilca o potrebnih dodatnih podatkih ali dokumentih, za njihovo posredovanje pa določi razumen rok. V konkretnem primeru je upravni organ glede na zgoraj predstavljene kriterije in standarde iz prava EU to obveznost opustil. Tožena stranka bi morala v upravnem postopku pred izdajo odločbe ugotoviti, koliko časa je tožnik bival zakonito v Sloveniji, preden mu je bilo izdano dovoljenje za bivanje in delo v Sloveniji iz leta 2021; ali je bil v tem času zaposlen v podjetju v Sloveniji in je bival sam brez družinskih članov; ali je v tem obdobju storil kakšno drugo kaznivo dejanje ali prekršek; ali je v času pred izdajo izpodbijanega akta imel v Sloveniji družinskega člana, ki ga je vzdrževal oziroma je bil ta od njega odvisen in če koliko časa je to trajalo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da v Sloveniji začasno biva tudi tožnikova zakonska partnerica in da tožnik njo preživlja. V dokazno oceno bi tožena stranka morala vključiti tudi okoliščine, v katerih je tožnik ponaredil listino, da je prebolel Covid-19 oziroma razloge, zakaj je to storil, kakšen odnos je tožnik pokazal do storjenega dejanja na kraju samem ali kasneje v postopku. Večina teh okoliščin izhaja že iz samih podatkov v upravnem spisu. Tudi zaslišanje tožnika pred izdajo izpodbijanega akta je bilo izčrpno glede razlogov in okoliščin,⁶⁹ ki so pripeljale, da je tožnik ponaredil listino. Tožena stranka je določena relevantna dejstva povzela v prvem delu obrazložitve odločbe, vendar pa ni vseh relevantnih dejstev vključila v dokazno oceno v vsebinskem delu obrazložitve, pa bi jih morala zaradi standardov iz sodne prakse Sodišča EU v primerljivih zadevah.

54.S tega vidika gre torej za napačno razlago materialnega prava in sicer določbe šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki je zaradi prava EU ni mogoče interpretirati in uporabiti na način, kot da je dovolj zgolj domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ki bi bila izkazana že s tem, da je tujec storil določeno kaznivo dejanje, kot je ponarejanje listin. To določilo iz ZTuj-2 je namreč treba razlagati na način, ki bo skladen z Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 in v konkretnem primeru tudi z Direktivo o vračanju 2008/115 in sicer, da mora omenjena domneva iz šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pomeniti tudi nevarnost oziroma ogrožanje javnega reda, za kar pa (bi) mora(l) pristojni organ v bistveno bolj celoviti dokazni oceni upoštevati osebni položaj tujca in zgoraj naštete okoliščine, ne pa zgolj okoliščino, da je tujec storil določeno kaznivo dejanje. Eno od temeljnih načel uporabe prava EU je, da morajo države članice razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom EU in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU.⁷⁰ V konkretnem primeru je takšna pravu EU skladna razlaga določbe šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 možna.

54.S tega vidika gre torej za napačno razlago materialnega prava in sicer določbe šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki je zaradi prava EU ni mogoče interpretirati in uporabiti na način, kot da je dovolj zgolj domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ki bi bila izkazana že s tem, da je tujec storil določeno kaznivo dejanje, kot je ponarejanje listin. To določilo iz ZTuj-2 je namreč treba razlagati na način, ki bo skladen z Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 in v konkretnem primeru tudi z Direktivo o vračanju 2008/115 in sicer, da mora omenjena domneva iz šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pomeniti tudi nevarnost oziroma ogrožanje javnega reda, za kar pa (bi) mora(l) pristojni organ v bistveno bolj celoviti dokazni oceni upoštevati osebni položaj tujca in zgoraj naštete okoliščine, ne pa zgolj okoliščino, da je tujec storil določeno kaznivo dejanje. Eno od temeljnih načel uporabe prava EU je, da morajo države članice razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom EU in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU.⁷⁰ V konkretnem primeru je takšna pravu EU skladna razlaga določbe šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 možna.

54.S tega vidika gre torej za napačno razlago materialnega prava in sicer določbe šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki je zaradi prava EU ni mogoče interpretirati in uporabiti na način, kot da je dovolj zgolj domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ki bi bila izkazana že s tem, da je tujec storil določeno kaznivo dejanje, kot je ponarejanje listin. To določilo iz ZTuj-2 je namreč treba razlagati na način, ki bo skladen z Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 in v konkretnem primeru tudi z Direktivo o vračanju 2008/115 in sicer, da mora omenjena domneva iz šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 pomeniti tudi nevarnost oziroma ogrožanje javnega reda, za kar pa (bi) mora(l) pristojni organ v bistveno bolj celoviti dokazni oceni upoštevati osebni položaj tujca in zgoraj naštete okoliščine, ne pa zgolj okoliščino, da je tujec storil določeno kaznivo dejanje. Eno od temeljnih načel uporabe prava EU je, da morajo države članice razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom EU in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU.⁷⁰ V konkretnem primeru je takšna pravu EU skladna razlaga določbe šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 možna.

55.Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijanega akta v podporo odločitvi sicer oprla na sodno prakso Upravnega sodišča v treh primerih, vendar v nobenem od teh treh primerov Upravno sodišče ni uporabilo prava EU. Omenjene tri sodbe so bile izdane dne 2. 7. 2013, dne 30. 10. 2013 in 6. 11. 2013. Po določbi člena 16(1) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 so bile države članice zavezane uveljaviti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98, najpozneje do 25. decembra 2013. Zaradi tega je pravna relevantnost omenjenih treh sodb za obravnavani spor zelo šibka oziroma zgolj nudi nek vpogled v preteklo stanje sodne prakse na tem področju.

55.Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijanega akta v podporo odločitvi sicer oprla na sodno prakso Upravnega sodišča v treh primerih, vendar v nobenem od teh treh primerov Upravno sodišče ni uporabilo prava EU. Omenjene tri sodbe so bile izdane dne 2. 7. 2013, dne 30. 10. 2013 in 6. 11. 2013. Po določbi člena 16(1) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 so bile države članice zavezane uveljaviti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98, najpozneje do 25. decembra 2013. Zaradi tega je pravna relevantnost omenjenih treh sodb za obravnavani spor zelo šibka oziroma zgolj nudi nek vpogled v preteklo stanje sodne prakse na tem področju.

55.Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijanega akta v podporo odločitvi sicer oprla na sodno prakso Upravnega sodišča v treh primerih, vendar v nobenem od teh treh primerov Upravno sodišče ni uporabilo prava EU. Omenjene tri sodbe so bile izdane dne 2. 7. 2013, dne 30. 10. 2013 in 6. 11. 2013. Po določbi člena 16(1) Direktive o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98 so bile države članice zavezane uveljaviti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev z Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo št. 2011/98, najpozneje do 25. decembra 2013. Zaradi tega je pravna relevantnost omenjenih treh sodb za obravnavani spor zelo šibka oziroma zgolj nudi nek vpogled v preteklo stanje sodne prakse na tem področju.

56.Z vidika pravice tožnika iz določbe člena 1(a) Protokola št. 7 k EKČP pa je izpodbijani akt nezakonit, ker je tožnik v upravnem postopku sicer imel možnost, da je podal svoje mnenje, vendar pa njegova pravica do predložitve ugovorov zoper izgon ni bila "<em>učinkovito zavarovana</em>", saj tožnik na zaslišanju dne 14. 7. 2022 niti ni bil obveščen, da mu grozi odstranitev, kakor tudi ni bil o tem obveščen v vabilu na zaslišanje z dne 5. 7. 2022. Na zaslišanju je bil obveščen samo o tem, da če obstajajo razlogi, da se tujec ne bo podrejal slovenskemu pravnemu redu, se dovoljenje za prebivanje ne izda. Tožnik je na zaslišanju pojasnjeval okoliščine storitve kaznivega dejanja, svoj osebni položaj, omenil je, da v Sloveniji preživlja ženo, vendar tožena stranka nič od tega ni upoštevala v dokazni oceni, zato njegova pravica do predložitve ugovorov zoper izgon, ni bila učinkovito zavarovana v upravnem postopku oziroma omejitev te pravice ni bila ustrezno utemeljena glede na potrebno materialno-pravno razlago določila šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Gre za kršitev določbe člena 1(a) Protokola št. 7 k EKČP.

56.Z vidika pravice tožnika iz določbe člena 1(a) Protokola št. 7 k EKČP pa je izpodbijani akt nezakonit, ker je tožnik v upravnem postopku sicer imel možnost, da je podal svoje mnenje, vendar pa njegova pravica do predložitve ugovorov zoper izgon ni bila "<em>učinkovito zavarovana</em>", saj tožnik na zaslišanju dne 14. 7. 2022 niti ni bil obveščen, da mu grozi odstranitev, kakor tudi ni bil o tem obveščen v vabilu na zaslišanje z dne 5. 7. 2022. Na zaslišanju je bil obveščen samo o tem, da če obstajajo razlogi, da se tujec ne bo podrejal slovenskemu pravnemu redu, se dovoljenje za prebivanje ne izda. Tožnik je na zaslišanju pojasnjeval okoliščine storitve kaznivega dejanja, svoj osebni položaj, omenil je, da v Sloveniji preživlja ženo, vendar tožena stranka nič od tega ni upoštevala v dokazni oceni, zato njegova pravica do predložitve ugovorov zoper izgon, ni bila učinkovito zavarovana v upravnem postopku oziroma omejitev te pravice ni bila ustrezno utemeljena glede na potrebno materialno-pravno razlago določila šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Gre za kršitev določbe člena 1(a) Protokola št. 7 k EKČP.

56.Z vidika pravice tožnika iz določbe člena 1(a) Protokola št. 7 k EKČP pa je izpodbijani akt nezakonit, ker je tožnik v upravnem postopku sicer imel možnost, da je podal svoje mnenje, vendar pa njegova pravica do predložitve ugovorov zoper izgon ni bila "<em>učinkovito zavarovana</em>", saj tožnik na zaslišanju dne 14. 7. 2022 niti ni bil obveščen, da mu grozi odstranitev, kakor tudi ni bil o tem obveščen v vabilu na zaslišanje z dne 5. 7. 2022. Na zaslišanju je bil obveščen samo o tem, da če obstajajo razlogi, da se tujec ne bo podrejal slovenskemu pravnemu redu, se dovoljenje za prebivanje ne izda. Tožnik je na zaslišanju pojasnjeval okoliščine storitve kaznivega dejanja, svoj osebni položaj, omenil je, da v Sloveniji preživlja ženo, vendar tožena stranka nič od tega ni upoštevala v dokazni oceni, zato njegova pravica do predložitve ugovorov zoper izgon, ni bila učinkovito zavarovana v upravnem postopku oziroma omejitev te pravice ni bila ustrezno utemeljena glede na potrebno materialno-pravno razlago določila šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2. Gre za kršitev določbe člena 1(a) Protokola št. 7 k EKČP.

57.Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe določila četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in posledično zaradi kršitve procesne določbe, ki upravnemu organu nalaga, da v obrazložitev upravne akta vključi relevantno dejansko stanje in dokaze, na katere je to relevantno dejansko stanje oprto ter razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 2., 3 in 5. prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijani akt teh razlogov nima, se ga ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in gre zato tudi za bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker je tožena stranka zgolj v obrazložitvi odločala o tem, da ima tožnik rok 10 dni za prostovoljno zapustitev Slovenije. Takšna odločitev bi morala biti navedena v izreku odločbe, kajti v izreku se odloči o predmetu postopka (prvi odstavek 213. člena ZUP) in samo izrek upravne odločbe se izvršuje. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

57.Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe določila četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in posledično zaradi kršitve procesne določbe, ki upravnemu organu nalaga, da v obrazložitev upravne akta vključi relevantno dejansko stanje in dokaze, na katere je to relevantno dejansko stanje oprto ter razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 2., 3 in 5. prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijani akt teh razlogov nima, se ga ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in gre zato tudi za bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker je tožena stranka zgolj v obrazložitvi odločala o tem, da ima tožnik rok 10 dni za prostovoljno zapustitev Slovenije. Takšna odločitev bi morala biti navedena v izreku odločbe, kajti v izreku se odloči o predmetu postopka (prvi odstavek 213. člena ZUP) in samo izrek upravne odločbe se izvršuje. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

57.Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo zaradi napačne uporabe določila četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in posledično zaradi kršitve procesne določbe, ki upravnemu organu nalaga, da v obrazložitev upravne akta vključi relevantno dejansko stanje in dokaze, na katere je to relevantno dejansko stanje oprto ter razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 2., 3 in 5. prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijani akt teh razlogov nima, se ga ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in gre zato tudi za bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi zato, ker je tožena stranka zgolj v obrazložitvi odločala o tem, da ima tožnik rok 10 dni za prostovoljno zapustitev Slovenije. Takšna odločitev bi morala biti navedena v izreku odločbe, kajti v izreku se odloči o predmetu postopka (prvi odstavek 213. člena ZUP) in samo izrek upravne odločbe se izvršuje. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

58.V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi okoliščino, da je tožnik po navedbah v pripravljalni vlogi dobil otroka, za katerega naj bi skrbel, kar aktivira obveznosti iz določila člena 24(2)Listine o temeljnih pravicah.⁷¹ Upoštevati bo morala vse druge relevantne okoliščine o položaju tožnika in njegovih družinskih članov v skladu s standardi in interpretacijo določila šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, omenjenimi v tej sodbi.

58.V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi okoliščino, da je tožnik po navedbah v pripravljalni vlogi dobil otroka, za katerega naj bi skrbel, kar aktivira obveznosti iz določila člena 24(2)Listine o temeljnih pravicah.⁷¹ Upoštevati bo morala vse druge relevantne okoliščine o položaju tožnika in njegovih družinskih članov v skladu s standardi in interpretacijo določila šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, omenjenimi v tej sodbi.

58.V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi okoliščino, da je tožnik po navedbah v pripravljalni vlogi dobil otroka, za katerega naj bi skrbel, kar aktivira obveznosti iz določila člena 24(2)Listine o temeljnih pravicah.⁷¹ Upoštevati bo morala vse druge relevantne okoliščine o položaju tožnika in njegovih družinskih članov v skladu s standardi in interpretacijo določila šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, omenjenimi v tej sodbi.

59.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je moralo tožbi ugoditi že zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in ker tisti (omejeni) del relevantnega dejanskega stanja, na katerega se je v obrazložitvi odločbe oprla tožena stranka, med strankama niti ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da v konkretnem primeru ni podan noben kriterij za ustno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi iz sodne prakse ESČP,⁷² na katero pa se sklicuje tudi Sodišče EU.⁷³ Pravica do izjave, določena v členu 47 Listine EU o temeljnih pravicah, v povezavi s pravico do poštenega sojenja in načela kontradiktornosti, po interpretaciji Velikega senata Sodišča EU ne nalaga absolutne obveznosti, da se opravi javna obravnava v vseh postopkih. Tako je zlasti, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.⁷⁴

59.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je moralo tožbi ugoditi že zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in ker tisti (omejeni) del relevantnega dejanskega stanja, na katerega se je v obrazložitvi odločbe oprla tožena stranka, med strankama niti ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da v konkretnem primeru ni podan noben kriterij za ustno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi iz sodne prakse ESČP,⁷² na katero pa se sklicuje tudi Sodišče EU.⁷³ Pravica do izjave, določena v členu 47 Listine EU o temeljnih pravicah, v povezavi s pravico do poštenega sojenja in načela kontradiktornosti, po interpretaciji Velikega senata Sodišča EU ne nalaga absolutne obveznosti, da se opravi javna obravnava v vseh postopkih. Tako je zlasti, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.⁷⁴

59.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je moralo tožbi ugoditi že zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in ker tisti (omejeni) del relevantnega dejanskega stanja, na katerega se je v obrazložitvi odločbe oprla tožena stranka, med strankama niti ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da v konkretnem primeru ni podan noben kriterij za ustno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi iz sodne prakse ESČP,⁷² na katero pa se sklicuje tudi Sodišče EU.⁷³ Pravica do izjave, določena v členu 47 Listine EU o temeljnih pravicah, v povezavi s pravico do poštenega sojenja in načela kontradiktornosti, po interpretaciji Velikega senata Sodišča EU ne nalaga absolutne obveznosti, da se opravi javna obravnava v vseh postopkih. Tako je zlasti, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.⁷⁴

60.Ne glede na to, da ima pravica iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neposredni učinek,⁷⁵ pa je v tem konkretnem primeru neizvedba javne glavne obravnave tudi v skladu z načelom sorazmernosti z vidika ustavno-pravnih standardov. Omejitev pravice do javne glavne obravnave ima v tem primeru legitimen cilj, ki je v hitrejšem in učinkovitejšem postopku,⁷⁶ je primerna, ker se postopek s tem poenostavlja in v časovnem smislu skrajša upravni spor,⁷⁷ ke tudi nujna, saj z nobeno milejšo omejitvijo ne bi bilo mogoče doseči istega učinka glede skrajšanja oziroma pospešitve procesnih dejanj,⁷⁸

60.Ne glede na to, da ima pravica iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neposredni učinek,⁷⁵ pa je v tem konkretnem primeru neizvedba javne glavne obravnave tudi v skladu z načelom sorazmernosti z vidika ustavno-pravnih standardov. Omejitev pravice do javne glavne obravnave ima v tem primeru legitimen cilj, ki je v hitrejšem in učinkovitejšem postopku,⁷⁶ je primerna, ker se postopek s tem poenostavlja in v časovnem smislu skrajša upravni spor,⁷⁷ ke tudi nujna, saj z nobeno milejšo omejitvijo ne bi bilo mogoče doseči istega učinka glede skrajšanja oziroma pospešitve procesnih dejanj,⁷⁸

60.Ne glede na to, da ima pravica iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neposredni učinek,⁷⁵ pa je v tem konkretnem primeru neizvedba javne glavne obravnave tudi v skladu z načelom sorazmernosti z vidika ustavno-pravnih standardov. Omejitev pravice do javne glavne obravnave ima v tem primeru legitimen cilj, ki je v hitrejšem in učinkovitejšem postopku,⁷⁶ je primerna, ker se postopek s tem poenostavlja in v časovnem smislu skrajša upravni spor,⁷⁷ ke tudi nujna, saj z nobeno milejšo omejitvijo ne bi bilo mogoče doseči istega učinka glede skrajšanja oziroma pospešitve procesnih dejanj,⁷⁸