Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Eden od pogojev, da pristojni upravni organ izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, je tudi ta, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom (2. alineja prvega odstavka 74.c člena ZGO-1). Ker prostorski akt konkretnih določil glede dopustnosti gradenj nima, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko se je skliceval na določbe Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran. V planskih dokumentih je zemljišče tožnika opredeljeno kot nezazidljivo stavbno zemljišče, zato je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. Pomožni objekti iz 51. člena ZUN so enostavni objekti iz sedaj veljavnega ZGO-1 in ne nezahtevni objekti.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta in sicer za objekt za rejo živali na zemljiški parc. št. 1532 k.o. ... Prvostopenjski organ se v obrazložitvi odločbe sklicuje na 74.c člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki med pogoji, ki so potrebni, da se izda gradbeno dovoljenje, določa tudi to, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Iz grafičnega dela Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja planskih celot: Strunjan (1), Fiesa - Pacug (2), Piran (3), Razgled - Moštra - Piranska vrata (4), Portorož (5), Lucija (7), Sečoveljske soline (10), Dragonja (12) in M SE/2 v Občini Piran (v nadaljevanju Odlok) in iz planskih dokumentov je razvidno, da zemljišče, kjer bi tožnik gradil, leži v zelenem pasu prostorske celote S 4/2, ki je po planskih dokumentih opredeljeno kot nezazidljivo stavbno zemljišče in kot funkcionalno zelenje. Odlok podrobnejših določb za posege v prostor v območju zelenih površin na Razgledu nima, je pa dopustnost posegov v prostor v danem območju določena v dolgoročnem planu Občine Piran, ki v 5.3.1.2. točki določa, da je na zelenih pasovih v območju zelenih površin dovoljeno urejanje pešaških in kolesarskih poti, manjših otroških igrišč, ureditev trim stez in drugih ekstenzivnih ureditev za rekreacijo ter sezonskih provizoričnih objektov. Ker torej v navedeni prostorski enoti v zelenem pasu površin na Razgledu po dolgoročnem planu Občine Piran gradnja objekta za rejo živali ni dopusten poseg v prostor, je to razlog za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja.
2. Nadalje prvostopenjski organ ugotavlja, da prav tako ni mogoče uporabiti določb 9. in 18. člena Odloka, ki določata, da je na območju, ki ga ureja ta Odlok, možna gradnja pomožnih objektov v skladu z 51. členom Zakona o urejanju naselij (v ZUN). Prvostopenjski organ nadalje podrobneje pojasnjuje, zakaj so pomožni objekti iz 51. člena ZUN enostavni objekti sedaj veljavnega ZGO-1, za gradnjo katerih gradbeno dovoljenje ni potrebno. To pomeni, da se 9. in 18. člen Odloka nanašata na gradnjo teh objektov in ne nezahtevnih objektov, na kar se nanaša tožnikov zahtevek, za katerega pa mora pridobiti gradbeno dovoljenje.
3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim pojasnjuje, da se parcela številka 1532 k.o. ..., kjer je načrtovana gradnja, uvršča med ostala nezazidljiva stavbna zemljišča označena s svetlo zeleno barvo in črko Z po planskih dokumentih. Že planska namembnost obravnavanega zemljišča določa, da gre za nezazidljiva stavbna zemljišča. Če Odlok podrobnejših določb za posege v prostor v območju zelenih površin na Razgledu nima, to ne pomeni, da se na tej lokaciji lahko gradi, saj gre nesporno za varovana zemljišča. Uporaba 9. člena Odloka ne pride v poštev, ker zelene površine ne predstavljajo naseljenega območja, prav tako pa tudi ne 18. člen Odloka, ker pogojuje gradnjo pomožnih objektov s splošnimi merili in pogoji tega Odloka, kar pa spet pomeni, da Odlok na območju zelenih površin ne dopušča gradenj. Odlok sicer tega izrecno ne pove, vendar je potrebno dopustnost posegov na območju zelenih površin interpretirati zgolj z vidika, da je dovoljeno le to, kar je izrecno določeno in ne da je dovoljeno, če ni prepovedano.
4. Tožnik se v tožbi ne strinja s trditvijo, da sodi funkcionalno zelenje med zelene površine v kmetijski rabi, gozdove in parkovne površine. Obstoječe zelene površine v kmetijski rabi in gozdovi so po osnovni namenski rabi kmetijska zemljišča. Parkovne površine so posebej določene z družbenim planom in niso identične funkcionalnemu zelenju. Prvostopenjski organ je napačno uporabil 5. člen Odloka, saj nezazidano stavbno zemljišče - funkcionalno zelenje ni ne kmetijska ne parkovna površina in se zato v tem primeru 5. člen Odloka ne uporablja. Planska celota S/2 je v točki 4 drugega odstavka 1. člena Odloka definirana kot strnjena stanovanjska soseska. Zadnja točka drugega odstavka 1. člena Odloka imenovana ostale površine določa, da se s tem aktom urejajo prav vse površine v občini, ki še niso pokrite z drugimi prostorsko izvedbenimi akti. Prvostopenjski organ je ravnal napačno, ker se je skliceval neposredno na družbeni plan, kljub temu, da Odlok izrecno določa, da se kot izvedbeni akt uporablja za vsa območja planskih celot oziroma za vse površine v občini, ki niso pokrite z drugimi prostorsko izvedbenimi akti. Nobenega določila v Odloku ni, ki bi napeljevalo na neposredno uporabo določil družbenega plana. Zaradi tega se ta določila ne morejo neposredno uporabljati. Prvostopenjski organ bi moral uporabljati le določila Odloka in ne določila družbenega plana. Nadalje tožnik podrobneje pojasnjuje, zakaj bi moral prvostopenjski organ upoštevati 9. in 18. člen Odloka, kjer je govora o pomožnih objektih. Tožnik se ne strinja s trditvijo prvostopenjskega organa, da je enostavni objekt izenačen s pomožnim objektom iz 51. člena ZUN. Prehodna določba prvega odstavka 205. člena ZGO-1 je bila objavljena v Uradnem listu RS, ko pojem nezahtevni objekt sploh še ni obstajal. S spremembo ZGO-1 in s sprejemom Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost pa je bil uveljavljen nov pojem in to je nezahtevni objekt. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost določa skupne zahteve za gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov, kar pomeni, da nezahtevni objekti izhajajo iz enostavnih objektov. Nadalje tožnik še opozarja, da so javne zelene površine del koncepta zelenih površin, kar pomeni, da so poleg javnih tudi druge zelene površine, na primer zasebne. Na zelenih površinah je dopustna gradnja določenih objektov, to je gradnja enostavnih in nezahtevnih objektov, ki ne pomenijo spremembe namenske rabe prostora oziroma spremembe namembnosti zemljišč. S predvidenim posegom bi se izboljšala bivalna kakovost, saj je predviden objekt namenjen za rejo ptic, s čimer se poudarjeno ohranja namenskost zelenih površin. Tožnik predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.
K točki I izreka:
6. Tožba ni utemeljena.
7. V obravnavani zadevi gre za odločanje o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt. Skladno s 74.c členom ZGO-1 je eden od pogojev, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, med drugim tudi ta, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom (2. alineja prvega odstavka 74.c člena ZGO-1). Ker prostorski akt konkretnih določil glede dopustnosti gradenj nima, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko se je skliceval na določbe Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran (v nadaljevanju družbeni plan). Iz planskih dokumentov je razvidno, da leži zemljišče v zelenem pasu, ki je opredeljeno kot nezazidljivo stavbno zemljišče (funkcionalno zelenje). Ker je torej to zemljišče opredeljeno kot nezazidljivo stavbno zemljišče, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. 8. V zvezi z tožbeno navedbo, da funkcionalno zelenje ni identično s parkovnimi površinami v grafičnem delu dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Piran, sodišče meni, da to ni bistveno, saj iz tega dela navedenega dokumenta nedvoumno izhaja, da je funkcionalno zelenje nezazidljivo stavbno zemljišče. Na tem mestu je treba poudariti, da gre za nezazidljivo in ne za nezazidano zemljišče, kot tožnik navaja v tožbi. Če pa je to nezazidljivo stavbno zemljišče, pa to pomeni, da se na njemu ne sme zidati. Tudi tožbena trditev, da se 5. člen Odloka ne nanaša na funkcionalno zelenje (v tem členu je govora o površinah v kmetijski rabi, gozdu in parkovnih površinah), ne vpliva na pravilnost odločitve. Kot je bilo že omenjeno, je v družbenem planu navedeno, da je funkcionalno zelenje nezazidljivo stavbno zemljišče in je že to zadosten razlog, da se zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni moglo ugoditi. Prav tako na pravilnost odločitve ne more vplivati tožbena navedba, češ da v drugem odstavku 1. člena Odloka piše, da se s tem aktom urejajo vse površine v občini, ki še niso pokrite s sprejetimi prostorskimi izvedbenimi akti, pa tudi še površine, ki so zaradi neskladja med določenimi akti ostale še izven ureditvenih območij. Iz tega določila še ne izhaja, da ta Odlok podrobneje ureja posege v prostor na območju zelenih površin. To določilo govori zgolj o tem, da se s tem aktom urejajo vse površine v občini, ne izhaja pa iz tega besedila, da je v tem Odloku tudi natančno določeno, v katerem prostoru se sme graditi in na katerem ne. Prvostopenjski organ ni ravnal napačno, ko se je oprl neposredno na družbeni plan, kot navaja tožnik v tožbi, saj Odlok podrobnejših določil glede posegov v prostor v območju zelenih površin na Razgledu nima. Tudi 6. člena Odloka ne izključuje neposredne uporabe družbenega plana, saj to določilo določa zgolj to, da splošna merila in pogoji veljajo za vsa ureditvena območja obravnavanih planskih celot. 9. Glede dopustnosti gradnje pomožnih objektov, ki jih določata 9. in 18. člen Odloka in na kar se tožnik prav tako sklicuje v tožbi, pa sodišče pojasnjuje, da pomožni objekti ustrezajo sedanjim enostavnim objektom in ne nezahtevnim objektom, za katerega je za gradbeno dovoljenje zaprosil tožnik, zato se sodišče tudi v tem delu ne strinja s tožbenimi navedbami. Prehodna določba prvega odstavka 205. člena ZGO-1 je določala, da se do uveljavitve predpisa iz drugega odstavka 8. člena tega zakona glede največje velikosti, načina gradnje in rabe enostavnih objektov, za katere po določbah tega zakona gradbeno dovoljenje ni potrebno, uporabljajo določbe občinskih predpisov, izdanih na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUN. Drugi odstavek 51. člena ZUN pa je določal med objekte, za katere ni bilo potrebno lokacijsko dovoljenje, pomožne objekte. Torej so pomožni objekti iz 51. člena ZUN enostavni objekti iz sedaj veljavnega ZGO-1 in ne nezahtevni objekti, zato v tem delu tožbenim navedbam ni mogoče slediti. Tudi če se je pojem nezahtevni objekt pojavil šele pozneje, to ne more spremeniti dejstva, da je pojem objekta, za katerega ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja po ZGO-1 (enostavni objekt) enak pojmu pomožnega objekta iz ZUN, za katerega ni bilo potrebno dobiti lokacijskega dovoljenja. Povsem enako stališče je Upravno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. I U 2152/2009-11 z dne 15. 4. 2010, na katero se sklicuje tudi prvostopenjski organ.
10. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na to, da je v točki 5.3.1.2. družbenega plana v zelenih pasovih dopustno urejanje pešaških in kolesarskih poti, manjših otroških igrišč, ureditev trim stez, sezonskih provizoričnih objektov, torej da je v območju zelenih površin dopustna gradnja enostavnih in nezahtevnih objektov. Kot je pojasnjeno že v drugostopenjski odločbi so skladno s 25. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, so zelene površine namenjene preživljanju prostega časa, predvsem rekreaciji in športu na prostem, parki ter druge javne zelene površine, ki so namenjene izboljšanju kvalitete bivanja v naselju. Iz navedenega razloga je tudi v družbenem planu navedeno, da je v zelenih pasovih dopustno urejanje pešaških in kolesarskih poti, manjših otroških igrišč, ureditev trim stez in drugih ekstenzivnih ureditev za rekreacijo, sezonskih provizoričnih objektov itd. Res je sicer, da so navedeni objekti le primeroma našteti, vendar pa je iz konteksta celotnega besedila razvidno, da so vsi ti objekti namenjeni predvsem v rekreativne namene, kar se nanaša tudi na sezonske provizorične objekte, med tovrstne objekte pa po mnenju sodišča ni mogoče šteti objekt, za katerega je tožnik prosil za gradbeno dovoljenje, to je objekt za rejo živali.
11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
K točki II izreka:
12. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.