Jedro

V teoriji in sodni praksi je uveljavljena teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta kjer se je nahajala.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena A. A. in B. B. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolžena B. B. in A. A. spoznalo za kriva kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1). Obdolženemu A. A. je izreklo kazen 10 (deset) mesecev zapora, obdolženemu B. B. pa kazen 1 (eno) leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov postopka in sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženega A. A. iz razlogov po 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter predlagali, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega A. A. oprosti obtožbe; obdolženi A. A. ni navedel konkretnega pritožbenega razloga, po vsebini pa navajal zmotno ugotovitev dejanskega stanja; obdolženi B. B. pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Oba obdolženca sta predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, obdolženi A. A. je predlagal še, da v ponovljenem postopku zadevo obravnava drug sodnik.

3. Pritožbe niso utemeljene.

_K pritožbi zagovornikov obdolženega A. A.:_

4. Zagovorniki obdolženega A. A. navajajo, da je razpravljajoča sodnica subjektivno in čustveno odreagirala na ravnanja obdolženega B. B., ker se narokov za glavne obravnave ni udeleževal in da se takšno osebno mišljenje sodnice in vidna čustvena razburjenost kaže tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 3 in 4, pri čemer posebej izpostavljajo, da je neodvisnost sodnikov predpogoj za njihovo nepristranskost v konkretnih sodnih postopkih in s tem za kredibilnost sodstva in zaupanje javnosti v njegovo delovanje. Sklicujejo se tudi na posamezne odločbe Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. Takšna čustvena vpletenost sodnice kaže in vzbuja dvom v njeno nepristranskost, odrazila pa se je tudi v določitvi kazenske sankcije za očitano kaznivo dejanje.

5. Takšne navedbe po oceni višjega sodišča nimajo vsebinsko upoštevne teže. Pritožniki imajo prav, ko zatrjujejo pomen instituta nepristranskosti sodnika, vendar glede na vsebino navajanj, ta ne pomenijo zatrjevanja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšna kršitev je podana le v primeru, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP) in še to le v primeru, da je bila pritožnikova zahteva za izločitev sodnika na glavni obravnavi zavrnjena, da o njej sploh ni bilo odločeno ali če je pritožnik za razlog izločitve sodnika ali sodnika porotnika izvedel šele po končani glavni obravnavi.

Tovrstna navajanja pritožnikov ne predstavljajo po vsebini niti zatrjevane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, česar pritožniki prav tako niso konkretneje obrazložili, iz spisovnih podatkov pa tudi ne izhaja, da je bil v teku postopka s strani katerekoli stranke sploh kdajkoli podan predlog za izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. V 3. in 4. točki obrazložitve sodbe so le kronološko povzeta dejstva in ravnanja (posameznih procesnih udeležencev in sodnice posameznice) v zvezi s posameznimi naroki, na kar nobena od strank postopka ni reagirala s predlogom za izločitev sodnice, iz pritožbene navedbe o določitvi nesorazmerne sankcije obdolžencem pa je razvidno, da gre po vsebini bolj za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede te okoliščine – izrečene sankcije, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju te odločbe.

6. Z navedbami da ni izkazano, da je obdolženi A. A. sodeloval pri poseku dreves, da za posek dreves niti ni vedel in ga dejansko ni izvršil in zato posekanih dreves tudi ni izvlačil in odpeljal iz gozda, temveč je policiste celo počakal in se legitimiral; da na motorni žagi ni bilo sledi tega obdolženca; da traktor, ki je bil last tega obdolženca ni dovolj močan, da bi navedeno hlodovino lahko odpeljal iz gozda; da je bil traktor predmet prodaje, pri kateri je posredoval in to neuspešno B. B., da sta priči C. C. in D. D. izpovedovali o domnevno treh opaženih osebah v bližini kraja kaznivega dejanja in da je šlo v zvezi z vozilom Renault Megane, opaženem na kraju kaznivega dejanja, zgolj za nesrečno naključje v ujemanju znamke vozila, ki ga je sicer posedoval tudi obdolženi A. A., pritožniki uveljavljajo zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vendar s takimi navedbami ne morejo uspeti in višjega sodišča prepričati v sprejem drugačnih zaključkov, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Iz razloga, ker pritožniki opozarjajo le na posamezne okoliščine izvzete iz konteksta celotno izvedenih dokazov in dokaznih zaključkov, sprejetih s strani prvostopenjskega sodišča. 7. Čeprav sta priči C. C. in D. D. res navajali opažanje treh oseb, v postopku pa sta obravnavana dva obdolženca, v povezavi z ugotovitvami o ugotovljenih bioloških sledeh na zaseženih predmetih v gozdu, po begu storilcev v nočnem času, to ne pomeni, da neodkritje (morebitne) tretje osebe, v tem postopku in konkretno ta obdolženca kakorkoli lahko razbremenjuje. Še posebej, ker je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da sta storilca prav obdolženca, upoštevaje ne le število oseb, ki so v nočnem času jadrno odhajale iz gozda – kraja kaznivega dejanja, pač pa konkretni osebi povezalo tudi z ugotovitvami, da je obdolženi A. A. v navedenem času bil lastnik traktorja, ki je bil v navedeni noči in po nekaj dneh opažen v bližini kraja kaznivega dejanja; da je bil prav A. A. tudi lastnik sivega Renaulta Megana, ki je ne glede na formalno odjavo iz prometa, očitno bil v njegovi posesti tako v času izvršitve kaznivega dejanja, kot opravljanja hišne preiskave v drugi zadevi 2. 9. 2018; da je bil po nekaj dneh ob traktorju v gozdu – točneje 3. 4. 2018 A. A. zaloten, tja pa je očitno prišel z vozilom Renault Clio novomeške registracije, ki je ravno vozilo v katerega je pristopil tudi soobdolženi B. B., ko je odhajal iz lokala X. (istega dne); končno pa je sodišče razpolagalo tudi z izpovedbo E. E., da mu je prav A. A. naročil storitev avtovleke traktorja na lokacijo v gozdu, kjer ga je čakal ne le A. A., temveč tudi B. B. s sivim Meganom. Te pomembne okoliščine je prvostopenjsko sodišče medsebojno logično povezalo in napravilo prepričljive zaključke v točkah 15 do 21, te pa povezalo s pravilno dokazno presojo samih oškodovancev v točki 14, dodatno pa podkrepilo še z dokazno oceno o neverodostojnosti obdolženčevih zagovorov v točki 9, ter oceno izpovedb prič F. F. in G. G. v točkah 22 do 24 izpodbijane sodbe. Ob povedanem zato izostanek bioloških sledi obdolženega A. A. na motorni žagi ne more imeti odločilnega pomena ob dejstvu sicer najdenih njegovih bioloških sledi na drugih predmetih v istih krajevnih in časovnih okoliščinah ter upoštevaje, da je prvostopenjsko sodišče dokazno oceno razumljivo gradilo na dokazih, ki so obdolženega A. A. povezovali z izvršitvijo kaznivega dejanja, ne pa na tistih, ki na tovrstno povezavo niso nakazovali.

8. Da traktor obdolženega A. A. ni bil dovolj močan za izvleko drevja je le ponovljeno navajanje pritožnikov že iz postopka pred sodiščem prve stopnje, in to kljub dejstvu, da sta priči H. H. in D. D. izrecno navajali, da je šlo za posebej prilagojen traktor, ki je bil zmožen take vleke in še posebej ob dejstvu, ki je razvidno tudi iz v spisu obstoječih fotografij, da je bil del posekanih dreves tudi že povsem pripravljen za odvoz ob gozdni poti, kar pomeni, da so morala biti z mikro lokacije poseka tudi že izvlečena do gozdne poti. Ker je v navedenem obdobju in na tem območju to bil edini tak traktor, je jasno, da sta delo (posek na oškodovančevih parcelah) lahko opravila le obdolženca. Iz razumljivih razlogov pa hlodovina ni mogla biti odpeljana, ker je pač dejanje bilo odkrito. Sicer tudi višje sodišče nima pomislekov, da drevesa pripravljena za odvoz ne bi bila odpeljana, če bi storilca to le utegnila.

9. Navajanj o šibkejšem zdravstvenem stanju obdolženega A. A., ki naj bi mu že samo po sebi onemogočalo izvršitev kaznivega dejanja, že prvostopenjsko sodišče ni prezrlo in se je do navedenega opredelilo z razlogi v točki 7 izpodbijane sodbe, ko je utemeljilo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje obdolženčevega zdravnika I. I., takšno odločitev pa povezalo tudi z zagovorom obdolženega B. B., da je bil obdolženi A. A. v navedenem obdobju skupaj z njim vsak dan na delu v gozdu, da je vlačil les in da je bil zelo priden. Pravilnosti teh razlogov višje sodišče prav tako v celoti pritrjuje, razlogov v zvezi s tem pa pritožniki niso izpodbijali.

10. Končno pritožniki z navajanjem, da sicer ni dvoma, da je prišlo do poseka dreves na oškodovančevih nepremičninah, da pa ni izkazano, da si je posekana drevesa kdorkoli protipravno prilastil, saj so ta ostala na nepremičninah, nakazujejo, da kaznivo dejanje ni bilo dokončano, temveč da je ostalo le pri poskusu.

Tudi temu delu pritožbenih navedb višje sodišče ne sledi. V teoriji in sodni praksi je uveljavljena teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta kjer se je nahajala1. Upoštevaje, da je predmet tatvine lahko le tuja premična stvar ne pa nepremičnina, lahko pa so predmet tatvine njeni deli (na primer deli zgradb, rastline, mineralne snovi) po tem, ko jih storilec loči od glavne stvari in postanejo samostojne premične stvari2 in obravnavni primer, ko so bila drevesa iz raščenega stanja s posekom pretvorjena v premično stvar, se izkaže, da je bilo kaznivo dejanje dokončano, čeprav posekana drevesa – hlodovina s kraja še ni bila odpeljana.

_**K pritožbi obdolženega A. A.:**_

11. Na navedbe tega pritožnika, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, je pritožbeno sodišče odgovorilo že v točki 10 te odločbe, zato se na že navedene razloge tudi na tem mestu le sklicuje.

Obdolženi A. A. v pritožbi opozarja na „kapitalno“ napako policije, češ da ta ni napravila zasede in počakala kdo bo prišel po les in sekalno orodje (kar po vsebini nima narave pritožbene navedbe zoper izpodbijano sodbo). Ne glede na to, višje sodišče odgovarja, da iz zapisnika o ogledu z dne 19. 4. 2019 izhaja, da se je patrulja PP ... nekaj čas zadrževala na kraju v smislu zasede, če bi se storilci vrnili.

V delu, ko A. A. navaja, da so se lastniki gozda „velikodušno“ odpovedali odškodnini za posekan les in da so tega dobili brez plačila dela ali delavcev, ki so to izpeljali, saj gozdarsko delo ni poceni, višje sodišče lahko le ugotovi, da posek na njihovih parcelah ni bil opravljen po njihovi volji in je seveda prav, da so odmeno za povzročeno jim škodo dobili povrnjeno vsaj v obliki plačanega lesa. Opravljanje tovrstnega dela, če ni tako delo komurkoli naloženo, spada v riziko tistega, ki ga pač opravlja.

Poudarjanje posameznih okoliščin, da obdolženca nobena od prič po opisu ni prepoznala, da niso bile najdene sledi njegovih obuval, da so bile najdene njegove stvari, ki so bile na njegovem traktorju, ta pa je bil namenjen za prodajo, so okoliščine, ki v nobenem pogledu ne morejo vzbuditi pomislekov v pravilnost sicer ugotovljenega dejanskega stanja in upoštevaje dokaze, na katere je bil oprt zaključek prvostopenjskega sodišča o dokazanosti izvršitve kaznivega dejanja temu obdolžencu.

Do siceršnjih navedb pritožnika, ki ne izkazujejo smiselne vsebinske povezave z razlogi izpodbijane sodbe (o razlogih nameščanja tablic na vozila na dvoriščih, o prekomernem popivanju in trošenju denarja s strani B. B., o polomljenih ključavnicah predalov na traktorju, o številu nesposobnih sodnikov za sodno funkcijo, o tem, da je sam postal žrtev postopka zaradi predkaznovanosti), se višjemu sodišču ni potrebno posebej opredeljevati.

_**K pritožbi obdolženega B. B.:**_

12. Iz pritožbe tega pritožnika izhaja le, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. in 11. točki 370. člena ZKP (pravilno 371. člena ZKP), vendar sta ti ti navedbi povsem neobrazloženi in ju ni moč vsebinsko presojati.

Kolikor pritožnik navaja, da ga nobena od prič ni prepoznala kot storilca kaznivega dejanja, je takšnemu navajanju sicer moč pritrditi, vendar pa je ob taki navedbi očitno prezrto razlogovanje prvostopenjskega sodišča o tem zakaj je štelo za dokazano, da sta storilca v tem postopku obravnavana obdolženca, tem razlogom pa je tudi višje sodišče kot pravilnim pritrdilo v točki 7 te odločbe. Na navedene razloge se zato tudi na tem mestu le sklicuje.

13. Nihče od pritožnikov ni posebej izpodbijal sodbe glede izrečene kazenske sankcije, razen kolikor je zagovornik obdolženega A. A. navajal, da je bila v obravnavanem primeru izrečena nesorazmerna kazen storilcema, vendar tudi v zvezi s tem višje sodišče pojasnjuje, da je bil opravljen preizkus le-te že iz razloga uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja s strani pritožnikov. Pri preizkusu po določbi 386. člena ZKP je glede na razloge izpodbijane sodbe v točki 32, višje sodišče ugotovilo, da je bila obdolžencema upravičeno izrečena zaporna kazen, pri odmeri katerih so bile upoštevane ugotovljene obteževalne okoliščine in nobene olajševalne, zato je v izrečeni višini kazni prej moč prepoznati prizanesljivost kot nesorazmernost ugotovljenim spremljajočim okoliščinam kaznivega dejanja in okoliščinam na strani obeh obdolžencev.

14. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe 383. člena ZKP je višje sodišče sicer ugotovilo, da ob dejstvu, da se obdolženi A. A. nahaja na prestajanju kazni po prejšnji obsodbi, prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določb o izreku enotne kazni po 55. členu KZ-1, kar bi lahko nakazovalo na kršitev kazenskega zakona iz 5. točke drugega odstavka 372. člena ZKP (v škodo obdolženca), vendar višje sodišče ni zasledilo, da bi bil tekom postopka kadarkoli pribavljen izpis, ki bi omogočal združitev, razen tega pa do združitve izrečenih kazni po posamičnih sodbah lahko pride tudi še sedaj, na predlog od katere od strank. Višje sodišče je zato pritožbe, ki so bile ocenjene za neutemeljene, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Čeprav pritožniki s pritožbami niso uspeli, je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz razlogov, ki jih je kot razlog oprostitve upoštevalo tudi že prvostopenjsko sodišče in ob dejstvu skorajšnje pravnomočnosti te odločbe, s katero je obdolžencema izrečena zaporna kazen.

1 Sodba I Ips 14452/2010 z dne 25. 4. 2013. 2 Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, stran 428, Uradni list RS – Pravna fakulteta v Ljubljani, 2019.