Jedro

Za presojo ugovora zgrešene pasivne legitimacije je bistveno, ali je toženec solastniški delež na nepremičnini, ki zajema tudi stanovanje, ki je predmet tega postopka, prenesel na drugotoženca, zoper katerega je bila tožba umaknjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe zoper drugo toženo stranko postopek zoper drugo toženko ustavilo. Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da je prvo toženka dolžna skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje v izmeri 22,53m2, ki obsega dnevno sobo, kuhinjo, kabinet in kopalnico z WC ter se nahaja v stavbi na naslovu R 11 v L z določno navedenimi tudi drugimi prostori za ceno 610,78 EUR, pri tem pa je tožena stranka dolžna dovoliti vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke do 343/100000, z vsebino pogodbe, ki izhaja iz 2. točke izreka sodbe. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh izročiti tožeči stranki dva enaka izvoda kupoprodajne pogodbe, na katerih bo notarsko overjen podpis zastopnika tožene stranke, sicer bo tako pogodbo nadomestila pravnomočna sodba. Sodišče prve stopnje je odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.580,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne od vročitve sodbe dalje.

Proti sodbi se pritožuje prvo tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe z naložitvijo vseh pravdnih stroškov tožeči stranki. Navaja, da je sodba neskladna, nesklepčna in neizvršljiva. Delež prvo tožene stranke v naravi ni določen, sicer pa je delež tako majhen, da prvo toženec v nobenem primeru ne more skleniti pogodbe, ki jo narekuje izpodbijana sodba. Prvo toženec ni pasivno legitimiran za sklenitev pogodbe. Iz zemljiške knjige izhaja, da je lastninska pravica za prvo toženo stranko izkazana le do deleža 25314/100000, pri čemer je bilo v vložku št. 19, k.o. G, ki je v zemljiškoknjižni lasti prvo tožene stranke, vknjiženih nekaj plomb za pridobitev lastninske pravice, in sicer: Dn. št. 10312/2001 z dne 19.12.2001, Dn. št. 20807/2001 z dne 7.12.2001, Dn. št. 2043/2001 z dne 5.2.2002, Dn. št. 6295/2002 z dne 8.4.2002, 11995/2002 z dne 20.6.2002, 13109/2002 z dne 8.7.2002. Vse zgoraj navedene plombe so bile v zemljiško knjigo vpisane pred vložitvijo tožbe. Večinski lastnik stavbe je drugo toženec. V vsakem primeru ima nepremičnina le 100%. Lastniki stanovanj, ki so svoje lastništvo že pridobili s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb, so že vložili predloge za vknjižbo lastninske pravice. Med pravdnima strankama je med drugim v teku postopek za sklenitev najemne pogodbe. Tožnica pogojev za odkup stanovanja ne izpolnjuje. Nepremičnina ni v družbeni lasti. Prvo tožena stranka je že sklenila prodajne pogodbe za vso svojo lastnino, se pravi za svoj celotni delež na R 11 v L, plombe so že v zemljiški knjigi.

Tožeča stranka je na pritožbo prvo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 117. člena Stanovanjskega zakona ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje in stanovanju pripadajoče prostore na naslovu R 11, L, ki stoji na parc. št. 199/7 199/4 in 199/8, vpisanih v vl. št. 19 in 234, k.o. G. Stranski intervenient BJ je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ugovarjal pasivno legitimacijo prvo toženca z navedbami, da prvo toženec ni več lastnik nobenega deleža na stavbi, saj so podani predlogi za prenos lastninske pravice preostalega deleža, ki je še v lasti prvo toženca. Prav tako je stranski intervenient v pripravljalni vlogi z dne 16.12.2009 na list. št. 84 navajal, da iz kupoprodajne pogodbe, ki sta jo sklenili prvo in drugo tožena stranka z dne 2.7.2002 in historičnega izpiska iz zemljiške knjige za vložek 19, k.o. G, v katerem so že navedeni predlogi vpisov lastninske pravice, izhaja, da ob vložitvi tožbe prvo tožena stranka ni bila lastnica nepremičnine, v kateri se sporno stanovanje nahaja.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko sicer umaknila, v tožbi pa je postavila trditev, da je drugo tožena stranka dne 2.7.2002 s prvo toženo stranko sklenila kupoprodajno pogodbo (priloga A10). Iz zemljiško knjižnih izpiskov vl. št. 19 in 234, k.o. G I pa izhaja, da je bil delež, ki ga je prvo toženka drugo tožencu prodala v zemljiško knjigo vpisan 17.2.2003. Iz 1. člena kupoprodajne pogodbe (A10), ki jo je prvo toženec dne 2.7.2002 sklenil z drugo tožencem izhaja, da je prvo toženec lastnik celotne nepremičnine, to je stanovanjske stavbe na naslovu R 11 v L, v kateri se nahaja tudi stanovanje tožnice, razen stanovanj št. 3 (lastnica SS), 5 (lastnica LČ), 10 (lastnica MV) in trgovskega lokala R (lastnik MR). Ta stanovanja so že prodana, vendar zemljiškoknjižno stanje še ni urejeno. Predmet kupoprodajne pogodbe je tako, kot določa 2. alineja 1. člena kupoprodajne pogodbe, stanovanjska stavba na R 11, razen že prodanih stanovanj št. 3,5,10 in trgovskega lokala R. Iz 2. člena pogodbe namreč izhaja, da prvo toženec proda in z dnem plačila celotne kupnine drugo tožencu izroča v last in posest nepremičnino – stanovanjsko stavbo na R 11 s pripadajočim dvoriščem v L, ki leži na parc. št. 199/4, k.o. G vl. št. 19, razen že prodanih stanovanj št. 3,5,10 in trgovskega lokala R. Stanovanje tožnice, kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe, pri prenosu lastninske pravice na drugo toženca ni bilo izločeno. Ob sklenitvi prodajne pogodbe tudi ni bilo pravnih zahtevkov tretjih oseb do nepremičnine, razen spora na izpraznitev stanovanja št. 7 v izmeri 57,96m2, ki ga je sprožil prvo toženec (1. člen pogodbe). Navedena kupoprodajna pogodba z dne 2.7.2002, s katero je prvo toženec na drugo toženca prenesel svoj delež na nepremičnini (razen na stanovanjih št. 3,5,10 in lokalu R) je bila, kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (A13), zemljiškoknjižno izvedena 17.2.2003. Takrat je bil na drugo toženca prenesen lastniški delež 74686/100000. Delež 25314/100000, ki je v zemljiški knjigi še vknjižen na prvo toženca pa, kot ves čas trdi tožena stranka, predstavlja zgolj delež, ki ga imajo na nepremičnini lastniki že prodanih stanovanj št. 3,5,10 in lokala R, katerih zemljiškoknjižno stanje še ni urejeno. Vendar so zaradi vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo že vložili predloge za vpis, kar dokazujejo plombe v zemljiški knjigi, na kar utemeljeno opozarja pritožnik. Tudi 4. člen kupoprodajne pogodbe izrecno določa, da prvo toženec dovoljuje, da se na drugo toženca po plačilu kupnine vknjiži lastninska pravica v izmerah, določenih v 2. členu pogodbe. Tožbo na sklenitev kupoprodajne pogodbe zoper prvo toženo stranko je tožnica vložila 5.12.2006. Zoper drugo toženca pa je dne 14.4.2009 tožbeni zahtevek umaknila.

Pritožba utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje do ugovora pasivne legitimacije, ki sta ga uveljavljala tako prvo tožena stranka kot stranski intervenient, ni opredelilo. Kot pravilno izpostavlja pritožnica, sodba sodišča prve stopnje o odločilnem dejstvu, to je o utemeljenosti ugovora pasivne legitimacije, nima razlogov. To pa predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker pritožbeno sodišče kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskosti sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen Ustave RS), je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določilom 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku naj se sodišče prve stopnje do ugovora pasivne legitimacije opredeli. V primeru če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je ugovor pasivne legitimacije utemeljen, bo moralo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti.

Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).